Po 15. januarju je moje življenje potekalo nekako takole: od ponedeljka do petka sem bil v Luzernu, kjer smo imeli vaje za Rossinijevo opero L’occasione fa il ladro, v kateri pojem vlogo Conte Alberta. Premiera je bila sanjska tako zame kot tudi za cel ansambel,« z zadovoljstvom pove Aljaž Vesel, Sodražan, ki je spomladi leta 2010 opravil sprejemni izpit na konservatoriju za klasično glasbo in jazz v Zürichu, avgusta istega leta pa je tam začel s študijem štiriletnega opernega petja.
In nadaljuje: »Sobote in nedelje se preživel doma, v Zürichu, ampak brez prostega časa, saj sem vadil za Mozartovo opero Cosi fan tutte, kjer pojem vlogo Ferranda. Vmes sem imel še dva solistična koncerta. Velikonočna nedelja je bila še posebej naporna. Zjutraj sem najprej pel Haydnovo mašo (Missa in template belli), zvečer me je čakala predstava (Rossini).
V začetku aprila so se začele režijske vaje za Cosi fan tutte. Premierno jo bomo uprizorili 24. maja. Kaj naj še rečem. Prvo polletje mineva v delu, ki me krepi, predan sem mu v celoti, ga ljubim, se hkrati sproščam in uživam v njem.« Zgovorni Aljaž sije od zadovoljstva. Študij je uspešno končal. Igriv v pogovoru, preudaren v razmišljanju, sproščen v razlagi življenja v eni izmed najbogatejših držav na svetu, je Aljaž razkril, da je šlo njegovo glasbeno odraščanje dvotirno. Končal je srednjo elektro tehnično šolo, smer telekomunikacije, vmes je eno leto obiskoval Konservatorij za balet in glasbo v Ljubljani. Na visoki šoli umetnosti v Zürichu je z maturo srednje šole opravil sprejemni izpit in bil med stotimi kandidati iz celega sveta med osmerico, ki je lahko vpisala letnik.
Pot ni bila lahka, prej težka. »Ko prideš med sebi enake ali boljše ljudi, tudi različne v barvi, kulturi, veroizpovedi, je vedno tako. Tujina te postavi na realna tla, saj drugače preprosto ne gre, predvsem pa ti da vedeti, da si zamenljiv v vsakemu trenutku. Šteje zgolj kakovost v vseh ozirih,« je dejal zgovorni Sodražan in dodal, da se je treba prav zaradi tega, ne le v Švici, ampak nasploh v tujini, nenehno dokazovati.
Po študiju, ko je izpilil osnovno obrt, se malo pošali, nenehno raste, zavedajoče se, da je po štirih letih šele na začetku poti. »Petje je proces, ki traja, pevec se nikoli popolnoma ne izobrazi. Zato je »priklop« na magistrski študij (sem v zaključnem letniku) neizogiben. Doktorat – morda ga vpišem … Imam profesorico, ki me (privatno) poučuje.« Vsa ta leta se Aljaž tudi dodatno izpopolnjuje, pravi, da je to v njegovem poklicu nujnost. »Prepričan sem, da ne bom nikoli prekinil z izobraževanjem svojega glasu.«
Za Aljažem so uspešna leta opernega pevca in nešteto zamenjanih odrov. To ga še naprej žene in vede se kot, da je vsakič na začetku. »V Švici ima vsak manjši kraj zbor in toliko denarja, da si lahko na leto privošči več projektov z orkestri in solisti. To je priložnost, hkrati pa pred vsakim nastopom čutim odgovornost do ljudi, ki so kupili vstopnice in prišli poslušat.
»Če na odru ne daš od sebe vsega, kar je v danem trenutku mogoče, potem lahko pozabiš na energijo, ki prihaja iz občinstva in je nujno potrebna, da je nastop dober!« To spoznanje, ki ni novo, se je potrdilo tudi letos, ko je odpel glavno vlogo v operi Guillaume Tell. Odziv občinstva in tudi kritične javnosti je bil po 17 razprodanih koncertih nad pričakovanji: »Briljantni slovenski tenor Aljaž Vesel, njegov čisti glas zadošča tudi za velike dvorane.«
Kaj pa domotožje? »Če si postaviš cilje in se lotiš dela, je domotožje nekako porinjeno pod preprogo. Ostaneš tam, kjer imaš v roki najdebelejšo rezino kruha. To pa seveda ne pomeni, da me ne vleče v domovino. Kljub zasedenosti se vedno najde čas za preklop. Ko se znajdem med svojimi, v Sloveniji, poskušam ta čas maksimalno izkoristiti. Med prijatelji, vsekakor. Glas mora imeti odmor, absolutno,« poudari. Je pa Aljaž zelo kritičen in realen. Kultura se izgublja v vonju denarja. Umetniki so v rokah menedžerjev, ki so nekakšni gospodarji tvoje osebnosti, pravi.
Tekst: MILAN GLAVONJIĆ