Kdo se boji žensk?… se je spraševal odgovorni urednik v prejšnji številki Rešeta. Seveda v kontekstu aktualnih dogajanj. Jaz pa sem se ozrl malo pobliže po naši Ribnici in ugotovil, da moramo najprej pomesti pred svojim pragom.
Na ribniškem bi lahko rekli, da se jih bojimo že od nekdaj, saj smo jih v srednjem veku celo zažigali na grmadi. Med drugimi se je Ribničanka Marina Češarkova v slovensko zgodovino zapisala kot zadnja čarovnica, ki so jo zažgali na Kranjskem. No, je pa njen na čast vsaj postavljena stalna razstava v ribniškem grajskem stolpu.
Ko sem pred časom prešteval koliko ulic in cest je v Ribnici sem ugotovil, da se niti ena ulica ali cesta ne poimenuje po ženski. V Ribnici imamo tako kar 39 ulic, cest, poti. Večina njih se imenuje po območjih oziroma lokacijah kamor vodijo. Mednje sodijo Bukovška ulica, Cesta na Ugar, Čolnarska ulica, Gorenjska ulica, Gornje Lepovče, Grajska pot, Kolodvorska ulica, Krošnjarska pot, Lepovče, Ljubljanska cesta, Ob Bistrici, Ob železnici, Obrtna cona Ugar, Opekarska ulica, Podgorska ulica, Prečna ulica, Struška ulica, Šolska ulica, Vrtnarska pot, Vrvarska pot. Ostala večina njih pa se imenuje po zaslužnih možeh ali dogodkih iz zgodovine našega kraja. Med te sodijo Gallusovo nabrežje, Kettejeva ulica, Knafljev trg, Kosovelova ulica, Kurirska pot, Levstikova ulica, Majnikova ulica, Merharjeva ulica, Prešernova ulica, Prijateljev trg, Šeškova ulica, Škrabčev trg, Topniška ulica, Trubarjeva ulica, Ulica Jožeta Petka, Ulica Louisa Adamiča, Ulica talcev, Urbanova ulica, Vodnikova cesta.
Ali res ni bilo nobene zaslužne ženske v naših krajih, ki bi nosila ime ulice, ceste v našem suhorobarskem mestu? Pa ne da ne bi imeli pogumnih, odločnih žensk v takratni družbi, očitno je bila prevlada moških že v preteklosti izredno močna in vplivna. Zagotovo so bile, naštel bom nekaj žensk – Ribničank, ki so s svojim delom in življenjem zaznamovale tudi širši prostor.
Ana Skube, s. Ksaverija, predstojnica in učiteljica ročnega dela, vezilja, vodja strokovne samostanske šole v Zagrebu, rojena leta 1836 v Ribnici;
Marija Šmalc – Švajgar, znana pianistka, profesorica na Slovenskem Konservatoriju, rojena leta 1897 v Ribnici;
Marija Bavec – Mimi, rojena Lovšin, fotografinja, žena znanega fotografa Vinka Bavec, rojena leta 1904 v Sajevcu;
Franja Bojc Bidovec, slovenska partizanska zdravnica, kirurginja, upravnica znane tajne partizanske bolnice Franja v soteski Pasice pri Cerknem, po njej se tudi imenuje ta bolnica, kot tudi vsakoletni kolesarski maraton Franja. Rojena leta 1913 v Nemški vasi;
Marija Ilc – sestra Vendelina, slovenska redovnica, znana kot sestra Vendelina, učiteljica gospodinjskih šol in tečajev, predstojnica, pripravljala nove izdaje Slovenske kuharice sestre Felicite Kalinšek, pripravila sama ali v sodelovanju z drugimi avtorji več knjig in kuharskih receptov, napisala tri samostojne knjige receptov: Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino in mojstrom Goljatom. Rojena je bila leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici;
Zmaga Kumer, slovenska etnomuzikologinja, raziskovalka slovenske ljudske glasbe in ljudskih pesmi, predavateljica, prejemnica številnih nagrad, med drugimi je leta 1992 postala Častna občanka Ribnice. Rodila se je leta 1924 v Ribnici.
Da bi v prihodnje katero od zdajšnjih ulic preimenovali in zanjo izbrali predlagano ime ribniške ženske je malo verjetno. Preimenovanje je namreč povezano tudi z visokimi stroški, zamenjati je treba hišne tablice, v dokumentih spremeniti naslove. Ribnica pa tudi ne raste toliko, da bi bilo ulic, ki bi potrebovale novo ime veliko, tako, da je pot, ko bomo dobili prvo ulico z ženskim imenom še dolga. Mogoče pa v prihodnosti, ko se na prestol občine zavihti oseba v ženski podobi – županja, kar se pa tudi še ni zgodilo v zgodovini Ribnice.
Peter Lesar
