Naše cerkve. Ob slovesnem zvonjenju nedeljskih juter. Jasno zarisane na obzorju. V zamišljenem molku nočnega počitka…Kot, da jih je neznana roka, ki je posejala zvezde na obok neba, raztrosila po slovenski deželi. Svetijo se v soncu. Vabijo k molitvi, k počitku, ponujajo zavetje tišine. Nihče ne pozna vseh po imenu, le redki so obiskali večino med njimi. In četudi samo hodimo mimo, četudi jih zgolj bežno uzremo na vrhovih hribov in gričev, se nam nekako zdi, da morajo biti tu. Kamorkoli se odpravimo, nas pozdravi dobrodošlica zvonikov, ki se dvigujejo v nebo.
Kdo bi vedel, koliko popotnikov se je v zamolklem hladu cerkvenih ladij iz različnih preteklih časov pobožno zahvalilo za dobro srečo; koliko življenjskih zgodb je zvenelo med procesijami, prazniki in žegnanji; koliko otrok je v krstilnicah dobilo svoje ime in ga nosilo v dobrem in slabem, skozi poletja in zime…do zadnjega blagoslova. Kdo ve, koliko svatov in priprošenj, koliko molitev, stisk in darovanj je bilo in minilo, da bi se nadaljevale v vedno nove molitve…Kdo ve, kolikokrat že…
V cerkvenih ladjah počiva spomin. Tu so ljudje – vsak po svoje, nekateri pogosto, drugi samo včasih – iskali mir in tolažbo. Tu so shranjene pesmi in minule zgodbe. Kdo bi vedel, kakšne in koliko jih je bilo. Kdo bi vedel, katere še pridejo.
Kjerkoli so ljudje živeli, so gradili cerkve. Slovenski človek je zmeraj znova odložil orodje in delo, da bi našel zbranost v molitvi. Molil je za obilno letino, za zdravje, za dobre priložnosti, za prave kupčije, za sladko vino…Molil je iz hvaležnosti in iz želje, da bi se mu boljše godilo, ali pa, da se mu ne bi obrnilo na slabše. In cerkveni zvonovi so vabili…zjutraj in zvečer in ob nedeljah, za nekatere godove tudi praznično med tednom. Kdo ve, če je bilo včasih življenje res toliko preprosto. Morda je bilo bolj mirno. Morda so ljudje ravno zato sezidali toliko cerkva – da bi našli več miru za svoje misli.
Naše cerkve. Spomeniki narodove kulture in umetnosti. Tabori, ki so jih pred več stoletji zidali kmetje za obrambo pred Turki. Božji hrami. Mesta za počitek in molitev. Za vsakogar imajo drugačen pomen in vrednost. In za vse nas se razlega pesem njihovih zvonov. Za zdravje, dobro srečo, za polnost vsakega dne.
Mednje sodi tudi župnija in cerkev svete Marije Magdalene v Sodražici, katero vodi gospod Franci Bizjak.
Župnik župnije Sodražice Franci Bizjak
Prodekan ribniške dekanije in župnik župnije Sodražice Franci Bizjak bo v soboto 7. februarja praznoval svoj življenjski jubilej – 60 let življenja. Tukaj med nami v župniji Sodražici pa je že dobrih 25 let, ko je na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1989 prevzel službo župnika v Sodražici.
Rodil se je 7. februarja 1955 kot deveti otrok. Po osnovi šoli se je usmeril v poklicno usposabljanje na grafični šoli v Ljubljani in nadaljeval študij na Višji grafični šoli. Ta čas je zaznal duhovni klic in se vpisal v bogoslovje leta 1974. V duhovnika je bil posvečen 29.6.1981 v stolnici v Ljubljani. Prvo kaplansko službo je opravljal v Kamniku, naslednja tri leta pa v Toplicah in zatem še dve leti v župniji svetega Križa.
Za župnika župnije svete Marije Magdalene v Sodražici je prišel leta 1989, ko je umestitev v župnijo izvršil arhidiakon mons. Franc Vrhunc v nedeljo 19. avgusta 1989. Župnika Franca Bizjaka je za župnijo Sodražica predlagal škof Lenič, ki je menil, da mora biti za Sodražico izbran “ta boljši” duhovnik. In res, tisti, ki našega župnika poznajo malo bolje, vedo povedati, da je zelo dober človek, skromen, ponižen, dobrosrčen in potrpežljiv, zelo delaven, do vseh prijazen ter pripravljen vsem pomagati. Vedno je pripravljen na pogovor, tako da se da vsako stvar z njim dogovoriti in rad podpira dobre ideje, ki mu jih predlagajo župljani glede verskega življenja v župniji ali na gospodarskem področju. Vedno prisluhne in globoko presodi, zato uživa splošno spoštovanje in ima v župniji pravo vlogo duhovnika in človeka. Veliko je postoril tudi na gospodarskem področju pri obnovi cerkva v župniji, obnovi župnišča in gradnji Župnijskega doma v Sodražici. Pred njim in župnijo so novi veliki projekti, ko se bo urejala notranjost cerkve z izvedbo novega ogrevanja in novimi klopmi.
Župnik Franci je skromen in je najbolj zadovoljen, če se radi udeležujemo nedeljskega bogoslužja.
In še namig za nedeljo 8. februarja…pridite k bogoslužju ob 10 uri v cerkev svete Marije Magdalene v Sodražico.
S tem mu bomo izkazali zaupanje in spoštovanje za njegovo delo in osebni jubilej.
Lepo povabljeni.
Peter Lesar, v imenu župljanov Sodražice