Obvoznica mimo Škofljice znanstvena fantastika – prebivalci kočevsko-ribniškega območja prevarani

Ali se počutite prevarane? Ogoljufane? Kot da vas je nekdo prepeljal žejne preko vode? Se počutite, na kratko, nategnjene kot elastika, ki se, potem ko jo izpustijo, še bolj stisne sama vase? Če se ne počutite tako, potem ste slabo informirani ali pa niste eden od okoli 40.000 prebivalcev širšega kočevsko-ribniškega območja. Prebivalci teh krajev so bili spet tako lepo izigrani, da so občutki iz uvoda več kot upravičeni.

A nateg je bil izpeljan v najboljšem možnem času, v poletnih mesecih, ko se ljudje ukvarjamo z lahkotnejšimi rečmi, kot so, na primer, dopusti in pivo v senci, ne pa s tako resnimi rečmi, kot so cestne povezave ali obvoznica mimo Škofljice. Ta je za 2500 do 3000 ljudi, ki se vozijo na delo v Ljubljano, vsakodnevna tlaka in – v resnici – življenjskega pomena. Podobno, kot to velja za vse prebivalce, ki živijo v okolišu te prometno izredno obremenjene in zato tudi nevarne ceste.

Toda obvoznica Škofljica se je v minulem poletju spet premaknila v daljnjo prihodnost! Zdaj je spet v sferah znanstvene fantastike! Dobiva že kar mitske razsežnosti! Še malo, pa bo popolnoma enakovredna Eldoradu, obljubljeni deželi, pardon, obljubljeni obvoznici, s katero se bosta na tem koncu cedila mleko in med!

Pa je bila tako blizu! Kot golob na strehi! Saj se še spomnite, ko je konec letošnjega maja prometni minister Patrick Vlačič v Ribnici jasno zagotovil, da je trasa obvoznice mimo Škofljice usklajena. Manjši problem naj bi bil le z metuljčkom okarčkom, vendar bo vlada na četrtkovi seji, torej konec maja ali takoj v začetku letošnjega junija, sprejela traso obvoznice po Barju! To je mož zagotovil smrtno resno, tako, za Oskarja, da ni dopustil nikakršnega dvoma! A vlada je imela takrat, in še nekaj četrtkov zatem, nekaj pomembnejših opravkov, dokler ni potem le obravnavala informacijo o obvoznici mimo Škofljice po Barju. A nič več kot to: vlada se je samo informirala. In potem, v lahkotno frfotavih poletnih mesecih, ko se je samo še potrjevalo, da ima ta država precej manj denarja kot se je sprva pričakovalo, je s prometnega ministrstva pricurljala ocena stroškov obvoznice po Barju. Vanje so poleg gradbenih del vključili še – seveda nujna – arheološka izkopavanja in – kaj pa drugega kot neobhodno – zagotavljanje nadomestnih habitatov za najbolj slavno žuželko teh krajev, metuljčka okarčka.

Rezultat: najcenejša obvoznica po Barju bi stala 102,6 milijona evrov, najdražja pa 121,7 milijona evrov. Toliko, dragi prebivalci južno od Ljubljane, je država odločila, nismo vredni ne mi ne naša varnost. Kot kost pa so nam zato vrgli cenejšo traso obvoznice Lisičje, ki je pred kratkim veljala za predrago.

Toda s tem so se, glej no, glej, postopki vrnili nekaj korakov nazaj. To se pri obvoznici mimo Škofljice kar naprej in naprej ponavlja, kot naša različica filma o televizijskem vremenarju Neskončen dan. Je kriva neotipljiva država in njeni birokrati? »Žličkarji«, kot pravijo arheologom? So krivi strumni varuhi narave? Priznajmo: vsi ti odločajo na podlagi dejstev in interesov ali obratno, interesov in dejstev.

Bojim se, da je, tako kot v omenjenem filmu, napaka naša: da se do zdaj nismo ničesar naučili. Prebivalci tega območja se ne znamo ali nočemo organizirati kot civilna družba, ki bi zagovarjala svoje interese. Politikom, torej obema našima poslancema – Jožetu Tanku in Janku Vebru – in vsem županom tega območja pa bi se enkrat moralo razjasniti, da so, glede na rezultat z obvoznico Škofljica, popolnoma neuspešni! Da je čas za sodelovanje, s katerim bi (pa ne samo glede obvoznice) dosegli, da interesi tega območja ne bi bili vedno drugotnega pomena! Po več kot petnajstih letih bi nam vendarle moralo biti jasno, da brez nič ni nič. In da je nasprotje temu – sodelovanje.

Vir: delo.si, Simona Fajfar