Prijatelji sv. Frančiška od blizu in iz oddaljenih krajev Nove Štifte smo se dne 23. maja ob 5. uri zjutraj odpravili izpred cerkve pri Novi Štifti z avtobusom na romanje po Frančiškovi poti. V sklopu prireditev ob 100 letnici prihoda Frančiškanov k Novi Štifti smo se želeli bolje spoznati s Frančiškovim življenjem in z njegovo karizmo, ki navdihuje njegove brate in sestre po vsem svetu že skoraj 800 let.
Frančišek Assiški se je rodil 26. septembra 1181/1182 v mestu Assisi, v sončni italijanski pokrajini Umbriji. Njegov oče je bil trgovec s francoskim blagom, njegova mati je bila iz južne Francije. Ko se je otrok rodil, je bil oče na potovanju, zato mu je sama izbrala ime Janez (Giovanni), oče pa ga je po vrnitvi prekrstil v Frančiška (Francesco = Francozek) in mu namenil nasledstvo v trgovskem poklicu. Kazalo je, da se bo fant kot trgovec odlično obnesel, le preveč je bil radodaren in je razmetaval očetovo bogastvo. Frančišek si je zelo želel postati vitez. V vojni s Perugio je postal ujetnik. Ko se je vrnil domov, je kmalu resno zbolel. Takrat se je v njegovi duši izvršila velika sprememba. Ves se je posvetil molitvi in premišljevanju. Vedno bolj je čutil Božjo pričujočnost, ki osrečuje. Pomagal je ubožnim in bolnim; ker pa se je njegov oče zbal za bogastvo, ki ga je Frančišek tako razdajal, ga je razdedinil.
Prvi dan smo se ustavili v mestu Greccio, kjer je Frančišek za božični praznik leta 1223 v votlini tega samotnega kraja med polnočnico pripravil žive jaslice in od takrat je navada po cerkvah in po domovih v božičnem času postavljati jaslice. Frančiška je navduševalo Božje učlovečenje, ki se je zgodilo na tako preprost način. Bog se je do konca ponižal, ko je sestopil na zemljo kot sin navadnega dekleta in tesarja iz Nazareta. Hotel je biti ubog in s tem blizu najbolj revnim in ubogim. Bog je ljubezen. Frančišek veruje, da se je ta Ljubezen učlovečila na božični praznik. Tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci.
Naslednji dan smo se že zgodaj zjutraj odpravili na pot do vseh krajev oz. cerkvic, ki so zaznamovale Frančiškovo življenje.
Najprej smo obiskali cerkvico Marije angelske blizu Assisija, kjer je Frančišek 3. oktobra leta 1226 umrl. Papež Gregor IX. ga je samo dve leti kasneje razglasil za svetnika, katerega prištevajo med največje svetnike vseh časov. Njegov god obhajamo 4. oktobra. Cerkvica je bila last benediktincev. Frančišek si jo je od njih izprosil kot “delček” svoje ustanove. Od latinsko-italijanske besede “portiuncula” – “delček” je dobila ime “porcijunkula” in bila izhodišče za nastanek velikega frančiškanskega reda – frančiškanov, kapucinov in minoritov. Ko je pri maši duhovnik bral evangelij, kako je Kristus poslal apostole oznanjat evangelij, je Frančišek odkril svoje poslanstvo. Hodil je okrog in pridigal ljudem. V porciunkulski cerkvi je v noči cvetne nedelje leta 1212, pred oltarjem odložila svojo bogato obleko tudi sv. Klara, ko ji je bilo šele 18 let in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno obleko. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici svetega Damijana ustanovila II. red frančiškovske družine, takrat imenovan “uboge gospe”, danes pa poznan kot klarise, ki so živele v svojih samostanih. Klari sta se pridružili tudi rodni sestri in mati ter druga dekleta, ki so želela živeti enako spokorno kot Frančišek, ubogo in v neprestani molitvi k Bogu zase in za druge. Frančišek je ustanovil tudi III. red (Frančiškov svetni red), katerega člani živijo doma v svojih družinah v vsakdanjem življenju in dolžnostih ter se vsepovsod trudijo, da bi živeli v evangeljskem duhu. Nad prvotno cerkvico so v letih 1569 do 1678 sezidali današnjo baziliko.
Nato smo šli v cerkev sv. Damijana, kjer je Frančišek neke noči pri molitvi zaslišal klic: “Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!” Misleč, da gre za razpadajočo cerkvico, se je takoj lotil dela in jo velik del zgradil z lastnimi rokami. Kmalu pa je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo Božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času razpadala. Vse, kar je imel svojega, je razdal revežem, bogato obleko pa vrnil očetu. Začel je hoditi okoli in oznanjati uboštvo. Preživljal se je z darovi, ki jih je priberačil. Njegovemu zgledu so sledili številni njegovi nekdanji prijatelji. Tako je nastala prva Frančiškova družina. Redovni ustanovitelj, ki je izkazoval neskončno ljubezen vsem stvarem – imenoval jih je “moji bratje in sestre” – je svoja čustva izrazil v znameniti Sončni pesmi ali Hvalnici stvarstvu, ki jo je napisal prav v tej cerkvici. Ta pesem je vsebina in odmev Frančiškovega življenja.
Naslednja cerkev, v katero smo stopili, je bila cerkev sv. Rufina, kjer je bil Frančišek krščen. Pri krstnem kamnu smo ponovili krstne zaobljube. Klarina družina je živela v neposredni bližini asiške katedrale sv. Rufina, kjer je Klara večkrat slišala pridigati Frančiška. Želela je postati njegova učenka in da jo sprejme pod svoje okrilje skupaj z manjšimi brati pri Porciunkuli.
Obiskali smo tudi cerkev sv. Klare. Novo cerkev so dozidali cerkvici svetega Jurija, ki je stala na tem mestu in kjer je prvotno počivalo truplo Svetega Frančiška. Leta 1230 so Frančiškovo truplo prenesli na sedanje mesto – v baziliko Svetega Frančiška. V baziliki je v Križevi kapeli ohranjen lesen križ, imenovan tudi Damijanov križ, ki je pri cerkvici sv. Damijana 1206 nagovoril svetega Frančiška naj gre in prenovi Cerkev, ki se podira. V kripti bazilike sedaj počiva nestrohnjeno truplo svete Klare.
Pot nas je potem vodila do Frančiškove rojstne hiše, kjer je sedaj zgrajena cerkev. Tukaj se je Frančišek rodil v hlevu, prav tako ubog kot Jezus.
Romanje tega dne smo zaključili v baziliki sv. Frančiška, kjer je Frančišek pokopan. To je kraj, ki na poseben način govori o nebeškem veselju. V stavku, ki ga je še umirajoč izgovarjal:« Hvaljen moj Gospod, v naši sestri smrti«, je Frančiškova dobrodošlica nebesom. Preko vrat smrti je Frančišek odšel k Bogu.
V nedeljo smo se po zajtrku poslovili od Assisija in se odpeljali na goro La Verno, ki je 120 km oddaljena od Assisija. La Verna je sveti kraj, kjer je Frančišek doživljal trpljenje ter se bojeval s skušnjavami. Med globoko molitvijo in v zamaknjenosti je začutil rane Jezusa Kristusa. To je prva zanesljivo izpričana stigmatizacija.
Trije čudoviti dnevi so minili kot en sam dan. Nismo čutili utrujenosti, čeprav smo prepešačili celo mesto Assisi. Lepoto in bogastva cerkva, poslikanimi freskami, ki človeka dvigajo v nebo, se ne da popisati z besedami, ki sem jih tukaj zapisala. To je treba videti in doživeti. Še bolj kot zunanjost, pa nas je nagovorilo duhovno bogastvo vsakega posameznega kraja, ki smo ga obiskali. Ko si vstopil v posamezne bazilike, si začutil duh časa, v katerem je živel Frančišek. Njegovo uboštvo, preprostost in hkrati veličina so ti segli v srce in ti preplavili celotno telo. Imel si občutek, kot da živiš skupaj s Frančiškom v času izpred 800 let. Kako globoko doživetje! Nepozabno.
S Frančiškom in Klaro smo začutili Božji dotik, v želji, da bi zaživeli skromno in preprosto v bratski skupnosti, slišali odmev svojega srca, napolnili svojo dušo z mirom, ljubeznijo in novim upanjem.
Zapis in foto: Jelka Pakiž