Odgovor na zgornje vprašanje je: nateguješ ga lahko v nedogled. Izvolite sedem dokazov:
1. Slovencu lahko na vrhuncu krize mirno zvišaš DDV. Takoj ga potolažiš, da je ukrep začasen, denarja ni, treba je prebroditi krizo. No, zdaj imamo že nekaj časa rast, statistični urad je objavil, da je slovensko gospodarstvo lani zraslo za 2,5 odstotka, stopnje DDV pa ostajajo nespremenjene. Ni denarja. Je pa denar za dvig plač javnim uslužbencem, vlada jim je poklonila več sto milijonov na leto. Premier Miro Cerar in minister za javno upravo Boris Koprivnikar sta si kupila nekaj tisoč volilnih glasov, preostalim pa pokazala sredinec.
2. Slovencu lahko prodajaš pravljice o razbremenitvi plač in davčni reformi, ki pa se nato spremeni v davčno prestrukturiranje (na finančnem ministrstvu trdijo, da nikoli niso govorili o reformi). Zvišaš davek na dobiček in za vogalom že čakaš z ukrepi (dvig prispevkov za zdravstvo), ki bodo tako ali tako izničili tako imenovano prestrukturiranje.
3. Slovencu lahko na državni nacionalni televiziji narišeš, kako iz zdravstva odteka denar. Razgališ neracionalnosti pri nabavi medicinskega materiala, namigneš, da je sistem morda prepreden s korupcijo. Za nekaj dni ujeziš pol države. Potem pa v zdravstveni sistem najprej prek dviga plač zdravnikom vbrizgaš dodatnih 50 milijonov evrov. Ne čakaš dolgo, da s fanfarami oznaniš zdravstveno reformo (neverjetno, zdaj vlada potihem že govori, da tudi to pravzaprav ni reforma) in v okviru te predlagaš še dvig prispevnih stopenj za zdravstvo. Na kratko: neučinkovit in s sumi korupcije prepreden sistem nagradiš z več denarja. In Slovenec? Nič, potrpežljivo že 560 dni ždi v čakalni vrsti in čaka na operacijo kolka.
4. Slovencu mirno iz leta v leto dviguješ račun za elektriko, ker zvišuješ prispevek za obnovljive vire energije (iz tega se napaja blagajna, ki subvencionira denimo investicije v sončne elektrarne). Zviševati ga moraš, ker je Borzen, upravljavec blagajne s subvencijami, delil nekaj, česar nima. Dvige utemeljuješ z grožnjami, da se bo sicer izpraznila blagajna s subvencijami, da smo se k temu zavezali s pogodbami, da je res nujno … In potem, ko si prispevek navijal več let, pride leto, ko si ga pobral preveč. Končno denarja nabereš več, kot ga potrebuješ. Kaj storiš? Ne, ne znižaš prispevka in posledično računov za elektriko, raje denar spet veselo deliš. Pazite, gre za 170 milijonov evrov na leto!
5. Slovencu lahko na položnico za elektriko mirno prilepiš še en prispevek – prispevek za TEŠ 6. Itak je že pozabil, kako je rasla cena projekta, pa na vse policijske preiskave v zvezi s korupcijo. Še več, če si šef državnega HSE, ki je lastnik TEŠ, se Slovencu smeješ v brk, in medtem ko lobiraš za uvedbo tega prispevka, sebi kupiš službeno petico BMW.
6. Slovencu zlahka 20 let prodajaš pravljice o tem, da država potrebuje lastno sistemsko banko. Ko iz nje narediš bankomat za politiko in njene prijatelje in se vse skupaj zalomi, jo seveda rešiš z milijardami davkoplačevalskega denarja. Nato obljubiš, da se boš poboljšal, a ljudje hitro pozabijo, zato spet lahko začneš prodajati zgodbice o državni sistemski banki. Ljudski glas je jasen, poglejte zadnjo anketo Dela, proti prodaji NLB je 40 odstotkov vprašanih.
7. Slovencu lahko v nedogled pripoveduješ, da je državno lastništvo najboljše. Tudi, ko se stvari sfižijo, kot denimo v Cimosu, katerega največji lastnik je bila prek svojih satelitov država, vztrajaš. Najprej delavcem Cimosa blebetaš, da italijanski kupci ostajajo v igri, ko časa za izmišljotine ni več, pa rečeš, da je bil kupec neverodostojen. A mama država ne jamra, vedno najde plan B, pa tudi, če iz države narediš zasebnega vlagatelja. Za popolno predstavo v Studio City povabiš šefa Modre zavarovalnice Boruta Jamnika in ga smrtno resno vprašaš, zakaj Cimosa ne kupi kakšen slovenski sklad. Koga pa sploh še briga dejstvo, da je bila Modra zavarovalnica (prej Kad), torej prav slovenski sklad, pred prisilko Cimosa največja posamična lastnica Cimosa.
Vir: finance.si, Jurij Šimac
