Ribnica

Pater Stanislav Škrabec priznan tudi v mednarodni javnosti

Janez Škrabec z Janezom Orešnikom v sredini in Igorjem Ž. Žagarjem

Janez Škrabec, Janez Orešnik in Igor Ž. Žagar

Ljubljana – V četrtek, 26.1.2012 so v restavraciji Maksim v Ljubljani predstavili in proslavili izid knjige dr. Igorja Žagarja in dr. Matejke Grgič How to Do Things with Tense and Aspect – Performativity before Austin pri ugledni angleški založbi Cambridge Scholars Publishing.

Knjiga, ki je v angleškem jeziku na voljo najširšemu krogu mednarodnih bralcev, kot odkritelja performativnosti postavlja v ospredje slovenskega jezikoslovca p. Stanislava Škrabca. How to Do Things with Tense and Aspect – Performativity before Austin je prvo monografsko delo v angleškem jeziku, ki se ukvarja z izvori, problemi in definicijami performativnosti pri p. Stanislav Škrabec. „Odkritje“ performativnosti (na kratko: performativ je samonanašalna izjava, ki ni niti resnična niti neresnična, in katere izrek predstavlja tudi že udejanjenje njene vsebine, na primer, „Obljubljam …“ ali „Ukazujem …“), osnovnega vzgiba najvplivnejše pragmatične teorije 20. stoletja, teorije govornih dejanj, se ponavadi pripisuje angleškemu filozofu J. L. Austinu (How to Do Things with Words, Oxford University Press, 1962).

Knjiga How to Do Things with Tense and Aspect – Performativity before Austin (Cambridge Scholars Publishing, 2011) pa s podrobno analizo prikaže, da je do opredelitve problema performativnosti, skozi razpravo o rabi glagolskega vida v slovenščini, prišel že p. Stanislav Škrabec, in sicer konec 19. oz. v začetku 20. stoletja. So-avtor knjige, dr. Igor Ž. Žagar, je že v svojem delu ‘Zagatnost performativnosti ali kako obljubiti’, ki je leta 1989 izšlo pri Državni založbi Slovenije, utemeljil hipotezo, da so se osnove performativne teorije na Slovenskem oblikovale veliko prej kot na Angleškem, in sicer v delih Stanislava Škrabca.

V Škrabčevi znanstveni misli se je slovenska različica performativne teorije rojevala v več kot dvajsetletni polemiki o rabi dovršnih in nedovršnih glagolov pri izražanju dejanj v sedanjosti. Po mnenju dr. Žagarja je Škrabčeva razlaga dejanj, ki jih danes poznamo pod imenom performativi, ne le presenetljivo podobna Austinovi opredelitvi problema, ki je v 20. stoletju dosegla nesluten razmah v filozofiji jezika in jezikovni pragmatiki, ampak jo v času tudi prehiteva in s tem kaže na širšo, morda celo univerzalno, razsežnost problema performativnosti v jezikih sveta. Hkrati je več kot zanimivo, da so že slovenski jezikoslovci, izhajajoč iz povsem drugačnih izhodišč, trčili ob kulturološko razsežnost tega vprašanja ter vlogo performativnih glagolov raziskovali v odvisnosti od kulturnih in socialnih okoliščin.

Stanislav Škrabec je v slovenskem jezikoslovju znan predvsem po svojem delu na področju glasoslovja. V mednarodni jezikoslovni javnosti pa je že vse od izida monumentalne The Encyclopedia of Language and Linguistics (Pergamon Press, 1994) omenjan prav kot jezikoslovec, ki je prvi formuliral problem performativnosti. Kako je do tega „odkritja“ prišlo, podrobno, ilustrirano z mnogimi primeri in v navezavi na druge slovanske jezike, popisuje prav knjiga How to Do Things with Tense and Aspect – Performativity before Austin. Predgovor je prispeval belgijski profesor, dr. Jef Verschueren, avtor zapisa o Stanislavu Škrabcu v zgoraj omenjeni enciklopediji jezika in jezikoslovja, sicer tudi ustanovitelj največjega svetovnega pragmatičnega združenja, International Pragmatics Association (IprA).

Gostitelj včerajšnjega srečanja je bil patrov pra pra nečak, ustanovitelj Ustanove patra Stanislava Škrabca in uspešen podjetnik  Janez Škrabec, ki je omogočil prevod raziskave avtorjev v angleški jezik. Knjigo je zbranim jezikoslovcem, slovenistom, filozofom, humanistom, gospodarstvenikom in novinarjem predstavil njen soavtor dr. Igor Ž Žagar, njen pomen pa je orisal akad. prof. dr. Janez Orešnik.

Vir: radio1.si

Komentiraj