Skoraj ni občana, ki še ni vstopil v ribniški zdravstveni dom, zdravstveni dom dr. Janeza Oražma. Letos mineva 50 let od smrti dr. Janeza Oražma, zdravnika in velikega humanista Ribniške doline, po katerem se imenuje ribniški zdravstveni dom.
Dr. Janez Oražem 1889 – 1965
Dr. Janez Oražem se je rodil 15. avgusta 1989 v Goriči vasi pri Ribnici. Po domače so skromni kmetje rekli “pri Pogorelčevih”. Kakor je bila takrat navada, je gospodar novorojenca položil na hišni prag. Otrok, ki se je prek praga zvalil bodisi v hišo ali ven iz nje, ni vedel, da se s tem v veliki meri odloča njegova usoda. Janezek se je zvalil na dvorišče in usojena mu je bila pot v svet.
Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici, gimnazijo v Ljubljani. Tam je tudi maturiral. Po maturi je šel leta 1910 na Dunaj študirat medicino. Večkrat lačnemu kot sitemu je bilo le v jesenskem času malo lažje. Oražmov oče je namreč na Dunaju pekel in prodajal kostanj ter krompir. Janez mu je pomagal in se vsaj kdaj pa kdaj dobro najedel.
Že leta 1912 je mladega medicinca dr. Šlajmer med počitnicami povabil delat v Srbijo, kjer je bila takrat balkanska vojna. Tam si je nabral veliko izkušenj za svoj kasnejši poklic.
Ko je imel do konca študija opraviti le še nekaj izpitov, je izbruhnila I. svetovna vojna in v uniformi avstrijskega vojaka je moral na rusko fronto, kjer je bil 28. decembra 1914 ranjen in zajet in postal ruski vojni ujetnik. Ker je bil tistega dne ravno tepežni dan, se je kasneje večkrat pošalil, da se je šel daleč “tepežkat”.
Kot vojni ujetnik in absolvent medicine je v Rusiji marsikaj doživel. A prepustimo opis nekaterih tamkajšnjih dogodkov samemu dr. Oražmu:
“Leta 1915 sem v mestu Skoboljevo v Turkestanu samostojno vodil infekcijsko bolnico v taborišču ruskih beguncev. Tam sem se nalezel tifusa, in ko sem okreval, sem bil leta 1916 zdravnik na večjem premogokopu v Kizilkiji ob kitajski meji. Zdravstvene razmere so bile obupne, ker je bila prej tam kazenska postojanka. Delavci so bili Rusi z družinami, Tartaromongoli in vojni ujetniki. Tam me je zatekla oktobrska revolucija, tam sem z rudarji v iskrenem tovarištvu delil usodo v delu in borbah. Takoj prve dni vstaje sem premestil bolnike in ranjence iz razpadajočih barak ob kopu v luksuzno stavbo glavnega direktorja. Tam sem v času težke epidemije influence in azijske kolere vodil bolnico do leta 1919. Pšenično moko, ki so jo rabili za briketiranje premoga, smo uporabljali le še za prehrano podhranjenega delavstva. Z velikim tveganjem sem oskrboval bolnico z zdravili in drugim sanitetnim materialom iz krajev, ki jih še ni zajela revolucija.
V Buhari sem leto dni vodil mestno bolnico in bil v stalnem stiku z revolucionarno vlado. Ponudili so mi celo resor ministra za narodno zdravje, če bi se odločil ostati tam.
Oktobra 1921 sem se prek Moskve vrnil domov. Prišel sem v tako revnem stanju, da me lastna mati ni prepoznala in me je poslala k sosedu, češ da tam potrebujejo hlapca, ne pri nas.”
Po nekaj dneh se je odpravil od doma proti Jorasu in tam legel v travo. Kdo ve, o čem je premišljeval, ko se nenadoma nad njim pojavijo ribniški orožniki ter ga odpeljejo na zaslišanje. Bali so se boljševizma. Potem se je moral nekaj časa javljati na ribniški žandarmeriji.
Ko se je nekoliko popravil, se je vrnil na Dunaj, končal študije in 16. marca 1923 postal doktor vsega zdravilstva. Mladi zdravnik je kot sekundarij svoje znanje še dopolnjeval pri dr. Rajšpu in prof. Zalokarju v Ljubljani.
Ves čas pa si je želel, da bi se vrnil v Ribnico in tam med svojimi rojaki opravljal zdravniški poklic. Ta želja se mu je uresničila, prevzel je službo okrajnega zdravnika in na zelo obširnem področju od Loškega potoka in Čabra pa tja do Suhe krajine zdravnikoval dolga leta, vse do upokojitve leta 1952 in še kasneje kot upokojenec.
V svojem času je dr. Oražem preživel veliko viharjev in prekucij. Največjim nevarnostim pa je bil izpostavljen med II. svetovno vojno, ko je ostal v Ribnici in bil razen zdravnika še aktivist. Po kapitulacije Italije je z dr. Franjo Bojčevo uredil in vodil v ribniškem gradu partizansko in civilno bolnico, ko pa so grad požgali, je štirinajst najtežjih bolnikov preselil kar v svojo hišo. Seveda je bil enim in drugim okupacijskem oblastem sumljiv, večkrat so ga zaprli, zasliševali in mu grozili z ustrelitvijo. Za svoje delo med vojno je prejel več odlikovanj: Medaljo za hrabrost, zlato odlikovanje Rdečega križa, Orden za zasluge za narod in Red dela.
Dr. Oražem je zaradi svojega mehkega in čutečega značaja med Ribničani in v okolici zapustil globoke sledi. Rad se je ob pravem času in na pravi način pošalil, v svojem odnosu do ljudi ni poznal grobe ali žal besede. Bolniku je marsikdaj več zalegla njegova spodbudna beseda kot še tako dobra zdravila. V svojem poklicu je bil tudi izredno vesten in je zadoščenje za svoje delo iskal predvsem v lastni vesti. Neredko je bolniku nudil le zdravniško pomoč, ampak mu je dal še denar za zdravila. Zato o njem krožijo mnoge prijazne pripovedi, ki se prenekateremu današnjemu zdravniku komaj še zdijo verjetne. V današnji medicini je več prostora za nasilje nad telesom kot za razumevanje človeškega trpljenja. Zato bo dr. Janez Oražem v duši ribniških ljudi ostal nedosegljiv vzor zdravnika, ki s tem močno zavezuje tudi vse svoje naslednike.
Ko je 1. decembra 1965 umrl in so ga pogrebci nesli v Hrovačo k počitku, so v ribniških cerkvah zvonili vsi zvonovi. Neštevilna množica ljudi se je poslavljala od človeka, ki jim je bil štiri desetletja ne le zdravnik, ampak skoraj tudi oče. Lepšega zdravniškega življenja si res ni mogoče zamisliti.
Podatke zbral in zapisal: Peter Lesar
Vir: knjiga Dr. Janez Oražem 1889 – 1965, str. 7. in 8. dr. Božidar Voljč, leto 1989
Vsem, ki si želite bolj podrobno spoznati življenje in delo, ter slikovno gradivo dr. Janeza Oražma priporočam v branje publikacijo Dr. Janez Oražem, ki je izšla leta 1989.
