Loški Potok – »V teh odročnih krajih so ljudje vajeni, da morajo poskrbeti zase,« pravi Janez Novak, župan občine Loški Potok, kjer še vedno nimajo vsi elektrike in vode.
»Prvi cilj je, da dobimo elektriko in vodo v celotni občini,« pravi Janez Novak, župan odročne občine Loški Potok. Na Hribu, kjer je center te lokalne skupnosti, imajo elektriko zaradi agregata, a tako ni povsod. Kjer ni elektrike, ni stacionarnih in mobilnih telefonov, ni vode. Okovani z žledom se lahko zanesejo predvsem na domače ljudi. Še kavo, ki sem jo dobila v občinski stavbi, so skuhali iz vode, ki jo je župan prinesel od doma …
»Gasilcem se je uspelo prebiti do Starega in Novega Kota in z ljudmi je vse v redu,« pravi župan o razmerah v dveh vaseh ob meji s Hrvaško, kjer je bilo približno 40 prebivalcev nekaj dni povsem odrezanih od civilizacije. »Res moram pohvaliti gasilce in civilno zaščito,« pravi župan, ki kljub težavam z vremenom ocenjuje, da zdravje in življenje ljudi v občini nista ogroženi.[oglas tip=”468×60″ p=”C”]
»Glede na to, kaj vse se nam dogaja, se bodo takšne katastrofe očitno ponavljale bolj pogosto. To pomeni, da bi morali biti kraji, kot je Loški Potok, pripravljeni, da si lahko sami zagotovijo normalno življenje,« pravi Janez Novak.
Zdravila na zalogo
»V teh odročnih krajih so ljudje vajeni, da morajo poskrbeti zase,« pravi s 77 leti najstarejši slovenski župan. Patronažna sestra je že v petek obiskala vse bolnike in starejše v občini in jim je razdelila zdravila. Za vsak primer …
Poleg tega ljudje niso pometali iz hiš štedilnikov na drva in drugih peči, ki delujejo tudi brez elektrike. »Centralna ne dela, a imamo štedilnik na drva, tako da smo na toplem, svetimo si s svečami, poslušamo radio na baterije in smo brez vode,« pravi Ivanka Ruparčič iz Retij, ki ima na Hribu trgovino Katja s tekstilom in oblekami. »V resnici brez elektrike sploh ni slabo,« pravi sogovornica, ki je pri nekaj pod ničlo stala pred trgovino: »V teh dneh se je družabno življenje precej spremenilo. Veliko se družimo in pogovarjamo. Večkrat bi moralo biti tako.«
Na 850 do 1000 metrih nadmorske višine so vajeni visokega snega in hudih zim, a že nekaj dni so ujeti v skoraj pet centimetrov debel ledeni oklep. Romantično zaledenela drevesa, kot iz Andersenove pravljice Ledena kraljica, so daljnovod med Sodražico in Loškim Potokom podrla na številnih mestih, tako da električne povezave še nekaj časa ne bo. »Ker ni elektrike, ne delajo blagajne v trgovini, pošta, šola, vodovod, bencinska črpalka v Malem Logu, ustavila so se še tista redka podjetja, ki jih imamo tu,« razmere opisuje poveljnik civilne zaščite Janko Debeljak.
Agregati od hiše do hiše
Pomagajo si z agregati, ki jih imajo po gasilskih društvih, a ker teh ni dovolj, jih selijo po občini. Ko so izvedeli, da imajo večji agregat na drugem koncu Slovenije, na Ptuju, so se odpeljali ponj. »Bencin za agregate vozimo iz Žlebiča, ker črpalka v Malem Logu brez elektrike ne dela,« pravi Stane Mišič, poveljnik Gasilske zveze Loški Potok.
Gasilci agregate selijo od hiše do hiše, saj imajo ljudje polne hladilne skrinje. Zunaj, na minus dveh, treh stopinjah bi se hrana odtalila. Edini stalni agregat je pri domu starejših občanov.
»Ko bo elektrika, bomo zmagali,« je bil optimističen Janez Mihelič, ravnatelj OŠ dr. Antona Debeljaka Loški Potok. Med pogovorom so ugasnili vsi stroji v njegovi pisarni, ki jih napaja elektrika, na stropu se je prižgala signalna luč, ki označuje izhod v sili. V pondeljek in torek niso imeli pouka, včeraj pa že. »Mi se ne damo,« pravijo zaposleni na šoli. A bolj kot to, kdaj bodo spet imeli pouk v normalnih razmerah, ravnatelja skrbi osip učencev v teh redkoposeljenih krajih: pred petimi leti so jih imeli 217, zdaj le 145! »Bog in še kdo drug je pozabil na te kraje. Brez dela ni razvoja. In ni otrok in ne gospodarstva,« je povzel razmere.
Začelo se je s poplavo
Ko so ugasnili veliki obrati, se gospodarstvo ni pobralo. »Največja zaposlovalca sta tako naša šola in dom starejših,« pravi Mihelič, ki ne razume, kako lahko največje bogastvo – les – odhaja v hlodih ne samo iz krajev, ampak čez mejo. Mar ni to gospodarski kriminal s podporo države? »Če bi ljudje tu vsaj nekaj naredili iz hlodov, bi bilo življenje na periferiji lažje. Ne samo tu, v Loškem Potoku, ampak povsod, kjer je gozd,« pravi Mihelič.
Toda zdaj je čas za reševanje naravne nesreče. »Ta katastrofa se je pri nas začela s poplavo,« pravi Janez Novak. Škode še niso niti ocenili, ko se je že začel žled. Zadnjič je bilo to območje v takem ledenem oklepu leta 1985.
»Glede na to, kaj vse se nam dogaja, se bodo takšne katastrofe očitno ponavljale bolj pogosto. To pomeni, da bi morali biti kraji, kot je Loški Potok, pripravljeni, da si lahko sami zagotovijo normalno življenje,« pravi Janez Novak: »Računamo lahko le na lastne ljudi, ki so opremljeni in usposobljeni za zagotovitev normalnega življenja.«
Občina – upajo tudi na pomoč države – bo zato nabavila čoln, s katerim si bodo pomagali v primeru poplav, in večji agregat, s katerim bodo lahko ob izpadu daljnovoda zagotovili elektriko vsaj za središče občine, tako da se življenje v Loškem Potoku ne bi več ustavljalo.
Vir: delo.si, Simona Fajfar