Kdaj: v ponedeljek, 3. 5. 2010 ob 19h
Kje: Knjižnica Miklova hiša, Ribnica
Info: T: 01/8350-382, E: miklova.hisa@siol.net
Vljudno vabljeni na
PESNIŠKI VEČER: MEDNARODNO ZNOTRAJ LOKALNEGA,
ki bo v ponedeljek, 3. maja, ob 19. uri
v Knjižnici Miklova hiša v Ribnici.
Na večeru, posvečenem kitajski in slovenski poeziji, bodo nastopili:
Yang Lian, Yongming Zhai in Leung Ping-kwan, Milan Jesih, Gorazd Kocijančič in Tomaž Šalamun.
Dogodek bo povezovala Tina Košir.
MEDNARODNO ZNOTRAJ LOKALNEGA je pomembna pobuda festivala Literature sveta – Fabula 2010, ki štiri slovenske in štiri kitajske pesnike povezuje v izviren pesniško-prevajalski projekt. Prvemu delu projekta, gostovanju kitajskih pesnikov v Sloveniji maja 2010, bo sledil obisk slovenskih pesnikov na Kitajskem v prihodnjem letu. Rezultat gostovanj bosta dve dvojezični antologiji. Na prevajalski delavnici, ki bo potekala 1. in 2. maja 2010 v Ljubljani, bodo pesniki s pomočjo prevajalcev vzajemno prevajali lastne pesmi ter pesmi iz zakladnice slovenske oz. kitajske književnosti, ki predstavljajo po njihovem mnenju ključne prispevke h konstituiranju obeh nacionalnih literatur. Besedila se bodo prevajala v knjižno slovenščino oziroma kitajščino ter v osebne, dialektalne ali kako drugače diferencirane jezikovne variante, ki bodo poudarjale provenienco pesnika / prevajalca.
Sodelujoči avtorji
Yang Lian se je leta 1955 rodil v Švici, svoje otroštvo in mladost pa je preživel v Pekingu, kjer se je prvotno tudi uveljavil kot pesnik. V zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja je bil eden izmed ustanoviteljev šole za sodobno kitajsko poezijo Misty. Med drugim je Yang Lian znan tudi po svojih pesniških sekvencah in dolgih pesmih, ki se kažejo kot poglobljeno poznavanje in kreativno povezovanje klasične kitajske poezije s sodobno. Njegov pesniški opus je postal tako na Kitajskem kot zunaj kitajskih meja prepoznaven predvsem v 80. letih, ko je bila njegova sekvenca Norilang podvržena kritikam kitajske oblasti. Po Tiananmenskem pokolu leta 1988 je zapustil Kitajsko in v več državah nadaljeval s pisanjem in diskurzom, ki ga je zaznamoval kot posameznika z izjemno prepoznavnostjo v svetu literature, politike in kulture. Od leta 1997 živi in ustvarja v Londonu. V kitajščini je napisal deset pesniških zbirk, dve zbirki proze in zbirko esejev. Prevodi njegovih del pa so izšli v več kot dvajsetih jezikih, vključujoč angleškega, nemškega, francoskega, italijanskega, španskega, japonskega in vzhodnoevropske jezike. Leta 1999 je prejel nagrado Flaiano International Poetry Prize (Italija), od let 2008 pa je izbrani član svetovne literarne organizacije PEN. Kot predstavnik žirije se je udeležil podelitve nagrad Lettre – Ulysess Award for the art of Reportage in Internazional contest of Essays v Nemčiji, prav tako pa je leta 2008 predsedoval žiriji festivala Vilenca.
Leung Ping-kwan je uveljavljen kitajski pesnik, pisatelj, prevajalec in literarni kritik. Je avtor enajstih pesniških zbirk, med katerimi so tudi kitajsko-angleške izdaje City at the End of Time (1982), Foodscape (1997), Clothink (1998), Travelling with a Bitter Melon (2002) in zadnje, Shifting Borders (2009). Dve izmed njegovih pesniških del sta prevedeni tudi v nemški jezik.
Poleg pisanja poezije je Leung Ping-kwan tudi avtor fikcije. Najbolj znane so njegove štiri zbirke zgodb, med katerimi je tudi zbirka Islands and Continents.
Trenutno poučuje literaturo in filmske študije na Lingnan University, znan pa je tudi kot prevajalec in kritik, ki je svetovno literaturo predstavil kitajski javnosti, med drugim tudi vzhodnoevropsko literaturo, ameriško “underground” literaturo in latinskoameriško fikcijo Gabriela Garcíe Márqueza in Julia Cortázarja.
Poleg vsega naštetega pa Leung piše še eseje in publikacije na temo urbane kulture Berlina, Tokia in Hong Konga, ter na temo filma (Hong Kong Culture, 1995; Hong Kong Literature and Cinema, 2005).
Sodeloval je s številnimi vizualnimi in performativnimi umetniki, modnimi oblikovalci, raznimi kulturniki, ter se predstavil tudi s svojima razstavama poezije in fotografije Food and the City in East West Matters v Hong Kongu, Frankfurtu in Bernu.
V letu 1991 je na Hong Kong Urban Council’s Biennial prejel nagrado za literaturo v kategoriji fikcije in leta 1997 v kategoriji poezije.
Yongming Zhai, rojena leta 1955 v Chengduju, je ena izmed najbolj prepoznavnih sodobnih kitajskih pesnic, katere življenje je bilo, kot pri večini sodobnih kitajskih literatov, zaznamovano s kataklizmičnimi dogodki kulturne revolucije (1966–1976). Kot najstnica je bila za dve leti poslana iz mestnega v ruralno okolje, kjer je opravljala podeželska dela. Ob vrnitvi v Chengdu (Sečuan) je posvetila večino svoje energije pisanju poezije, močno zaznamovane z novimi tokovi, ki so se vzpenjali v post-maoistični periodi. Leta 1981 je diplomirala na chengdujskem Inštitutu za telekomunikacije in inženiring (oddelek laserske tehnologije).
Kot pesnica se je uveljavila sredi 80. let s prvencem Woman, zbirko, kjer je močno artikulirala ženski pesniški izraz v takrat izjemno patriarhalni kitajski družbi. Z močnim imaginarijem in prodornim pesniškim izrazom se je odmev njene poezije kmalu razširil. Zhaijeva je skozi svoj umetniški opus nadaljevala s kritiko tradicionalnega kitajskega odnosa do žensk in se uveljavila predvsem kot ena izmed prvih feminističnih pesnic v sodobni kitajski literaturi.
Je avtorica osmih pesniških zbirk: Woman (1986), Above All Roses (1989), Collected Poetry of Yongming Zhai (1994), The Plainsong in the Night (1996), Call It As All (1997), Finally Make Me Not Have Enough To Go Around (2000), The Song of Cafe (2004) in The Consciousness of the Night (2004). Prav tako je avtorica mnogih člankov in štirih zbirk esejev – The Architecture in the Paper (1997), The Tough Broken Flower (1999), New York, West of New York (2003) ter As You Have Seen (2005).
Njena dela so prevedena v mnoge jezike, med drugimi v angleški, francoski, nizozemski, italijanski in nemški jezik. Leta 2000 je prejela nagrado nemške organizacije DAAD, prav tako pa je bila povabljena kot gostujoča predavateljica na mnoge evropske univerze.
Trenutno živi in ustvarja v Chengduju na Kitajskem.
Xiaobin Yan je pesnik, pisatelj in literarni kritik, ki se je leta 1963 rodil v Šanghaju. Doktoriral je na ameriški univerzi Yale in od leta 1996 poučuje kitajsko književnost na raznih ameriških in kitajskih univerzah. Njegovo zanimanje je usmerjeno predvsem v sodobno kitajsko književnost, filmske študije, študije kulturne teorije in primerjalne kulturne študije. Njegovi eseji in predavanja so bili objavljeni v številnih priznanih publikacijah in časopisih v Združenih državah, na Kitajskem, Japonskem, v Tajvanu in Evropi. Piše tako v kitajskem kot tudi angleškem jeziku.
Njegove najpomembnejše publikacije vključujejo pesniško zbirko Across the Sunlight Zone (1994), zbirko pesmi in kratkih esejev A Chinese of the Cruelties of Youth: Poetic Cuisine (2007) in pesniško zbirko Landscapes and Plots (2008), pa tudi kritične študije The Chinese Postmodern: Trauma and Irony in Chinese Avant-Garde Fiction (2002), History and Rhetoric (1999) in Negative Aesthetics: Literary Theory and Cultural Criticism of the Frankfurt School (1995 in 2009).
Xiaobin Yan je za svoja dela prejel številne nagrade, med drugim nagrado šanghajske univerze Special Achievement Award (1988). V letih 1994–95 je prejel Research Grant of the Pacific Cultural Foundation, leta 2001 pa Fulbright-Hays Faculty Research Abroad Grant of the U. S. Department of Education. Prav tako je sodeloval na številnih dogodkih, ki so se dotikali kitajske postmoderne, odnosa med estetiko in politiko ter sodobne kitajske literature.
Milan Jesih, rojen leta 1950, je eden najbolj plodnih slovenskih pesnikov, dramatikov in prevajalcev zadnjih tridesetih let. Po končani srednji šoli se je vpisal na študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1971 sodeloval v študentskem uporu zoper vodstvo fakultete kot eden izmed njihovih vodij. Že naslednje leto je izdal zbirko Uran v urinu, gospodar! (1972), zaznamovano s temi dogodki. V tem času je skupaj z Andrejem Brvarjem, Ivom Svetino in Matjažem Kocbekom pesniško zorel v skupini 441 in 442, v okviru poetičnega gledališča Pupilije Ferkverk.
V naslednjih desetletjih je napisal osem pesniških zbirk, in sicer Legende (1974), Kobalt (1976), Volfram (1980), Usta (1985), Soneti (1989), Soneti drugi (1993) ter Jambi (2000), in prevedel več kot štirideset iger in dram svetovno znanih avtorjev, kot so Shakespeare, Čehov in Bulgakov; okrog trideset jih je napisal tudi sam. Ustvaril je vrsto radijskih in televizijskih iger za odrasle in otroke.
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, dobil je vse pomembnejše nacionalne nagrade: Jenkovo (1991 in 2001), Veronikino (2001) in leta 2002 tudi Prešernovo nagrado.
Gorazd Kocijančič, rojen leta 1964, je priznani slovenski filozof, publicist, prevajalec in pesnik. V svojem ustvarjalnem opusu je med drugim urejal revijo Tretji dan ter kot soustanovitelj in glavni urednik začel izdajati mednarodno večjezično elektronsko revijo za kulturo in duhovnost Logos ter knjižno zbirko KUD Logos.
Je avtor teoretskih del s področja krščanske filozofije (Posredovanja, 1996; Med Vzhodom in Zahodom. Štirje prispevki k ekstatiki, 2004), treh pesniških zbirk (Tvoja imena, 2000; Trideset stopnic in naju ni, 2005; Certamen spirituale, 2008) ter avtor številnih spremnih besed in komentarjev k prevodom iz stare grščine, latinščine, hebrejščine, ruščine, nemščine in francoščine.
Kot prevajalec se je podpisal pod prevode Platona, Parmenida, Proklosa, patrističnih spisov, Mojstra Eckharta, Juda Halevija, Celana, Levinasa, Solovjeva in druge, prav tako je sodeloval pri izdaji novega prevoda Svetega pisma. Njegove kolumne in recenzije, v katerih je najti obrise njegove “anarhične” filozofije kulture, so zbrane v knjigi Tistim zunaj. Eksoterični spisi 1990–2003 (2004). Več njegovih del je prevedenih v angleščino, češčino, srbščino, italijanščino in ruščino. Za esejistično zbirko Tistim zunaj je leta 2004 prejel Rožančevo nagrado, leta 2005 pa Sovretovo nagrado za prevod Platonovih del
Tomaž Šalamun, rojen je leta 1941 v Zagrebu, je najverjetneje eden izmed najbolj znanih slovenskih sodobnih pesnikov. Njegovo delo, zlasti antologijska pesniška knjiga Poker (1966), pomeni mejnik v slovenski poeziji, nekateri pa ga imajo tudi za enega izmed temeljnih stebrov slovenskega modernizma. V 60. letih je sodeloval pri vseh pomembnejših avantgardnih projektih, povezan pa je bil tudi z legendarno skupino OHO. V svojih številnih pesniških knjigah se je izkazal kot eden najbolj plodovitih sodobnih literarnih ustvarjalcev. Še vedno sledi temeljnemu modernističnemu načelu osvobojene pesniške igre in nadrealističnega nizanja podob, vedno na meji, da zdrsnejo v relativizem, čeprav jih zaznamuje močna satirična nota.
Med številnimi objavljenimi pesniškimi zbirkami so tudi naslednje tudi naslednje: Poker (1966, 1989, 2000), Namen pelerine (1968, 1993), Amerika (1972, 2000), Pesmi (1980), Živa rana, živi sok (1988), Njanja me od nikoder obišče kot riba (2008), Levu sem zribal glavo do pol gobca, potem sem nehal (2009) in Mrzle pravljice (2010). Šalamun je verjetno najbolj prevajan slovenski avtor. Poleg številnih objav v različnih tujejezičnih revijah so njegove knjige prevedene v osemnajst jezikov. Za svoje delo je doslej prejel nagrado Prešernovega sklada (1973), Jenkovo nagrado (1988) in leta 1999 veliko Prešernovo nagrado. Je izredni član SAZU in dobitnik več mednarodnih pesniških nagrad, med njimi tudi Europaische Preis v Muenstru (2007) in Zlati Venec v Strugi (2009)
Aleš Šteger, rojen leta 1973 na Ptuju, je slovenski pesnik, urednik, prevajalec, umetnostni kritik, pisec spremnih besedil in samostojni kulturni ustvarjalec. Njegov pesniški opus zajema pesniške zbirke Šahovnice ur (1995), Kašmir (1997), Protuberance (2002), Knjiga reči (2005) in izbor poezije z zgoščenko Kamen (2005). Napisal je tudi knjigi proze, in sicer Včasih je januar sredi poletja (1999), ki pomeni poskus sopostavitve poezije in proze, dokumentarnosti, pripovednosti in lirskosti, in Berlin (2007), ter knjigo esejev S prsti in peto (2009)
Poezijo Aleša Štegra so prevedli in objavili v več kot 200 mednarodnih literarnih revijah in časopisih. Njegove knjige so doslej prevedli v slovaščino, češčino, hrvaščino, bolgarščino in nemščino.
Velja za pobudnika mednarodnega pesniškega festivala v Medani in je bil v letih 1996–2004 tudi njegov programski vodja. Pri Študentski založbi ureja knjižno zbirko Koda in revijalne ter knjižne objave, prevaja leposlovje in esejistiko, pretežno iz nemščine (Gottfried Benn, Michael Donhauser, Peter Huchel, Pablo Neruda in drugi).
Za svoja literarna dela je prejel številne nagrade: Šahovnice ur so bile nagrajene na Slovenskem knjižnem sejmu leta 1995, za Kašmir je leta 1998 dobil Veronikino nagrado, leto pozneje je prejel Petrarkino nagrado za mlajše evropske avtorje. Poleg tega pa je tudi prejemnik prestižnih štipendij ameriške fundacije Abraham Woursell za leto 2001 in nemških Akademie Schloss Solitude za leto 2002 ter DAAD – Künstlerprogramm, 2004.
