Vsi poznamo zgodbe iz grške mitologije. Radi smo jih prebirali kot tudi da so nam bile brane. Kdo jih ni rad prebiral, ker je vsako od njih krasil junak, v koži katerega smo želeli biti in se poistovetiti. Pa še vsaka zgodba je nosila nekakšen nauk, ki ga lahko uporabljamo v vsakdanjem življenju.
Savojske Alpe. Od Velikih Lašč oddaljene 759 km. Daleč, a to je najbližje, kjer se Tour de France približa Sloveniji. Zakaj pa ne? Zakaj ne bi izbrali te poti in odšli bodrit slovenskega asa, ki kraljuje na Touru že nekaj časa in je pravi slovenski ambasador. Tako športnik kot tudi človek. Avtocesta nas popelje do kraja Sestriere – vhodna vrata v Savojske Alpe in zadnji kraj pred vstopom na francosko ozemlje. V bližini omenjenega smučarskega središča se nahaja prelaz Colle delle Finestre. Pravšnji vzpon, da si ogrejemo noge za naslednje dni. 22 km dolg vzpon na 2137 višine nad morjem. Da pa pot ne bi bila dolgočasna in nezanimiva, nas 8 km pod vrhom pričaka makedam. Nismo bili tako hitri kot fantje iz Gira in Toura, da bi dvigovali prah, so ga pa zato nasproti vozeči avtomobili in motorji. Iz Sestriera se dobesedno prevalimo v Francijo, v mestece Briancon. Izhodiščna točka za pokoritev velikanov, ki ga obkrožajo. Naslednja točka tedenskega plana je Col de la Bonette. Prelaz, ki se nahaja na 2715 nadmorske višine. A cesta s prelaza je speljana še višje okoli vrha Cime de la Bonette. Tako, da je najvišja točka ceste na 2802 nadmorske višine. Če pa se povzpnete po sprehajalni poti do razgledne točke skoraj dosežete višino Triglava. Zmanjkata 2 metra. Na prelazu se najde Restefondovo topovsko utrdbo, ki je del znane Maginotove linije.
Col d’Izoard. Velikan, ki v višino meri 2360 m. Pravijo, da panorama spominja na lunino površino. Ne vem. Nisem bil še na luni in nismo potrebovali astronavtskih skafandrov za kolesarjenje. Je pa res, da pogled spremlja asociacija na puščavo. Kot tudi žgečkanje peska v očeh. Naslednji na spisku je bil Col d’Telegraph. Ja, res je. Tisto, kar vam pride na misel, glede imena prelaza. Komunikacija. Na vrhu je trdnjava, ki je ena od mnogih nad dolino, katere so uporabljali za komunikacijo med ostalimi. S pomočjo zastavic kot pri tabornikih. S 1566 metrov se spustimo v dolino in si gremo ogledat panoramsko cesto, ki je del prelaza Col du Chaussy in pelje do vasice MONTVERNIER. Cesta vklesana v steno. Človek se ob vožnji po njej sprašuje, če je to le inženirski gradbeni podvig, ali kje je meja človeškega razuma. Kakorkoli. Prečudovito. Sledi vzpon na Col du Glandon in Col de la Croix de Fer. Lahko bi rekla dva prelaza v enem. Dve muhi na en mah. A nikoli v življenju ni bilo toliko težko ujeti muhi na limanice. Po 20 km vzpenjanja in premaganih 1474 m višine, se osvoji prelaz Glandon in nato še po 2 km panoramske vožnje ob občudovanju v sneg oblečenih vrhov se pride še do Croix de Fera. Spust v dolino in za regeneracijo telesa po celotnem dnevu, še 12 km do vrha Telegrapha. 120 km in 3150 vertikalnih metrov.
Alp d’Huez. Meka kolesarstva. Kot pri katolikih romanje v Međugorje in muslimanih romanje v Meko, tako pri kolesarjih vzpon do slovitega smučarskega središča. Vzpon z znanim rekordom, ki je bil po smrti slovitega EL PIRATA – Marca Pantanija – premagan šele letos. Kot je bil Marko za svoje obdobje GT TURBO na vzponu, tako je bil POGI mini TURBO JET komercialnega poleta od Le Bourg – d’Oisans do Alp d’Hueza .
O kulisi in vzdušju, ki ga pričarajo navijači, ni veliko za govoriti. Kar vidiš in občutiš nimaš več želje, da bi si ogledal finale svetovnega nogometnega prvenstva ali rokovanja s Christianom Ronaldom. Neverjetno, da ko smo se vrnili domov, se kurja polt še ni polegla. Iskanje primernih besed za opis kulise te popelje na popotovanje brez izhoda in cilja. Zadnji dan. Češnja na vrhu torte. Prelaz, preko katerega se je v dolino spustila prva zmaga v zgodovini Slovenije na Touru s Primožem Rogličem. Prevoj, na katerem je El Pirat izginil v meglo in nadoknadil neverjetni zaostanek. Zloglasni a hkrati sloviti. COL DU GALIBIER. 2645 nad morjem. Vzpon, ki od človeka zahteva spoštovanje in te na koncu nagradi z neopisljivim pogledom, ki ujame neskončnost pravljičnega.
Vsi prekolesarjeni velikani nosijo svoje zgodbe. Vsako zgodbo lahko začutiš, ko se voziš po njih. Z vsako od njih se lahko poistovetiš. Zgodbe trpljenja in na koncu doseženega, so zapisane v vsaki serpentini, ki je kot list papirja, ki ga obrneš kot novo stran v knjigi. Knjiga, ki te pusti odprtih ust, katera te drži odprtih ust ob branju in pripovedovanju. Velikani stojijo in bodo stali ter čakali, da vam povejo svoje zgodbe in pustili, da ste lahko del njih tudi sami.
Vedno bodo čakali tam v svoji mogočnosti. Izzivali bodo tiste, ki jih bodo hoteli pokoriti in vedno bodo izzvani. Tam so, da lahko vsak obrne svoje poglavje v knjigi. Člani KD VELIKE LAŠČE smo ga. Pokorili smo 520 km in 13120 višinskih metrov.
Kolesarji KD Velike Lašče smo bili popeljani na dogodivščine ob podpori g. Levstka, kateremu se lepo zahvaljujemo.
