Oltarne slike z motivom sv. Štefana, papeža v župnijski cerkvi v Ribnici Ribniško župnijsko cerkev odlikuje kakovostna serija oltarnih slik z zavetnikom sv. Štefanom. Cerkev hrani tri oltarne podobe, ki so nastale v obdobju devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja in so delo treh priznanih slovenskih slikarjev – Matevža Langusa, Franca Globočnika in Ivana Groharja.
Matevž Langus, Papež sv. Štefan, 1837, olje na platnu, 249x125cm, Cerkev sv. Štefana, Ribnica
Najstarejša ohranjena oltarna slika, ki je bila umeščena v glavni oltar stare župnijske cerkve, je nastala leta 1837 in je delo slovenskega baročnega slikarja Matevža Langusa. Sliko papeža sv. Štefana je domnevno naročil dekan Janez Evangelist Traven, ki je v Ribnici služboval med letoma 1833–1847. Langus je papeža sv. Štefana naslikal napol klečečega na oblakih, v spremstvu kodrolasih, okrogloličnih putt ov, ki so bili v tridesetih letih nepogrešljivi spremljevalci svetniških fi gur. Na Štefanovi desni in levi sta dva večja angela, ki sta očitna naslednika baročne tradicije, na njunih milih obrazih pa je moč zaslediti bidermajerske vplive. Pri osrednjemu liku, sv. Štefanu, izstopajo žive barve oblačila, ki ga krasijo bogate, na vrhovih svetljene gube. Langus, ki se pri slikanju svetniških podob na splošno oprijema baročne tradicije, je sv. Štefana upodobil v skladu s tedanjo formulo, značilno za upodobitve svetnikov. Poudarjena je torej sentimentalnost, ki jo je slikar še dodatno okrepil s svetnikovimi, v nebo obrnjenimi očmi in v molitvi sklenjenimi rokami. Slika je bila do podrtja stare cerkve, od leta 1837 do 1866, nameščena v glavnem oltarju. Staro cerkev so za časa dekana Ignacija Holzapfl a (1848–1868) porušili in v letih 1866–1868 sezidali novo. Istega leta, ko je bila nova cerkev dokončana, je bil v ribniško župnijo za duhovnega voditelja postavljen dekan Martin Skubic (1868–1891), ki je v letih delovanja cerkev tudi opremil. Z novozgrajenim oltarjem se je Langusova podoba umaknila novi Globočnikovi sliki.
Franc Globočnik, Papež sv. Štefan, 1871, olje na platnu, 353x186cm, Cerkev sv. Štefana, Ribnica
Novo sliko, ki je nekoč krasila glavni oltar ribniške farne cerkve, je leta 1871 naslikal slovenski slikar in ilustrator Franc Globočnik. Oljno stvaritev je za novozgrajeno cerkev naročil tedanji dekan Martin Skubic in z njo nadomestil staro Langusovo sliko. Na sliki je upodobljen prizor tik pred obglavljenjem sv. Štefana. Umorjen je bil v cerkvi med opravljanjem božje službe, kar je vidno tudi na obravnavani stvaritvi. Papež je upodobljen v klečeči drži pred oltarjem, za njim pa stoji vojak, naslikan v trenutku zamaha z mečem. V sprednjem planu so papeževi sodelavci, v ozadju so upodobljeni verniki, nad cerkvenim voditeljem pa je v oblaku naslikana sveta Trojica. Ob primerjavi Globočnikove slike s prejšnjo Langusovo oltarno podobo je mogoče zaznati bistvene razlike. Globočnikova upodobitev sv. Štefana je za razliko od predhodne zasnovana kot izrazito narativna in celo nekoliko agresivna stvaritev. Ta odseva pretežno nazarensko tradicijo, ki se ji pridružujejo tudi elementi baročnega izročila. Prevladujoči nazarenski vpliv je mogoče zaslediti predvsem v intenzivni pripovedni noti, realnem okolju, ki se odraža v stvarno naslikani arhitekturi, ter v številnih fi gurah, ki zapolnjujejo prostor.
Ivan Grohar, Sv. Štefan, 1901, olje na platnu, 353x186cm, Cerkev sv. Štefana, Ribnica
Globočnikovo upodobitev je leta 1901 nadomestila nova velika oltarna slika, ki je delo priznanega slovenskega slikarja Ivana Groharja. Leta 1899 je župnijski urad sliko sprva naročil pri Alojziju Šubicu, takoj na začetku prihodnjega leta pa je delo prevzel Ivan Grohar. Naročilo oltarne slike bi domnevno lahko pripisali tedanjemu dekanu Frančišku Saleškemu Dolinarju (1896–1913), ki ga viri omenjajo kot izjemno zavzetega za likovno olepšavo ribniških cerkva. Na izbiro slikarja pa je morda vplivalo tudi tedaj dejavno Društvo za krščansko umetnost, ki je Groharju v tem času izposlovalo večino cerkvenih naročil. Cilj omenjenega društva je bil namreč privzgajati okus ljudstvu za novo umetnost, kar so člani poskušali doseči s pomočjo svetovanja in nadzora nad cerkvenimi gradbenimi in umetniškimi projekti.
Kompozicijo za upodobitev sv. Štefana je Grohar domnevno zasnoval že v Münchnu, kamor se je odpravil na začetku leta 1900. Verjetno je v tujini napravil le kompozicijsko zasnovo, saj naj bi za upodobljene osebe na sliki kot modele uporabil ljudi iz domače soseske. V literaturi se omenja celo fotografi ja modela za sv. Štefana, ki je bila del Jakopičeve zapuščine in je po mnenju Andreja Smrekarja sedaj izgubljena. Kot poroča etnograf Albert Sič, ki je Groharja spoznal prav v času okoli leta 1900, ko je že slikal oltarno sliko za ribniško cerkev, je slikar živel v Trnovem. Kot enega izmed modelov, ki naj bi jih slikar uporabil za podobo sv. Štefana, omenja starega trnovskega mizarja (po domače Kralja), vendar se glede na Sičev opis slike predvideva, da je mislil na drugo Groharjevo upodobitev (Srce Jezusovo). Pomemben vir informacij pa predstavlja tudi ribniška župnijska kronika, kjer je omenjen podatek, ki priča o denarni vrednosti oltarne slike – 1600 kron. Poleg navedene cene je v kroniki mogoče zaslediti tudi kritiko oltarne slike, kjer avtor občuduje slikarjevo idealno zasnovo, vendar meni, da pozicija sv. Štefana ni dovolj mojstrska, prav tako pa svetnik nima pravega distinkcijskega znamenja (razločevalni znak). Po avtorjevem mnenju bi lahko predstavljal vsakega papeža mučenca. »Slikar bi moral pogledati ali poizvedeti, kaj pravi o sv. Štefanu brevir, pa bi bil gotovo dobil pravo distinkcijo za farnega patrona. Slika nekaterim ni bila in še sedaj ni všeč, dasi je sicer lepo delo.«
Aprila leta 1900 se je Grohar vrnil iz Münchna in na domačih tleh do spomladi prihodnjega leta dokončal oltarno sliko. Leta 1901 je tako nastalo njegovo največje platno, ki priča o solidni tehnologiji in pozorni izpeljavi. Ivan Grohar je patrona ribniške župnijske cerkve naslikal v spremstvu angelov, dvigajočega se proti nebeškim višavam nad mračnim mestom Rimom. V osrednjem delu slike je na oblakih v sedeči drži upodobljen papež sv. Štefan, oblečen v značilno svetniško oblačilo in palij, ki predstavlja simbol papeštva. Grohar je sv. Štefana upodobil kot zrelega moža s sivo brado, kako steguje levo roko proti angelu, ki mu nosi palmovo vejo, ki pogosto spremlja mučenike, ter krono v obliki lovorjevega venca, ki simbolizira zmagoslavje. Pod sv. Štefanom je na desni monumentalna podoba angela z razprtimi perutmi, ki v naročju nosi knjigo in papeško trojno krono. V ozadju prizora pa se odpira pogled na skupino mladih putt ov, ki nosijo trojni papeški križ. Slikar je jasno ločil zemeljski prostor od nebeškega, ne le s kompozicijo, temveč tudi s stopnjevanjem kolorita od temačnega proti svetlejšemu. Mesto Rim je upodobil v temnih barvah, ki se prek angela in oblakov začnejo postopoma prelivati v tople, zlatorumene barve. Nebeški prostor je obsijan z močno svetlobo, ki se neposredno nad sv. Štefanom prebija skozi puhaste oblake in mu nežno pada na obraz.
Kompozicijska zasnova je na obravnavani upodobitvi konvencionalno zastavljena in sledi splošno uveljavljenim normam tedanjega cerkvenega slikarstva. Novost je čutiti le v nekoliko bolj individualizirani fakturi (zgradbi) umetniškega dela. Ta se kaže v slikarjevem odklonu od gladkega slikanja, ki ga tu zamenja slikanje z drobnimi lisami. Slikanje nebeške svetlobe je izpeljano z navzkrižnimi potezami in debelimi nanosi barve, s čimer se ustvarja paradoks, kjer umetnik najmanj otipljivo sestavino naslika na način, ki najbolj izpostavi materialnost barve.
Ivan Grohar, Sv. Štefan, 1900, olje na platnu, 85x52cm (osnutek), Cerkev sv. Štefana, Ribnica
Leta 1900, eno leto pred monumentalno izvedbo oltarne slike, je Grohar naročniku Dolinarju izročil tudi manjšo predlogo, ki je hranjena v župnijskem arhivu. Ob primerjavi predloge z leto kasneje nastalo monumentalno upodobitvijo je mogoče povzeti vsebino naročnikovih pripomb, ki jih je slikar upošteval pri ribniški oltarni sliki. Na željo naročnika in ribniških vernikov, ki so najprej pregledali predlogo, naj bi bil Grohar plašč sv. Štefana primoran prevleči z rdečim karminom (živo rdeča barva) in s tem po naročnikovem in ljudskem mnenju doseči večjo živost barv. Ob primerjavi obeh platen pa je mogoče zgodbo o rdečem plašču prej povezati prav z osnutkom, kjer je barva nedvomno bolj živa kot na monumentalni izvedbi. Zahteva naročnika se kaže tudi pri upodobitvi angelovega dekolteja, ki ga je slikar na predlogi zastavil nekoliko bolj svobodno, medtem ko ga je na večjem platnu prilagodil tedanjim željam in zahtevam naročnika. Kljub skromnim spremembam pa se predloga bistveno ne razlikuje od velike oltarne slike, kar kaže na splošno priznavanje Groharja v tedanjih cerkvenih naročniških krogih. Čeprav gre pri veliki oltarni sliki za kakovostno delo in hkrati platno največjega formata v Groharjevem opusu, pa naj bi se slikar od umetniškega dela zaradi omenjenih vsiljenih kompromisov in zahtev naročnika na koncu popolnoma distanciral.
Vir: Ana Pucelj, Galerija Miklova hiša (Rešeto oktober 2019)
