Slovenska zastava
Res lepa gesta, da nas OŠ Ribnica vsako leto povabi na zaključno prireditev ob koncu koledarskega leta. To je navadno ravno 23. decembra oziroma zadnji dan pred božičnimi prazniki. Moram pohvaliti učence in učitelje, ki pripravijo toliko različnih točk.
Vem, da se zelo trudijo. Pa vendar me nekaj zelo žalosti in spravlja v slabo voljo. Vsako leto je več tako imenovanih plesnih točk ob spremljavi angleških popevk. Vem, da je otrokom to zelo všeč, vendar ali nimamo tudi slovenske glasbe, na katero bi se dalo tudi narediti dobro koreografijo.
Stoletja smo hrepeneli po svoji lastni državi, sedaj pa, ko jo imamo, tričetrt prireditve zavzame “amerikanščina”. Kdo je poleg staršev še poklican, da otroke vzgaja v domovinskem duhu? Tega dne, ko je potekala ta prireditev, je minilo točno 21 let, odkar je pri nas potekal referendum, na katerem smo bili enotni, da želimo živeti v samostojni državi. Ali ni bila to odlična priložnost, da bi gospa ravnateljica otrokom povedala nekaj stavkov na to temo? In da bi vsi skupaj zapeli našo himno, ki je najlepša na svetu.
Moj sodelavec, fizioterapevt, ki je bil tudi prisoten na tej prireditvi, je komentiral:”Ne moreš verjet’, čisti »amerikanizem «, to se v Ljubljani ne bi zgodilo.” Ne bi želela, da bi ta članek koga užalil, rada bi, da se malo zamislite nad tem, vzamete vse skupaj kot konstruktivno kritiko in kot izziv, da naslednjič pripravite malo bolj slovensko proslavo.
Danica Cvar, delovni inštruktor v VDC Ribnica
Korektna želja.