ŠKRABEC, Stanislav, pravo ime Anton Škrabec (Hrovača 7.1.1844 – Ljubljana 6.10.1918), jezikoslovec in nabožni pisec. Leta 1863 je vstopil v frančiškanski samostan v Ljubljani; bogoslovje je obiskoval 1864-66 v Gorici in 1866-68 v Ljubljani, ordiniran je bil 1867. Na gimnaziji v Novem mestu je bil 1868-70 profesor pripravnik. V Gradcu je 1870-73 študiral klasično in slovansko jezikoslovje in 1876 tam opravil profesorski izpit. Od 1873 do jeseni 1915, ko se je zaradi bližanja fronte odselil v samostan v Ljubljano, je učil na redovniški dvorazredni gimnaziji v Gorici, kot profesor za slov., hrv., lat in gr., zadnja leta že upokojen. Nekaj časa je poučeval tudi bogoslovce in bil gimnazijski ravnatelj.
Stanislav Škrabec
V izvestju novomeške gimnazije je 1870 objavil pomembno razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Po dokončanem univerzitetnem študiju je objavljal šele od 1878, in sicer v goriški Soči, 1880-1915 pa skoraj samo v goriškem mesečniku Cvetje z vetrov sv. Frančiška, katerega urednik je bil ves ta čas (tudi do 1884 dejanski, čeprav ne podpisan), nekaj še v celovškem Kresu in v reviji Archiv fur slavische Philologie (1891,1903).
Težišče Škrabčevega jezikoslovja so govorne in pisne značilnosti slovenskega jezika (glasovje, pisava, pravopis, naglas, deloma tudi stavčna fonetika). Glasovno, naglasno in pravopisno problematiko, deloma tudi oblikoslovno, slovenskega knjižnega jezika je vzorno predstavil zlasti v razpravi Nekoliko slovenske slovnice za pokušnjo I. del Glasoslovje (1893-95).Vzorec jezikoslovne obravnave jezikovno zgodovinskega besedila je njegova razprava Cusani, Christianus moribundus (1889-90). Predvsem v oblikoslovju je govoril v razpravi Valjavčev » Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku« in prihodnja slovenska slovnica (1895-96), obširno pa je razpravljal tudi o rabi glagolskih oblik, posebej sedanjika in prihodnjika (1896-98, 1910-12). Mnenje, da se mora znanstveno spoznano upoštevati tudi v pisni praksi in v priročnikih, ga je pripravilo k obširnemu polemičnemu in kritičnemu pisanju: branil je načela Slovenskega pravopisa F. Levca iz 1899 in J. Sketa iz 1899 (1900-01) ter pisal o poučevanju knjižne slovenščine na začetni in višji stopnji (1903-05), o fonetiki v prozi in poeziji (1913-15) in o pisanju zemljepisnih imen (1915). V Cvetju z vertov sv Frančiška je sproti objavljal tudi ocene slovenskih in slovanskih jezikoslovnih del ter predvsem jezikovne ocene slovenskih knjižnih novosti. Branil je slovenščino pri cerkvenem petju, ki jo je skušal izpodriniti t.i. cecilijanizem z vztrajanjem pri latinščini (1885). Poljudno je pisal predvsem o svetih bratih Cirilu in Metodu (zlasti 1885-87), v Cvetju z vertov sv. Frančiška pa je objavljal tudi nabožne spise. Za stenografijo je predložil svoj lastni sestav (1907-10); kritično je pisal tudi o umetnih jezikih esperantu in idu; pri tem izoblikoval svoj umetni jezik, imenovan evlalija (1908-10).
Škrabec je najpomembnejši jezikoslovec slovenist 19. stoletja. Njegov jezikoslovni opus je bil v knjigi objavljen sprva le delno v Jezikoslovnih spisih (1/1-1/3, 1916-18, ur. S. Škrabec; 1/4-II, 1919-21, ur A. Breznik), v celoti zbran pa je izšel v Jezikoslovnih delih I-IV (ur. J. Toporišič, 1994-98).
Podatke zbral in zapisal Peter Lesar, vir: Enciklopedija Slovenije [oglas tip=”468×60″ p=”C”]
