Danes sem in tja po atmosferi potujejo kratka elektronska sporočila. Vsebinsko bogatejša, ljubkejša in tista, ki prinašajo srečo, nekaj časa nosimo s seboj, potem pa jih, nekega dne, s pritiskom na nekaj tipk izbrišemo.
Kdove ali se kje zataknejo in jih bodo nekoč digitalni antropologi lahko ujeli in napisali zanimivo raziskavo na podlagi njihove sporočilnosti. Le kake na smrt zaljubljene ženske jih prepisujejo v skrivne beležke. Včasih se tudi sam zalotim, da si svoje najljubše prejete ali poslane poskušam zapomniti, kar ni lahko, a za spomin bolje kot česen.
Pisanja voščil na razglednice se čedalje manj poslužujemo, predvsem mlajši. Ravno v lanskem letu je minilo 140 let, kar se je v poštnem prometu pojavila prva ilustrirana dopisnica oziroma predhodnica današnje razglednice, ki jo vse bolj izpodriva elektronsko pošiljanje pozdravov in slik. Toda čeprav se njena doba zlagoma izteka, ohranja stara razglednica izjemen zgodovinski in kulturni pomen.
Raznolikost motivov razglednic naše mladosti lahko naštejemo na prste ene roke in še malo. Kraji in mesta, motivi cvetja in ikeban, ki so bili videti, kot da vedno dobivaš eno samo razglednico, zaljubljeni pari, sončni zahodi, majhni mucki ali kužek v košari in pogosto ljubki, igrajoči se otroci. In pa seveda novoletni in velikonočni motivi, ki si zaslužijo svojo zgodbo. Sladki so bili časi, ko je v nabiralniku ali na tleh pri vhodnih vratih enkrat sredi dopoldneva pristala razglednica.
Razglednice imajo dve plati svoje zgodbe, motiv in besedilo. Tudi nabor sporočil, ki so jih prinašale na svoje prazne strani, v glavnem ni bil ravno raznolik. Nekdaj je bilo vse, kar je prišlo po pošti dragoceno. Prebrane razglednice so imele še nekaj časa domovinsko pravico na kuhinjskem pultu ali zataknjene za okvir kakega gobelina, potem pa jih je čakala dostojna pokojnina v kartonasti škatli od čevljev, nekje za omaro.
Ta prosti spis o razglednicah pišem zato, ker se mi je zgodil nepričakovani dogodek, poln čustev. Nikoli si nisem predstavljal, da bom v svojem zapisovanju prišel tako hitro do trenutka, ko bom moral napisati, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključje.
V nedeljo me je pritegnilo nekaj nerazložljivega in na boljšem trgu, kamor večkrat zaidem sem kupil zatohlo vrečo razglednic. Zvečer sem si jih, kot da bi se igral memory, razdelil po motivih. Poznani in nepoznani kraji, spomeniki revolucijam, hiša cvetja, Skopje, Beograd, Ribnica, Sodražica, Poreč in Pariz, nič ni manjkalo, lahko bi sestavil vizualni zemljevid cele Evrope, s poudarkom na domovini. Vrtnice, narcise, hortenzije, nageljni, pravi rajski vrt. Ogromno velikonočnih jajc, piščančkov, novoletnih jelk, srnic in jelenčkov, dedkov Mrazov, mediteranskih osličkov in nabožnih motivov.
In ker imajo razglednice dve plati, sem začel prebirati tudi besedila in sledilo je veliko odkritje. Moje nove razglednice pripovedujejo tridesetletno zgodbo ene same družine iz ljubljanske ulice z lepim imenom. Skozi del razglednic, ki sem jih prebral sem opazil da tonem v tuji usodi, so se mi odkrili drobni koščki sorodstveno povezanih usod. Bila sta ona in on, ki je odšel nekam daleč s trebuhom za kruhom. Medtem je ona rodila njunega sina in se sama prebijala skozi vsak dan, on pa je iz daljav pošiljal redke blago zaslajene pozdrave. Njena sporočila, ki so zagotovo tudi potovala čez lužo, v tej zbirki niso ohranjena. Rodila se je še hči in pozneje se je očka vrnil. Otroka sta, kot vsi, hodila v kolonije na bližnje obale in k babicam na deželo. Na razglednicah je jasno viden razvoj njune pisave in napredovanje v razmišljanju. Seveda je deklica mnogo zgovornejša, vztrajnejša in bolj pridna za pisanje.
Njena besedila s počitnic so:…vsak dan krmim zajčke, zelo so lepi. Reci atiju naj pošlje dediju bon za bencin, nima za kosilnico. Imam se lepo, rada jem. V soboto vas počakam na postaji…Fant je preživel vojsko in na razglednicah pošilja svoje želje in zahvale. Od doma so, predvidevam, namesto razglednic potovali paketi. Super zabavne so razglednice, ki jih je po vrnitvi dobival od sovojakov, v bornih stavkih popisane usode mladih fantov, raztresenih po vseh republikah. Oglašati so se začela tudi njegova dekleta, neverjetno, pogosto brez podpisa, nagajivo in skrivnostno. Imeli so iskrivo sestrično, ki je pošiljala samo motive zaljubljencev, njena sporočila pa so bila eno samo blagohotno klepetanje.
Hči je bila nekako bolj zadržana, kmalu je rodila in se odselila precej daleč, nič pa ne kaže , da bi se s kom poročila. Brat se je odpravil po finančno podlago za prihodnost v Irak, kar je bilo v osemdesetih letih precej aktualno. Iz božično – novoletne in velikonočne kolekcije je jasno razviden nabor tetk in stricev, natančno vidiš tiste z domišljijo in druge, ki nikoli ne spremenijo niti besede v svojem besedilu. Vse te razglednice so napisane z naveličano pisavo, saj so bila po navadi praznična besedila enaka za vse prejemnike.
Morda je tudi na vašem podstrešju shranjen preprost mozaik iz zgodovine vaše družine, začinjen s poštnimi žigi in znamkami. Ne zavrzite jih, poglejte jih skupaj v svoji družini, družbi, s prijatelji in obujajte lepe spomine…Smo v mesecu v katerem si izmenjamo največ želja in ostalih voščil, zato je prav, da se tudi v času hitrega napredka in novih tehnologij potrudimo in napišemo prijazno voščilo na razglednico, še posebej lahko uporabimo razglednice krajev Ribniške – Sodraške doline, in s tem ohranjamo zgodovinski in kulturni pomen razglednice in naših krajev.
(razglednice naših krajev dobite na pošti, Rokodelskem centru, v župnijskih cerkvah, v frančiškanskem samostanu Nova Štifta, v Maticovi etno hiši v Ravnem dolu…).
Besedila na nekaterih razglednicah se končajo takole: naj bo za danes dovolj, pa drugič kaj več.
zbiratelj Peter Lesar
V kolikor posedujete starejše razglednice krajev občine Ribnica in Sodražica, bi bil vesel če bi lahko le te fotografiral ali skeniral, v primeru pa, da jih želite podariti ali prodati vam jih za primerno ceno tudi odkupim (več info. na 041 338 126 Peter).
