Letos mineva 75 let od ustanovitve Ribniške čete, ki je bila prva taka enota na področju Slovenije. Po kapitulaciji države SHS so v naše kraje 14. aprila 1941 prispeli prvi pripadniki italijanskih okupatorskih sil in tako so se skozi Ribnico celih 14 dni valile italijanske divizije.
Ob začetku okupacije so vsi tisti, ki so bili okupatorju sumljivi ali pa jim okupator ni bil po godu, iskali zavetje v okoliških gozdovih. Tako so bili prvi prebivalci Male in Velike gore pripadniki organizacije TIGR. Te so po izdaji Marka Trinkausa v Lovšinovi koči na Bašlju 13. maja 1941 napadli Italijani in orožniki, ki jih je vodil orožnik Pišorn. Danilo Zelen je podlegel ranam, Ferdo Kravanja je bil ranjen in ujet, Anton Majnik pa ujet, vendar jim je ušel. Iz Makedonije je v Ribnico peš prišel Tone Černač, tudi pripadnik TIGR-a. Želel se je dobiti s svojimi tovariši in s pomočjo Kramarčkovih prišel v stik z Antonom Majnikom, ki je bil tedaj v Veliki gori. Tako je z Majnikom in Godničem postal eden prvih prebivalcev Velike gore v tistem času.
12. julija 1941 je ribniška partijska organizacija zasedala v največji tajnosti, saj je od Jožeta Arka – Pepčka, lesnega manipulanta, ki je bil sicer prevajalec pri Italijanih, dobili zaupno informacij, da Italijani pripravljajo aretacijo pomembnih rodoljubov. Med njimi so bili Jože Lovšin, Filip Tekavec, Janez Kmet in Anton Križmnan. Ti so se umaknili iz Ribnice v Veliko goro, kjer je bila nato 13. julija pod Suhim vrhom na Travni gori ustanovljena Ribniška četa, kot prva organizirana partizanska enota v Sloveniji. Prvi pripadniki čete so bili Filip Tekavec, ki je postal njen prvi komandir, Janez Kmet komisar, ostali pa so bili še Janez Lovšin, Anton Križman, Beno Frakelj, Peter Peterlin ter še dva partizana, ki ju je na Travno goro pripeljal Jože Šeško. Viri tudi navajajo, da je Šeško na Travno goro napotil še Andreja Handlerja, Darka Henigmana, Edija Petkovška in Tončka Kovačiča – Juriševiča. Tu so bili tudi Tone Černač, Just Godnič in Anton Majnik, ki pa kot pripadniki organizacije TIGR niso zaprisegli kot ostali pripadniki. Nekateri člani so se morali vrniti na svoje domove, kjer so nadaljevali širjenje vstaje. Četa je prisegla pred namestnikom poveljnika glavnega poveljstva dr. Alešem Beblerjem in okrožnim sekretarjem partije Jožetom Šeškom.
Četa je številčno rastla iz dneva v dan, tako da je na začetku septembra 1941 štela že 27 mož, ki so bili predvsem iz Ribnice, Dolenje vasi, Sodražice, Stare Cerkve in Kočevja. Oborožitev je bila v začetku slaba, saj orožje, ki so ga dobili iz doline, ni zadostovalo. Zato je Anton Majnik sklenil, da se četa opremi z orožjem organizacije TIGR, ki je bilo skrito v kleti in stopnišču posojilnice. Jože Zalar je s s svojim sinom Joškom vse to orožje skrivaj prenesel v Fajdigovo lopo pod Boncarjem, kjer ga je prevzela Ribniška četa. Ta je kmalu začela s svojim delovanjem. Podirali so telegrafske drogove, minirali železniško progo Grosuplje–Kočevje in napadli italijansko kolono. 25. septembra 1941 je zaseda ribniške čete napadla motoriste italijanske kolone na Jasnici in se nato umaknila preko Strmca proti Travni gori. Italijani so s svojih položajev tri ure s topovi obstreljevali to področje in to je prvi primer delovanja italijanskega topništva na partizane.
Proti koncu oktobra je Krimski polbataljon napadel Lož in se nato umaknil proti Travni gori. Italijani so s številnim vojaštvom obkolili to področje, kjer je v tistem času zapadel obilen sneg. Ribniška četa z napadom ni bila seznanjena, prav tako ne s povračilno akcijo Italijanov. V visokem snegu je naletela na italijansko zasedo na Travni gori in v tem spopadu izgubila dva moža. Zaradi vztrajnega sneženja in visokega snega je bilo gibanje partizanov oteženo, pomanjkanje ustrezne opreme in pričakovanje prihoda nove skupine partizanov s Krima pa je v vodstvu sprožilo odločitev za preboj v dolino in umik v ilegalo. Večina od njih se je zatekla v Ljubljano. Spomladi 1942 so se vključili v novonastale enote na Dolenjskem in Notranjskem.
Tudi TIGR-ovci, ki so imeli že izkušnje bojevanja, so odšli oziroma so jih razporedili na nove naloge. Majnik, ki je ostal v Veliki gori, je imel nalogo organizatorja upora in je deloval bolj kot aktivist in manj kot član ali pripadnik kakšne organizirane formacije.
Ribniška četa po obsegu ni bila niti številčna niti močno oborožena. Po napadu na Jasnici je glede na številčnost in aktivnost dobila naziv bataljon. Dejstvo je tudi, da vojaško ni bila dovolj izurjena in zmožna velikih vojaških akcij in napadov na sovražnika, saj si je šele pridobivala izkušnje. Pomembno pa je, da je delovala na domačem območju in obrambno vzgojno vplivala na prebivalstvo in dokazala, da se je upor proti okupatorju začel.
Tekst Danijel Divjak
“Iz Makedonije je v Ribnico peš prišel Tone Černač, tudi pripadnik TIGR-a. Želel se je dobiti s svojimi tovariši in s pomočjo Kramarčkovih prišel v stik z Antonom Majnikom, ki je bil tedaj v Veliki gori. Tako je z Majnikom in Godničem postal eden prvih prebivalcev Velike gore v tistem času.”
A so bili Tigrovci res samo prvi prebivalci Velike gore v tistem času?
Kot vem so bili eni prvih upornikov proti italijanski okupaciji in fašizmu!
Ali ni imel vlogo poveljnika te skupine Anton Černač?
Ali niso vsi komunisti tedaj strogo spoštovali pakt s Hitler-Stalin in nacisti niso bili sovražniki?
Ali ni Tigrovec Majnik dal kasneje orožje tej četi?
»Četa je prisegla pred namestnikom poveljnika glavnega poveljstva dr. Alešem Beblerjem in okrožnim sekretarjem partije Jožetom Šeškom.
Tone Černač, Just Godnič in Anton Majnik pa kot pripadniki organizacije TIGR niso zaprisegli kot ostali pripadniki.
TIGR-ovci, ki so imeli že izkušnje bojevanja, so odšli oziroma so jih razporedili na nove naloge.
Majnik, ki je ostal v Veliki gori, je imel nalogo organizatorja upora in je deloval bolj kot aktivist in manj kot član ali pripadnik kakšne organizirane formacije.«
TIGR – ovci torej niso bili enakopravni v tej ribniški četi in OF uporu, ker niso prisegli komunistični partiji in niso sprejeli za končni cilj upora izvedbo revolucije in po vojni uvedbo stalinističnega družbenega sistema!
Jasno je, da primorski TIGR ni imel za cilj revolucije in komunizma.-
Zato je KPS diskriminirala, zatirala in zamolčala TGR- ovce vse do osamosvojitve Slovenije.
TIGR je imel za cilj, že davno pred komunisti, le borbo proti okupatorju, italijanskim fašistom za ohranitev in osvoboditev slovenskega naroda na Primorskem.
V spomin in opomin ob 70 letnici zmage v 2. svetovni vojni!
Pokojni ribniški kulturnik in pedagog, slavist, profesor Janez Debeljak mi je na Božič l. 2012 pisal: »Mene pa globoko v duši kar naprej opominjajo stvari, ki bi jih bilo treba rešiti, pa smo zanje premalo storili. To je problem »moje« generacije, ki je še zmeraj obremenjena z osebnim gledanjem in doživljanjem dogodkov med drugo svetovno vojno.
Bom zelo nazoren, ker sem učitelj. Npr.: vsaj trideset let sem moral kot slavist mladim generacijam razlagati Klopčičevo partizansko enodejanko »Mati«. Mati zaradi izdajstva izgubi sina, enega sina. Torej vcepljal sem stereotip o borcu, ki pade za svobodo, njegov nasprotnik pa je izdajalec. Tipična pravljica o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu. Izdajalca je treba za vse čase sovražiti, izničiti. Pa se v meni oglaša neka druga resnica. Pri prvem sosedu v naši mali vasi so bili štirje fantje. Vse sem dobro poznal. Enega so partizani kot civilista ubili, drugi trije pa so junija 1945 končali v kočevskem Rogu. Pa dobro vem, da nihče od njih ni bil izdajalec. V velikolaški fari je vas Adamovo. V eni od hiš je bila številna družina, večinoma fantje. Pet od njih je po vojni končalo v enem od roških brezen, eden je padel že med vojno. Tudi za te fante vem, da nihče ne zasluži vzdevka izdajalec. Ko sem pred dobrim desetletjem govoril z njihovo sestro, me je za zmeraj priklenila nase človekoljubnost njenih oči, ko je govorila o nasilni smrti svojih bratov. Niti trohice obsodbe. Žrtev pač.
Zaključek. Trideset let in več sem pomagal ustvarjati podobe žrtve enega, žalost ene matere, pri tem pa niti z besedo omeniti štirih moji sosedov, ne matere šestih pomorjenih- ni njih, ni njene žalosti…!
In kar je najhujše. Človek nemočen pusti, da gre lažna in zamolčana zgodovina svojo pot naprej in kaže, da bo tako tudi ostalo.
Naš novi predsednik je v svojem nastopnem govoru veliko povedal o naših evroatlantskih povezavah, o vprašljivih zgodovinskih »resnicah« v svoji domovini pa njegovi državljani nismo čuli niti besede.
Vidiš, Frenk, s takimi problemi se ukvarja človek starejše generacije.«
Franc Mihič
2015-05-09
MARKO KOS
91-letni inžinir Marko Kos, iz premožne ljubljanske družine, aktivist OF od leta 1941, komunist in partizan, nas šokira z iskreno izpovedjo o začetku oboroženega partizanskega delovanja, ko je VOS ubijala le Slovence, politične nasprotnike in ne okupatorjev.
Otroštvo je preživljal v vili blizu parka Tivoli. Nazorno nam opiše italijansko okupacijo Ljubljane in zakulisje delovanja partije, ki je OF uporabljala zgolj za krinko, tako pri odstranjevanju svojih političnih nasprotnikov, kot dosego ciljev partijskega režima.
Kos je izkusil italijansko ujetništvo in kot partizan 14 divizije deloval na Avstrijskem Koroškem pa tudi v daljni Kikindi.
Izredno zanimiv in zgodovinsko pomemben je njegov spomin na tajno povelje iz začetka 1945, ki je prišlo v štab brigade in v katerem so bila navodila za napad na zaveznike, če bi se ti izkrcali v Istri.
Kot gradbenik je projektiral številne slovenske tovarne, Krko v Novem mestu, Trim Trebnje, Kovinoplastiko Lož, Color Medvode.
Zelo je kritičen do sedanjih razmer v Sloveniji, a hkrati trdno prepričan, da socializem niti pri nas, niti nikjer na svetu ne bo prinesel blaginje in napredka.
https://www.rtvslo.si/pricevalci/oddaja/174330530