Stara sem 88 let in sem to, kar vam pišem, sama preživljala in nimam prišepetovalca kot vi. Oglasi naj se, da bom vsaj vedela, s kom se pogovarjam.
Če ne bi bilo partizanov, ki so se borili proti nacistom in njihovim hlapcem, bi bila Slovenija razkosana na Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko. Vaške straže in domobranci so pobili na stotine partizanskih sodelavcev pri Sv. Urhu, v Celju, na Pohorju in drugod. Številni so bili umorjeni v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji in Italiji, kamor so jih odpeljali zaradi izdaj. Kako bi sicer okupatorji izvedeli, kdo so sodelavci OF oziroma partizanov?
Ljudi, ki so sodelovali z okupatorji in fašisti, ne bo mogoče rehabilitirati, pa če si še bolj prizadevate, saj so naredili preveliko škodo.
So pa po svoje Ribničani kar zanimivi. S krošnjarjenjem so obredli velik del Evrope, in kot piše v stari zgodovini, so tudi zadnji v Evropi na zahtevo gospode in farovških gospodov na grmadi zažgali »čarovnico«, ker ni kimala gospodi in gospodom iz farovža.
V svojem pismu omenjate Stalina. Najprej je paktiral s Hitlerjem, ko pa je ugotovil njegove namene, je stopil v boj proti njemu in ga z vojsko ter pomočjo drugih narodov pognal nazaj v Nemčijo. Rusi so Slovani tako kot mi, v stiski bi nam pomagali, zato bodimo tudi mi prijazni do njih. Informbiro je že davno mimo in ga ni več.
Gospodje, ki se med vojno niso opredelili, so se večinoma ukvarjali s svojimi karierami, saj jim je bilo važno le njihovo preživetje. Ljudje smo različni, vsak ima svoje potrebe in zahteve. Mi smo jim rekli skrivači. Domobranci, ki so po vojni pobegnili z nacisti, so seveda želeli v Ameriko, ki jih je zavrnila. Američani so vedeli, da so domobranci pobijali njihove pilote, ki so se vračali s poškodovanimi letali (po bombardiranju Nemčije) skozi Slovenijo v oporišča v že osvobojeno južno Italijo. Iz poškodovanih letal so morali izskočiti s padali, vendar le v Beli krajini – na osvobojenem ozemlju. Če jim do tja ni uspelo prileteti, so morali izskočiti onstran Gorjancev, kjer so bili belogardisti, ki so jih polovili in predali Nemcem. Partizani so po skrivnih poteh pilote poslali nazaj v letalsko oporišče v Italiji. Tedaj sem bila v Beli krajini in sem vse to videla, zato to dobro poznam. Gledala sem jih, ko so prileteli s padali na določeno mesto pri Črnomlju.
Domobranci, ljudje s kratko pametjo, kot jih je imenovala moja mama, so po vojni računali, da jih bodo Američani sprejeli odprtih rok, ker so se borili proti komunistom (partizanom). Amerika pa jih je zavrnila, prav tako Kanada. Sprejeli so jih le nekaj v Argentini, sicer le glavne vodje, ostale pa je po sklepu vseh zaveznikov Evropa vrnila v države, od koder so prišli. Kako je bilo z njimi pri nas, sta na široko opisala predsednika ZB v intervjuju v Nedeljskem dnevniku.
Kvizlinštvo je obsojal ves svet. Kako to? Vam pa se zdi popolno razumljivo. Italijanska papeža sta bila med vojno pod močnim vplivom Mussolinija. Ta je hotel vse primorske Slovence spremeniti v Italijane. Sedanji papež Frančišek je njuno pravo nasprotje.
Če ne bi bilo v Evropi dovolj močne koalicije in bi zmagal Hitler, Slovencev ne bi bilo več. Naredite mi to deželo nemško, je zahteval od svojih sodelavcev. Že Cankar je ugotavljal: »Za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni.«
Marina Rozman, Ljubljana
G.Marina Rozman!
Se ne bi spuščala v vaše pisanje, samo glede škofa Leniča: Ne razumem kako vas je lahko on učil verouk v Sodražici. Tja je prišel za župnika leta 1955, po tem ko je bil osem let zaprt, leta 1955 pa najbrž niste hodili k verouku, niti ni bil več obvezen, pa tudi vi ste imeli že 27 ali 28 let, če računam koliko ste zdaj.
Že po tem podatku je tudi vse kar ste napisali neprepričljivo in pisanje za nižjeosnovnošolsko čtivo.
pa lep pozdrav
Gospodu Mihiču iz Ribnice še malo zgodovine.
V Dnevniku je bilo dne 8. 1. 2015 objavljeno pismo bralke gospe Marine Rozman V tem pismu gospa Rozman omenja celo vrsto tem. Dovolite mi, da se dotaknem le prvih dveh, škofa dr. Stanka Leniča in umorjene učiteljice Ivanke Škrabec.
Gospa trdi, da je stara oseminosemdeset let in da jo je dr. Stanko Lenič učil verouk, pri katerem je morala ponoviti vsebino nedeljske pridige. To dvoje, verouk pri dr. Leniču in starost gospe Rozman, ne gresta skupaj. Poglejmo, če je spoštovana gospa res stara oseminosemdeset let, to pomeni, da je bila rojena leta 1926. Verouk otroci obiskujejo v času osnovne šole, katero navadno zaključijo pri starosti petnajstih let. Tudi pred drugo pred svetovno vojno je bilo tako. Gospa Rozman je zelo verjetno osnovno šolo končala leta 1941. Dr. Stanko Lenič pa je nastopil službo župnijskega upravitelja 26. maja 1955 (glej knjigo Magdalena, fara naša, avtorica Polone Mušič, Ljubljana, Družina, 2003), Takrat pa je bila gospa stara 29 let. Pri tej starosti pa nihče ne obiskuje osnovnošolskega verouka. Gospa Rozman je torej v svojem pismu napisala notorično laž. Zaradi katerega namena gospa prikazuje v slabi luči kasnejšega pomožnega ljubljanskega škofa, mi ni jasno. Dr. Stanko Lenič je celih osem let prebil v zaporih in zagotovo ni nobene potrebe, da bi zdaj še kdo po krivici(!) črnil njegov spomin. Prav pred nekaj dnevi, 4. januarja, je minilo štiriindvajset let od njegove smrti. Druga tema, ki me je zbodla, pa je umor noseče učiteljice Ivanke Škrabec. Znano je, da so njo, skupaj z njenim nerojenim otrokom, partizani zverinsko umorili 4. junija 1942. Gospa Rozman navaja, da so jo partizani ustrelili. To ni res, očividci trdijo, da so jo zadavili, potem ko si je morala sama izkopati grob. Noseča ženska si je morala sama izkopati grob! Gospa Rozman ob tej nečloveški krutosti ne pokaže niti najmanjšega obžalovanja.
V nadaljevanju svojega pisma gospa piše še o raznoraznih temah. Očitno je strokovnjakinja za geostrateške študije, saj kar z levo roko oceni geostrateški položaj slovenskega naroda. Kot izjemna poznavalka zgodovine pripiše ribniškim krošnjarjem zažiganje čarovnic. Kot poznavalka psihologije množic vsem, ki niso bili v partizanih, pripiše kratko pamet. Žal so te teme za moj skromni um prezahtevne, zato o tem ne bi razpravljal. Ampak, ker je iz zgoraj napisanega jasno, da gospe Rozman kljub njenim častitljivim letom ne gre verjeti, njeno pisanje zavrnem kot neverodostojno.
Anton Marolt, Sodražica
12.01.2015
Gospa Marina Rozman, pričeli ste mi pisati in to je že vaše tretje pismo, naslovljeno osebno name, ki so že vsa objavljena v DNEVNIKU.
Vedno, to je dvakrat, sem vam že odgovoril, čeprav sem moral urgirati za objavo. v DNEVNIKU.
Podtikate mi prišepetovalce! To ni pošteno!
Kdo pa je tu objavil vaše pismo, a vi sama pri vaših 88 letih?
Dnevnik še ni objavil pisma Antona Marolta.
Čakam, da Dnevnik objavi to pismo!
Da ne bodo bralci v zmoti, objavljam oba moja objavljena odgovora:
Malo zgodovine gospodu Mihiču?
DNEVNIK, 7. avgust 2014
Tako nedavno zapiše gospa Marina Rozman v pismu »Gospodu Mihiču – malo zgodovine« kot odziv na moje pismo »Kdo je res za spravo?«. Med drugim me sprašuje: «Zakaj so domobranci, vprašajte prednike, s topovi streljali v Sodražico in ubili Kaprolovo dekletce – edinko?« Pozanimal sem se. Žrtev je bila Nika Lovšin, po domače Kaprolova. Nika je bilo dekle v 18. letu. Ni res, da je bila edinka, bila pa je edina hči. Ni res, da so streljali domobranci iz Ribnice, saj jih poleti 1942 še ni bilo. Formirali so se šele po kapitulaciji Italije. Sodražico so tedaj obstreljevali Italijani. Granata je zadela hišo ob potoku Bistrica, drobec granate pa Niko, ki je v bližini prala perilo. Bila je hudo ranjena in je kmalu umrla.
Že leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili partizanom. Ko je Daki konec maja 1942 »osvobodil« Sodražico, je takoj začelo delovati »ljudsko« sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak, nato je bil na vrsti že France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt, še isto noč so ga ustrelili. Učiteljico so na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Po zborovanju so jo izpustili in ukazali, da ostane doma. Naslednji dan so na bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali pod Boncar in jih pobili – vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. Učiteljico Ivanko, sicer nosečo, so zvečer odpeljali v gozd in jo tam pobili. V času partizanske oblasti so Italijani Sodražico bombardirali več kot tridesetkrat in jo nazadnje ponovno zavzeli 24. julija 1942. Toliko malo o sodraški medvojni zgodovini. Gospa Rozman me v pismu še poziva, naj razmislim, v kakšnem smislu naj bi partizani razdiralno vplivali, ker niso kimali fašistom in nacistom kot domobranci. V svojem pismu pa sem le napisal: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav tudi za Spomenko Hribar.« Tako dr. Spomenka Hribar, ki si že leta prizadeva za spravo, kot sama pravi. Tudi sam sem enakega mnenja. Gospa Rozman pravi: »Revolucije so nujne, če jih ne bi bilo, bi bili še v kameni dobi.« Pri nas je bila revolucija med okupacijo in NOB prava državljanska vojna, ki je Slovencem zadajala mnogo nepotrebnega gorja in žrtev. Med vojno in po njej. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil predsedniku dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi! Trga revolucije ni več, ker je bila odveč.
Franc Mihič, Ribnica
Gospodu Mihiču iz Ribnice spet malo zgodovine?
DNEVNIK, 11. november 2014
Gospa Marina Rozman v pismu, Dnevnik, 13. oktobra, želite, da ponovno preberem vaše prvo pismo. To sem storil. Prebral sem tudi moj odgovor, ki pa ste ga večinoma prezrli. V pismu pišete o dr. Stanislavu Leniču, pokojnem škofu, kaj da je počel med vojno v Sodražici. Dr. Lenič med vojno sploh ni bil župnik v Sodražici. Bil pa je po vojni zaprt in nato še v lokalnem priporu v Sodražici. Pišete, da je za vas sprejemljivo, da so od komunistov vodeni partizani v Sodražici pobili nosečo drugače mislečo mlado Škrabčevo učiteljico in Cigane z ženami in otroki, ker jih je obsodilo partizansko sodišče.
Kot vem, je to zločin, saj so bili pobiti tudi povsem nedolžni otroci. Velja za naciste in tedanje komuniste. Od kod vam trditev, da ne vem, kaj so pretrpeli Židje in Slovani od Hitlerja pa tudi od Stalina? Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, medvojni in politični sopotnik olimpionika Leona Štuklja, je oceno partije in NOB zapisal v knjigi Bermanov dosje, za katero pravi, da je njegovo najpomembnejše delo. V knjigi pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.«
Komunistični veljak in vodja Ozne Ivan Maček Matija pa je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Žal mi je, da ste vi in vaša sestra trpeli med drugo svetovno vojno. Žal so tudi mnogi drugi. Nasprotujete spravi in odločno odklanjate, da je bila NOB tudi revolucija in državljanska vojna.
Dr. Spomenka Hribar, ki si že leta tudi prizadeva za spravo, pa pravi: »Prav bi bilo, če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej. Revolucija je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega.« Tudi sam sem tega mnenja. Vi pa še vedno pravite: »Revolucije so nujne, če jih ne bi bilo, bi bili še v kameni dobi.« Ali res? Trditev, ki jo zgodovina ni nikoli nikjer doslej še potrdila!
Revolucija med okupacijo in NOB je bila tudi prava državljanska vojna, ki je povzročila mnogo nepotrebnega gorja in žrtev na obeh straneh. Med vojno in po njej. Bivši predsednik države Milan Kučan je javno izjavil, da obžaluje in obsoja povojne zunajsodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin (Nedelo, 9. julij 2000). Ponovim, da je slovenski parlament zato z aplavzom pritrdil predsedniku dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!«
Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi! Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč! Tako slovenska ustava in država!
Franc Mihič, Ribnica
http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/gospodu-mihicu-iz-ribnice-spet-malo-zgodovine
Gospa Marina Rozman, ko bo DNEVNIK, ki vam redno objavlja vaša pisma naslovljena name, čeprav ne vem zakaj, objavil tudi pismo g. Marolta, odgovor vam, vam bom še jaz napisal tretjič odgovor.
Če te objave ne bo, vam ne morem odgovoriti, a vem potem, da sem na rdeči listi piscev pisem bralcev DNEVNIKA.
Torej smo še vedno v enoumju?
Eni ste zaradi revolucije, ne glede na strašne žrtve in škodo narodu, še vedno več vredni, privilegirani, drugi pa naj ostanemo še naprej drugorazredni?
Je to poštenje? In to v demokratični državi, za katero smo se eni močno prizadevali, drugi so demokratizacijo ovirali!?
Priporočam pa da le preberete:
Enopartijski sistem je bil preživet!
V nedavnem intervjuju je bivši predsednik republiške skupščine republike Slovenije v SFRJ in sedaj upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč, povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenili nasilje (op.:državljansko vojno!). Vendar so vedeli, da je enopartijski (socialistični) sistem “preživet« in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. Brez komentarja! V opomin in spomin!
Franc Mihič Kosovelova 2a Ribnica
Vir: ONA, 25.11.2014
Še vedno “Stalinovi vazali”?
DNEVNIK Pisma bralcev – ponedeljek, 23.07.2012 Tekst: Bralec
Nedavno je zgodovinar dr. Jože Pirjevec napisal članek “Na kateri strani je bil kdo?”, kjer v podnaslovu poudari: “Na koncu gre pač za dejstvo, da sta se pred več kot 70 leti slovenska desnica in del cerkve odločila, da prevzameta vlogo Mussolinijevega in Hitlerjevega valpta.” Ali gre res za enostavno odločitev za kolaboracijo z nacizmom in fašizmom?
Ali to vodi k spravi, odpravi delitev? Po moje ne.
To je zelo huda trditev in že neštetokrat ponovljena obtožba komunistov vse od leta 1941 dalje. Namen je prikrivanje in opravičevanje dejanj revolucije med NOB in po njej, ki so jo sprožili in vodili komunisti po sovjetskem vzoru in je terjala ogromne dodatne žrtve. Obtožba se še vedno javno ponavlja, čeprav ima zdaj mnogo zgodovinarjev v samostojni demokratični Sloveniji veliko bolj profilirano mnenje o tem. To je, ves čas vojne in po vojni so komunisti skrbeli za eliminiranje, likvidiranje nasprotnikov komunizma.
Dandanes je že toliko razkritega, tudi s strani zgodovinarjev, da se lahko ve, da so komunisti sprožili upor proti okupatorju šele po napadu Hitlerja na SZ, ga oklicali za njihov monopol in takoj začeli s pozivanjem predvsem “za zmago Rdeče armade, Stalina, revolucije ipd.!” ter začeli z likvidacijami in med tujo okupacijo sprožili še spiralo razširjanja bratomornega spopada, vse do povojnih zunajsodnih pobojev.
Ne trdim, da protirevolucionarna stran v stiski za golo preživetje ni zagrešila nečastna dejanja in povzročila tudi zločine. Bistvo pa je, komunisti so poleg upora zoper okupatorja izvajali in izvedli še revolucijo po boljševističnem vzoru. Menda to ni še vedno sporno?
Slovenski osrednji trg pred nekdanjo skupščino je nosil ime Trg revolucije! To potrjuje rezultate NOB in pove vse! Na vseh pomembnih javnih mestih pa je do leta 1948 poleg Tita visela še slika Stalina. G. J.
Pirjevec med drugim tudi pravi, da se je pri nas komunizem pojavil kot protest idealističnih mladih ljudi proti gospodarskim in političnim razmeram, v katerih se je znašel naš narod po prvi svetovni vojni. To naj bi bilo opravičilo za sprožitev revolucije ob okupaciji? Menda ta sočasnost izvajanja upora in boljševistične revolucije ne spada k obrambi svobode in civilizacije?
Tako je to napisal g. dr. Pirjevec, ko je pri tem razlogu povsem zamolčal sprožitev in izvedbo revolucije, kjer so komunisti na mitingih obetali “vsi enaki, vse bo naše, dol z izkoriščevalci ipd.”, mikavno, predvsem za revne in mlade. Pred tem pa je bilo mnogim tudi v Sloveniji znano, koliko milijonov ljudi so boljševiki že pred vojno v SZ razlastili, poslali v prva koncentracijska taborišča, v Sibirijo, jih likvidirali, tudi mnoge visoke oficirje, izvršili “gladomor” v Ukrajini, kjer so prepustili smrti od lakote 4-10 milijonov ljudi, celih družin, kjer so jim predhodno odvzeli vse žito, nato so sovjeti pometli in zasedli baltske države in skupaj s Hitlerjem tudi del Poljske.
V mnogi slovenskih domovih se je zato takrat celo molilo: “Bog reši Rusijo in Ukrajino!” Koliko narodom vzhodne Evrope je bila po končani drugi svetovni vojni odvzeta suverenost in so bile države bolj ali manj marionete sovjetskega režima, vse do padca železne zavese, berlinskega zidu? Mnogi narodi na vzhodu so šele takrat znova dosegli svobodo in suverenost, tudi Slovenci. Deželam in narodom, ki so jih osvobodili zahodni zavezniki, se to ni zgodilo.
Režim v SFRJ pa je kratil narodno svobodo in človekove pravice, je zapisano v osamosvojitvenih zakonih. Oklicati vse protirevolucionarje enostavno za valpte, pogosto še vedno za izdajalce, glede na navedeno početje revolucionarnih boljševikov, je zelo krivično. Mogoče pa so nekateri še vede ali nevede “Stalinovi vazali”?
Franc Mihič, univ. dipl. inž. Ribnica
Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava
Statistika 1941–1946
Končno imamo seznam vseh žrtev, za katere je bilo mogoče izvedeti
Tomaž Švagelj, znanost
DELO -sre, 16.05.2012, 12:00
http://www.delo.si/druzba/znanost/vojna-je-postajala-iz-leta-v-leto-bolj-krvava.html
Zgodovinarka Vida Deželak Barič (1954) je leta 1978 diplomirala in 1999. doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na Inštitutu za novejšo zgodovino je zaposlena od leta 1978. Kot asistentka z doktoratom med drugim raziskuje slovensko politično zgodovino prve polovice 20. stoletja s poudarkom na idejnopolitičnih konceptih in praksah marksističnega tabora ter vojaško-civilne odnose med obema vojnama in drugo svetovno vojno.
Od leta 2006 vodi raziskovalni projekt Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki se je sicer začel leta 1997 s ciljem, ustvariti nacionalno zbirko Žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in zaradi nje. Zgodovinopisna stroka je namreč mnenja, da je lahko le upoštevanje vseh žrtev vojne in povojnega nasilja izhodišče za celovito obravnavo tako vprašanj žrtev kot tudi narave druge svetovne vojne na Slovenskem.
Na podatke, povezane z žrtvami druge svetovne vojne na Slovenskem, se že od prvih povojnih let naprej ni bilo mogoče zanesti. Raziskava, ki se končuje prav zdaj, pa bo dala bolj ali manj dokončne številke. Zanesljivejših skoraj zagotovo ne bo mogoče dobiti.
Ker ni bilo verodostojnih ocen, se je dalo s številom mrtvih manipulirati, ga povečevati ali zmanjševati, izpuščati določene kategorije žrtev itd., danes pa je stvar že bistveno drugačna. Na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani so poskrbeli za projekt Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Njegova zadnja faza, v kateri gre za preverjanje žrtev po matičnih knjigah in ki jo vodi naša sogovornica in raziskovalka na inštitutu dr. Vida Deželak Barič, bo kmalu končana.
Ali se podatki nanašajo na celotno slovensko etnično ozemlje?
Ne, samo na območje Republike Slovenije. Če bi upoštevali etnično ozemlje, bi kršili naš princip, ki mu sledimo za območje Slovenije, kjer evidentiramo vse žrtve s stalnim prebivališčem, ne glede na narodnost. In čim bi z raziskavo šli čez mejo, kjer bi ugotavljali žrtve samo med Slovenci, podatki z ene in druge strani meje ne bi bili več primerljivi. Seveda lahko na podlagi sprejete metode pridemo le do, kot ga imenujem, precej natančnega približka. Vsega ne bomo nikoli vedeli, ker svojci umrlega niso vpisali v mrliško knjigo, ker so se izgubile vse sledi za posameznimi žrtvami, večkrat tudi za celimi družinami, itd.
Za preverjanje po matičnih knjigah je pa treba na teren …
Knjige v matičnih uradih smo morali pregledati v celotni Sloveniji. Tovrstno terensko delo je naporno pa tudi poceni ne more biti – če drugega ne, je povezano s potnimi stroški. Vseh krajevnih in matičnih uradov, kjer hranijo matične knjige, je približno 200, upravnih enot pa 58. Mi trenutno delamo na 57. upravni enoti in raziskovalni pregled matičnih knjig na terenu torej končujemo. In že zdaj lahko ocenimo, da bo na tej podlagi mogoče preveriti le okoli 60 odstotkov vseh žrtev.
Kako se je gibalo število žrtev po posameznih letih vojne?
Glede na celotno vojno dogajanje je logično, da je žrtev v prvem letu najmanj. Slovenija je imela leta 1941 okoli 2600 mrtvih. Gre za žrtve aprilske vojne v Jugoslovanski kraljevi vojski in med civilisti ob napadu na Jugoslavijo. V strukturi žrtev najbolj izstopa pomor hendikepiranih oseb na Štajerskem. Šlo je za okoli 600 invalidov in duševno prizadetih ljudi, pretežno iz Novega Celja, ki so jih prepeljali v avstrijski Hartheim in jih tam brez usmiljenja pomorili.
Pa takrat še ni bilo nobenega odporniškega gibanja.
Tako je, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Poleg vsega tega je začel nemški okupator že leta 1941 izganjati prebivalstvo iz Posavja, kar je bilo za mnoge od njih pozneje usodno, in v tem prostoru naseljevati Nemce, v prvi vrsti kočevske, kot obrambni zid nemštva na jugu rajha. Nenazadnje pa je treba omeniti tudi mobilizacijo v nemško vojsko, ki jo okupator začne izvajati leta 1942. Tam oziroma na tujem je izgubilo življenje okoli 10.000 slovenskih fantov in mož, umirali pa so tudi v italijanski in madžarski vojski.
In koliko je bilo žrtev leta 1942?
Že bistveno več. Njihovo število se je z omenjenih 2600 povečalo na dobrih 11.000! Tolikšen porast je odraz intenzivnega partizanskega odpora in srdite okupatorjeve reakcije ter notranji konflikt, ko partija v Ljubljanski pokrajini začne z odkrito revolucijo. Partizanske enote so imele okoli 2200 mrtvih, pri čemer gre predvsem za padle v oboroženih spopadih in za streljanja ujetih partizanov. Med aktivisti OF in sodelavci partizanskega gibanja je žrtev več kot 1500. Vaške straže jih takrat še niso povzročile in tudi same niso imele kaj dosti žrtev. Bile so slabo izurjene in oborožene, s poznejšo domobransko vojsko jih v tem pogledu ni mogoče primerjati. Njihova naloga je bila predvsem samoobramba.
V tem letu je bilo veliko žrtev že tudi med civilnim prebivalstvom. Med nekaj več kot 11.000 je civilistov skoraj 5000, kar kaže na strahotno stisko nemočnega prebivalstva.
Kakšna je za teh 5000 struktura po povzročiteljih?
Glavna povzročitelja sta nemški in italijanski okupator. Šlo je denimo za očiščevalne operacije italijanskega okupatorja med ofenzivo poleti 1942, pošiljanje ljudi v taborišča, v katerih so umirali, itd. V tem letu so okupatorji postrelili kar 1900 talcev, pri katerih je šlo tako za ujete partizane kot za civiliste. Narodna zaščita, partizanske enote in VOS so – pretežno v Ljubljanski pokrajini – med civilisti do sredine leta povzročile nekaj več kot 500 žrtev, potem pa še skoraj 300 v juliju. Rezultat tega je bil nastanek vaških straž. Skratka, partizani povzročijo med civilisti skoraj 800 žrtev, ostalo gre na račun okupatorja.
Torej v Ljubljanski pokrajini je najprej partija začela revolucijo, šele potem so bile ustanovljene vaške straže?
Tako je, revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Res je sicer, da se to ni dogajalo v družbenem vakuumu, da smo Slovenci podobno kot drugi stopili v vojno politično razdeljeni, da sta za prepir vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije.
Ali so se storilci vedno zavedali, da gre pri tem že za pravo revolucijo, ali ne, je drugo vprašanje, je pa iz vsega tega jasno razvidno, da je bila podlaga teh dejanj med drugim tudi veliko ideološko sovraštvo. Vendar je prav tako res, da so bili tarče nekaterih likvidacij v Ljubljani in drugje tudi nesporni okupatorjevi ovaduhi. Če tega ne bi upoštevali, bi bili krivični.
Kako se je potem to nadaljevalo?
Leto 1943 je zahtevalo skupno že več kot 16.600 žrtev. Največ, okoli 7700 mrtvih, so imele partizanske enote, sledijo civilisti z več kot 4500 in oborožena protirevolucija, pri kateri gre večinoma za četnike in vaške stražarje, z nad 1000 mrtvimi. Med slednjimi so nekateri ob kapitulaciji Italije padli že v Grčaricah in na Turjaku, v glavnem pa so bili ujeti in je z njimi, kot z »narodnimi izdajalci«, obračunala partizanska stran. Poboj morda ne bi dosegel tolikšnih razsežnosti, če se ne bi bližala nemška ofenziva in če se posamezni pripadniki oborožene protirevolucije ujetništva ne bi poskušali rešiti tudi s silo.
Tako da so jih raje preventivno postrelili.
Gverilska vojska lahko problem ujetnikov reši samo na dva načina, da jih postreli ali izpusti. Položaj je bil v času srdite nemške ofenzive jeseni 1943 bistveno drugačen kot po koncu vojne oziroma v času povojnih pobojev.
V celotnem letu 1943 je protipartizanska stran – četniki, vaški stražarji in že tudi domobranci, ustanovljeni septembra 1943 – povzročila v samostojnih akcijah več kot 700 smrti, v kombiniranih akcijah skupaj z okupatorjem pa še nadaljnjih skoraj 300. Medtem ko je partizanska stran samo septembra, oktobra in novembra, ko je šlo za omenjeni obračun z ujetimi četniki in vaški stražarji, povzročila 780 smrti.
Kako pa je bilo leta 1944?
Zahtevalo je več kot 27.000 žrtev, torej že 10.000 več kot prejšnje leto. Partizanske enote so imele blizu 11.000 mrtvih, aktivisti in sodelavci skoraj 1400, oborožena protirevolucija čez 1000, med civilnim prebivalstvom pa je bilo okoli 5500 žrtev. V več nemških »očiščevalnih« ofenzivah se je okupator po posameznih partizanskih akcijah znesel nad civilnim prebivalstvom. In tudi talce, zlasti v drugi polovici in proti koncu leta, spet strelja v večjem obsegu kot leto poprej.
Nemški okupator je v sodelovanju z različnimi tujimi enotami – ustaši, četniki, vlasovci – povzročil več kot 10.000 žrtev. Med njimi je bilo tudi veliko že omenjenih civilistov, med mobiliziranci v nemško vojsko pa je samo tega leta padlo več kot 4500 mož in fantov, skoraj vsi na ruski fronti.
Partizanska stran je v tem letu povzročila približno 2700 smrti, protipartizanska pa v samostojnih akcijah čez 2500 in v sodelovanju predvsem z nemškim okupatorjem še nadaljnjih 960, iz česar sledi, da tega leta druga prvič povzroči več žrtev kot prva.
Skratka, vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava. In to velja tudi za 1945., kar je po svoje paradoksalno, saj je v zadnjem letu trajala samo štiri mesece in pol. Število žrtev je tako visoko, ker je po koncu vojne sledil še obračun zmagovite strani nad premaganci, pa tudi zaradi dejstva, da so v zadnjih mesecih vojne potekali izredno težki boji, ki so zahtevali številne žrtve, in da so ljudje množično umirali tudi v koncentracijskih taboriščih. Tako je bilo leta 1945 kljub omenjeni kratkotrajnosti vojne največ žrtev, to je več kot 34.000.
Skupaj s tistimi 14.000 vrnjenimi domobranci in civilisti.
Ja, govorim o celotnem letu in vseh žrtvah. Povedati pa moram še nekaj. Med temi 34.000 žrtvami je bilo skoraj 7200 partizanov, čez 1000 aktivistov in sodelavcev gibanja, več kot 6200 civilistov in skoraj 13.000 pripadnikov oborožene protirevolucije – to so bili v glavnem domobranci iz Ljubljanske pokrajine in Gorenjske, četniki, ki jih sicer ni bilo veliko, pa so se večinoma rešili.
Koliko je v tem številu takih, ki so padli v zadnjih bojih, torej ki niso bili vrnjeni in potem likvidirani?
Vsekakor gre večinoma za vrnjene domobrance. Izjema je bila le novomeška domobranska skupina, ki se ji ni uspelo prebiti. Na Koroško se je umaknilo po enih podatkih 16.000, po drugih 17.000 vojakov in civilistov. Gre za podatke zahodnih zaveznikov, ki so domobrance vrnili.
Sicer ne čisto vseh …
Čisto vseh ne, glavnino pa so vrnili. Nova oblast civilistov sicer ni tako množično pobijala, domobrance pa, kot sem rekla, neusmiljeno. Dodati je treba, da pri žrtvah, ki jih je po koncu vojne povzročila zmagovita revolucionarna stran, ne gre samo za neposredne množične poboje, temveč da je kar nekaj ljudi umrlo tudi zaradi težkih razmer v zaporih in taboriščih. Omenim naj samo tistega v Kidričevem, kjer so sredi poletja v neznosni vročini množično umirati.
Teh žrtev je skupaj približno 14.800 in brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih. Pri skupnem številu vseh žrtev vojne in zaradi nje moramo torej nujno ločevati čas vojne od tistega po njej. Ocenjujemo, da je med vojno izgubilo življenje okoli 83.000 ljudi, ostalo pa gre na račun povojnega obdobja.
Kakšno je trenutno stanje v vaši podatkovni bazi?
Zdaj imamo evidentiranih okoli 97.500 žrtev, ko pa smo projekt preverjanja po matičnih knjigah začeli, smo jih imeli nekaj čez 94.000. Številka se, kot je bilo tudi pričakovano, ni bistveno spremenila. Po eni strani tudi 3000 seveda ni zanemarljiva izguba, vendar omenjena številčna razlika ne odraža našega opravljenega dela pa tudi ne mnogih drugih sprememb v bazi. Ugotovili smo namreč številne dvojnike, zagotovo smo jih izbrisali nekaj tisoč, in v matičnih knjigah našli številne nove žrtve. Toda ker je bila ta dinamika na obeh straneh približno enaka, se končno število ni veliko spremenilo, le za 3,7 odstotka. Poudariti pa moram, da ne vzpostavljamo samo imenskega seznama žrtev, saj v bazo vnašamo, če jih dobimo, še veliko drugih podatkov: poklic, vojni status, kraj bivanja, okoliščine smrti, datum rojstva in smrti itd.
Na tej podlagi delamo analize po različnih parametrih, med katerimi so najpomembnejši tisti, ki govorijo o povzročiteljih smrti, o vojnih statusih žrtev, starostni in spolni strukturi, časovni dinamiki umiranja, o narodnostni pripadnosti itd., kar vse v marsičem odraža značaj vojne. Izvajati je mogoče zanimive mikroanalize za posamezna ožja območja itd.
Kako pa ocenjujete projekt nasploh?
Prvi zelo pomemben rezultat je po mojem številka 97.500, do katere smo prišli in ki se bistveno ne bo več spreminjala. Izkazalo se je namreč, da je kar za tretjino večja od ocene, ki je nekako veljala pred našo raziskavo. Sedaj je prvič narejen seznam vseh žrtev, za katere je bilo mogoče izvedeti. In ko danes govorimo o 97.500 mrtvih in 6,5-odstotni populacijski izgubi na območju Slovenije, je to neovrgljivo dejstvo, mimo katerega ne bo več mogel noben bodoči raziskovalec ali ljubiteljski zgodovinar druge svetovne vojne.
Če se ne motim, je Slovenija po tem merilu tretja na svetu.
Vsekakor sodi med visoko prizadeta območja. Po absolutnem številu mrtvih je s 24 milijoni prva Sovjetska zveza, po deležu populacijske izgube pa s 16 odstotki Poljska
V večernem intervjuju z Janezom Winklerjem, ki je šel že pri 14 letih l. 1942 v partizane, intervju pa je vodila Ksenija Horvat Petrovčič, je bila interpretacije razmer med NOB in tudi po vojni zelo netočna in enostranska. Bila je povsem v nasprotju z sporočilom intervjuja z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, ki je objavljen pod naslovom »Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev« na spletni strani MMC RTV SLO, dne 10. Junija 2012, dosegljiv pa je na povezavi: http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939
Gospa in gospodje,nisem ne “levi”,ne “desni” ! Povedal bi vam rad samo eno in to je ,da je II.sv. vojne in vojne za Slo (tudi sam sodeloval aktivno) ,že zdavnaj konec. Zato ljubi slovenčki,kdaj bomo postali SLOVENCI ???Čas bi že bil,da bi v časopisih prebral kaj dobrega in ne sama podtikanja, venomer enih in istih avtorjev !!!! Te vaše frustracije sproščajte,kje drugje zato ne obremenjujte in kužite nas,ki nimamo nič s tem !!!
Kaj so temelji razvoja dežele?
DELO – SP – Prejeli smo; 29. November 2014-12-13
Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.
Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom. V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«
Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja? Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja? Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske? Kaj so torej lahko temelji razvoja?
Franc Mihič Ribnica
DNEVNIK, 1. December 2014-12-13
http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/kaj-so-temelji-razvoja-dezele
Kdo bo imel v Sloveniji službo v letu 2030?
Slovenska vlada je l. 2013 napisala strategijo pametne specializacije Slovenije, da lahko pridobi evropska kohezijska sredstva v višini 3.3 milijarde evrov. Evropska komisija je to strategijo zavrnila kot strokovno nepopolno, kot nerealen »spisek želja« Slovenije! Vlada je napisala nov osnutek strategije, ki je sedaj v javni razpravi. Sprejeta strategija pametne specializacije bo torej načrtovala specializacijo Slovenije in s tem »odločala« tudi, kdo bo imel službo v letu 2030 in še marsikaj! Kaj o tem osnutku slovenske strategije meni vaša izbrana politična stranka, »vaš« poslanec? Ste to mnenje že kje zasledili, saj gre za naše službe in službe naših otrok?
Mene mnenje in odločitev politike zelo zanima, saj to je naša perspektiva!
Franc Mihič
Dražgoška bitka
V Delu 3. februarja mi gospa Vera Vezovnik in Anton Avsec očitata nekaj, kar v mojih pismih ni ene besede. Da zagovarjam kolaboracijo, je nesramna trditev. Tudi moji predniki sorodniki so bili partizani prvoborci. Napisal sem samo, kar sem tedaj slišal na nacionalnem radiu, to je: «Današnji dan obujamo spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov. Bitka je tedaj odmevala v Evropi.«. Nato pa postavim zame povsem logična vprašanja, zlasti: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« To vprašanje si je postavil tudi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, v knjigi »Bermanov dosje«! Pa ni edini. To vprašanje se mi je tudi utrnilo, ko sem v Delovi rubriki znanost prebral prispevek »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava«, v katerem raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Vida Deželak Barič, predstavi prvi popis smrtnih žrtev med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Neizpodbitno dejstvo pa je, ki vse pove, v Ljubljani ob železniški postaji je še stranska ulica Trg OF, nekdanjega osrednjega trga v glavnem mestu Sloveniji, z imenom Trg revolucije, pa ni več, ker je bila revolucija odveč. To je potrdila tudi ustava in država!
Franc Mihič
Spoštovani g. Mihič
Ko berem vše članke,se mi poraja misel,da ste zelo pameten in razgledan človek.Imate zelo veliko idej,imate bogat besedni zaklad,skratka ste modrec nove ere v novi državi. Ste ,zelo razgledan,inteligenten mož,ki ve kaj v življenju hoče.Ne najdem pa bloga s podpisom ,da je zaslužen za to in to g.Franc Mihič !!! Skratka nikjer vas ni,da bi bil kot avtor,ustvarjalec,inovator……. Spoštovani g. Mihič Franc.Če sem malo bolj “natančen”,veliko besedno ustvarjate in je vaša teorija retorika,kako bi naj bilo,če bi bilo,…… po vaše !!! Če ste že v penzjonu in je čas vaše ere minil,zasluženo uživajte zasluženo,ker imamo dovolj pridiganja starčkov polpretekle zgodovine,med katere sodite tudi vi,samo v drugačni preobleki.
Gospod Skrivni Pero,
mogoče pa ne iščete ali ne berete dobro? Posmehovanje vam gre kar dobro.
Ste kdaj slišal kdo je deloval ob osamosvajanju in spremembi režima na čelu politične pomladi v Ribnici!
Mogoče “Marsovci”?
Da se ne boste preveč trudili, samo citat iz lani objavljenega članka v Nedeljskem dnevniku, 7. maja 2014, VLADA ŠČITI DIREKTORJE, KI NE PLAČUJEJO PRISPEVKOV ZAPOSLENIH, kjer novinar med drugim piše:
“Franc Mihič je univ. dipl. inž. kemijske tehnologije. Večji del delovne poti mu je tekel v razvoju in trženju v ribniških in kočevskih podjetjih. Deloval je v Demosu, a politiko zapustil zaradi zanj spornega razvoja demokracije, predvsem nepotizma. Trdovraten borec za delavske pravice. Eno leto neupravičeno brezposeln, s svojo vlogo na sodišču izbori, da več kot 250 bivših zaposlenih Opreme le lahko dobi izhodiščne plače. Vrne se na ribniški Inles. Ko se zamenja uprava, v desetih minutah sprememba delovnega mesta in za 40 odstotkov nižja plača, mobing, odpuščen pet let pred pogojem za upokojitev. Tri leta pred upokojitvijo brez vsakega dohodka, nato 260 evrov nadomestila, pred štirimi leti upokojen.
Hude stiske
Mihič globoko razume stisko delavcev, ki jim delodajalci ne plačujejo prispevkov. Doživlja jo kot svojo: »Spremljam, spet prebiram – delodajalci niso plačali za 240 milijonov evrov socialnih prispevkov. Durs je lani izterjal le polovico denarja. Oblast, leva in desna, že več kot 20 let pelje delavce žejne čez vodo, ko jim pravi, naj vsak za preverjanje rednega plačevanja socialnih prispevkov poskrbi kar sam. ”
Za poštene je to dovolj.
Gospod Skrivni in Zaslužni Pero, marsikaj ste z posmehom vprašal. V vednost
mogoče še to.
Ko sem bil na Inles Ribnica vodja na razvoja izdelkov v okviru RTS, sem bil tudi nosilec 4 patentnih oz. modelnih prijav in 3 prijav blagovnih znamk, to je znamk:
Inles, INOVAK, KOMBIVAK pri patentnem uradu.
Bo dovolj?
Vse pisce tako sprašujete, g. pošteni Pero?
Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, vodilni slovenski ekonomist, medvojni in politični sopotnik olimpijka Leona Štuklja, je oceno partije in NOB zapisal v knjigi “Bermanov dosje”, za katero pravi, da je njegovo najpomembnejše delo. V knjigi pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno, – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.«
Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija pa je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Dr. Spomenka Hribar, ki se že leta tudi prizadeva za spravo, pa pravi: »Prav bi bilo, če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej. Revolucija je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega.« Tudi sam sem tega mnenja. Revolucija med okupacijo in NOB, je bila prava državljanska vojna, ki je povzročila mnogo nepotrebnega gorja in žrtev na obeh straneh. Med vojno in po njej. Bivši predsednik države Milan Kučan je javno izjavil, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000. Ponovim, da je slovenski parlament zato z aplavzom pritrdil predsedniku, dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi! Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč! Tako slovenska ustava in država!
Gospodu Mihiču iz Ribnice zopet malo zgodovine?
Gospa Marina Rozman v zadnjem pismu želite, da ponovno preberem vaše prvo pismo, kar sem storil. Prebral sem tudi moj odgovor, katerega ste večinoma prezrli. V zadnjem pismu pišete o dr. Stanislavu Leniču, pokojnem škofu, kaj da je počel med vojno v Sodražici. Dr. Lenič pa med vojno sploh ni bil župnik v Sodražici. Bil pa je po vojni zaprt in nato še v konfinaciji, v lokalnem priporu, v Sodražici. Za vas je očitno celo povsem sprejemljivo, da so od komunistov vodeni partizani v Sodražici pobili nosečo, drugače mislečo, mlado Škrabčevo učiteljico in Cigane z ženami in otroki. Kot vem, je to zločin, povsod! Velja za naciste in tedanje komuniste. Od kod vam trditev, da ne vem, kaj so pretrpeli Židje in Slovani pretrpeli od Hitlerja, pa tudi od Stalina? Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, medvojni in politični sopotnik olimpijka Leona Štuklja, je oceno partije in NOB zapisal v knjigi “Bermanov dosje”. V njej piše, da je to njegovo najpomembnejše delo, kjer pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno, – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Dr. Bajt tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija pa je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Žal mi je, da ste vi in vaša sestra med 2. svetovno vojno trpeli. Žal so mnogi drugi tudi. Iz obeh pisem je jasno, da nasprotujete spravi in odločno odklanjate, da je bila NOB tudi revolucija in državljanska vojna. Žal vztrajate v zmoti. »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega bi bilo prav«, pravi tudi dr. Spomenka Hribar, ki se že leta tudi prizadeva za spravo. Tudi sam sem enakega mnenja. Tudi predsednik države Borut Pahor dela za spravo, kot še mnogi Slovenci. Vi ga. Rozman, pa še vedno pravite: »Revolucije so nujne, če jih ne bi bilo, bi bili še v kameni dobi«. Ali res? Trditev, ki jo zgodovina ni nikoli in nikjer doslej še ni potrdila! Pri nas je bila revolucija med okupacijo in NOB, prava državljanska vojna, ki je Slovencem zadajala mnogo nepotrebnega gorja in žrtev. Med vojno in po njej. Bivši predsednik države Milan Kučan je v javni izjavi zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000. Zanikate celo, da je slovenski parlament zato z aplavzom pritrdil predsedniku, dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi! Zagovarjati revolucijo ni demokratično, ni državotvorno, nasprotno! Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč! Tako slovenska ustava in država!
Ali so pobiti Romi bili izdajalci ali prve žrtve revolucije?
Pretresen sem gledal prizore na TV, ko so v Iški raziskali grobišče in odkrili 53 pobitih Romov, od tega 25 otrok. Poboj so storili partizani, dne 17. maja 1942. Vzrok poboja; pobiti naj bi bili potencialni izdajalci. V tistem času je bilo več pobojev celih družin z otroki vred, romskih in slovenskih, ki so bili obtoženi, da so potencialni izdajalci. To se je dogajalo tudi v ribniški dolini. L. 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili. Komandant Stane Semič-Daki oz. partizani so jo maja 1942 »osvobodil«. Oklicali so tako imenovano osvobojeno republiko. Začeli so iskati svoje politične nasprotnike. Delovati je pričelo »ljudsko« sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak. Soprog France Novak, profesor kemije, ni zaupal OF in je bil na črnem seznamu. Ušel je tik pred prihodom partizanov. Na domu so našli samo ženo Ivanko, ki je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Na zborovanju sredi Sodražice so jo zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Nato je bil na vrsti France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt. Še isto noč so ga ustrelili. Naslednji dan so na bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je obsodil na smrt. Partizani so vse pobili, vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. Učiteljico je čakala na usodo v stanovanju. Odpeljali so jo v gozd. Prosila je, naj jo pustijo toliko časa, da bo rodila otroka, a je niso uslišali. Pokončali so jo. Kasneje, 26. avgusta 1942, so partizani kar na domu postrelili še druge člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana, 56-letno mater Frančiško in 35-letnega hromega sina Janeza. Vse to je skrit opazoval drugi sin, ki je preživel in kasneje emigriral. To poletje so partizani pri breznu Žiglovca na Mali gori pri Ribnici, 28. julija l. 1942, pobili devet domačinov. Italijanske oblasti so zahtevale od lastnikov parcel ob progi, da posekajo 100 m širok pas gozda na vsaki strani proge. Zagroženo jim je bilo, da bodo sicer strogo kaznovani . OF pa je tudi prepovedala sečnjo gozda ob progi in zagrozila s strogimi kaznimi, kdor prepovedi ne bi upošteval, bo ustreljen. Kmetje iz Prigorice in Dolenje vasi, ki so večinoma še podpirali OF, so se odpravili na delo, ker so bili prepričani, če ne opravijo njihovega ob progi, jih bo italijanski okupator kaznoval, kot je napovedal bo sicer svojo grožnjo uresničili. Zaupali so partizanom, ki so jim tudi prepovedali sečnjo. Odpravili so se na delo, ker so verjeli, da jih partizani ne bodo menda kaznovali s smrtjo! Med delom jih je presenetila partizanska patrulja. Devet jih je odvedla k breznu . Vsi so bili »obsojeni« na smrt, ubiti in pahnjeni v brezno Žiglovica. Pokončani so bili torej zato, ker so verjeli v humanost »ljudske« OF, da jih ne bo kaznovala s smrtjo, saj so bili med pobitimi tudi privrženci OF. Pobiti v breznu niso mogli pričakovati milosti od okupatorja, ki jim je zapretil, da bodo pobiti, če ne izpolnijo njihovega ukaza. Žal so se zmotili. Pobili so jih partizani. Vse do osamosvojitve se nismo smeli javno spominjati te tragedije. Ali so vsi ti Slovenci in Romi, ki so bili poleti l. 1942, pobiti pri breznu Žiglovica in Romi pobiti v soteski Iška, res bili izdajalci naroda? i Ali res lahko zadošča že ocena, sum nekoga, da si potencialen izdajalec, da te lahko ustrelijo, brez dokaza o izdaji? Kako je lahko OF, v boju za zmago revolucije, že v začetku okupacije lahko kot potencialne izdajalce likvidirali kar cele družine? Ali še ni jasno, da so ti ljudje, zaradi revolucionarnega nasilja nad nasprotniki komunizma, potem ustanavljali vaške straže, da so branili življenje in domove v državljanski vojni? OF že jeseni l. 1941 samooklicala monopol nad uporom in nad borbo za boljše življenje. To je bilo usodno perfidno dejanje OF. Kako se jim lahko še vedno podtika, da so služili okupatorju in mu pomagali uveljaviti širiti fašizem in nacizem ter mu pomagali iztrebiti slovenski narod? Ali nasprotniki revolucije niso imeli pravice, da se borijo za življenje in da obvarujejo domove revolucionarnim nasiljem oz. pred revolucijo, ki je kot vihar rušila staro družbo, da po vojni prevzame oblast. Zapomnimo si, da KPS oz. OF nikakor ne bi uspelo prevzeti oblast in zamenjati režim, če ne bi bilo to v interesu Stalina, svetovnega voditelja komunizma, za širitev komunizma. SZ oz. Stalin, ko je začutil, da je ogrožen od imperialističnih držav, se je priključil Hitlerju, podpisala sta pakt in sta kot kolaboranta okupirala skoraj vse države Evrope, nazadnje še Kraljevino Jugoslavijo. Hitler je potem zavrgel pakt s Stalinom. Potem se je naslonil na zahodne zaveznike, ki so odobrile njegovi zahtevi, da je Jugoslavija njegovo interesno področje za širitev svetovnega komunizma. Zato je samo Rdeča armada smela osvobajati Jugoslavijo. OF oz. jugoslovanski komunisti so edini v Evropi po zmagi revolucije, prevzeli oblast po vzoru Stalinove komunistične Sovjetske zveze. Brez interesa Stalina za širitev komunizma, ne bi bilo ne NOB, ne krute državljanske vojne, ne Titove Jugoslavije!
Franc Mihič, Ribnica 2017-12-04