Hotel s petimi zvezdicami v Minsku
Janez Škrabec je pred nedavnim podpisal pogodbo o gradnji luksuznega hotela Kempinski, in to na ključ, in poslovno-stanovanjskega kompleksa ob hotelu, ki ga bodo gradili do tretje podaljšane faze. Pogodba je vredna več kot 100 milijonov evrov, od tega hotel 57 milijonov evrov.
[oglas tip=”125×125″]Posojilo za gradnjo hotela, gre za 48 milijonov evrov, bo beloruski hčerinski banki Sberbank dal konzorcij domačih in tujih bank na čelu z NLB . Posojilo bo zavarovala SID banka .
Hotel s petimi zvezdicami v Minsku, ki ga bo gradil Riko pod vodstvom Janeza Škrabca, bo imel skoraj 23 tisoč kvadratnih metrov površine, poslovnih prostorov bo 15 tisoč kvadratnih metrov, tu bo 81 luksuznih stanovanj skupne površine 14 tisoč kvadratnih metrov ter 23 tisoč kvadratnih metrov parkirišč in pomožnih prostorov.
Riko večino prihodka ustvari z inženiringom, dobavo opreme za avtomobilske tovarne, gradnjo centrov za ravnanje z odpadki, v Makedoniji bo kmalu začela delovati njegova hidrocentrala Sv. Petka. Znane so tudi Riko Hiše. Pred skoraj šestimi leti je Riko v središču Moskve popolnoma obnovil hotel Peter I.
»Vse te reference in naša že desetletna prisotnost na beloruskem trgu, tu trenutno dobavljamo transformatorske postaje, so nam pomagale pridobiti ta posel. Hotel s petimi zvezdicami v Minsku bo imel skoraj 23 tisoč kvadratnih metrov površine, poslovnih prostorov bo 15 tisoč kvadratnih metrov, tu bo 81 luksuznih stanovanj skupne površine 14 tisoč kvadratnih metrov ter 23 tisoč kvadratnih metrov parkirišč in pomožnih prostorov. Hotel moramo dokončati decembra prihodnje leto. Takrat morajo biti do tretje podaljšane gradbene faze končani tudi drugi objekti,«
je pojasnil Janez Škrabec.
Kako bo potekalo financiranje?
Arhitekturno rešitev je pripravil arhitekturni biro Speech TchobanKuznetsov in je tudi generalni projektant. Riko nastopa kot generalni izvajalec, graditi bo začel marca. Obrtniška dela bodo na vrsti konec letošnjega leta, dobava opreme prihodnje leto. Investitor projekta je družba Elite Estate Management . V ozadju te sta skupina Triple, ena največjih beloruskih družb, ter ruski kapital. Posel pri financiranju gradnje hotela bodo dobile tudi slovenske banke. Konzorcij slovenskih in tujih bank na čelu z NLB bo Sberbank Belorusija dal 48 milijonov evrov osemletnega posojila. Sberbank Belorusija je v lasti ruske Sberbank, ki je pred dnevni prevzela vzhodnoevropsko mrežo avstrijske Volksbank .
NLB in drugim bankam bo politično in komercialno tveganje do 95 odstotkov vrednosti posojila zavarovala SID banka . Kako lahko Riko v teh časih, ko se številni podjetniki pritožujejo, da v domačih bankah ne morejo dobiti posojil, lahko dobi posojilo NLB?
»Gre za dober projekt, Sberbank ima zelo dobro oceno in za dobre projekte denar je. Teh pa je v Sloveniji malo. Pred leti, ko smo delali hotel Peter I., je posojilo ruski VTB banki dal konzorcij bank pod vodstvom banke SKB . VTB posojilo redno odplačuje. Tudi SID banka dobi premijo,«
pravi Janez Škrabec.
Vir: finance.si
Koliko in kateri slovenski izdelki bodo vgrajeni v ta “projekt”?
Koliko slovenskih delavcev bo sodelovalo, imelo delo, na tem projektu?
Zanimivo, tu pa je zgodba o uspehu opisan nekoliko drugače?
http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/janez-skrabec-ze-pri-petnajstih-vedel-da-bo-obogatel-z-rusi
“Tako so torej videti začetki Rikovega imperija in poslovnega partnerstva Škrabec-Dragan po Škrabčevi različici. Seveda, vsebina ruskega uradnega poročila o Draganovih dvomljivih poslih ob pretvorbi ruskega klirinškega dolga v sumljive dolarske transakcije na račun offshore podjetij iz Liechtensteina je povsem v nasprotju z zgornjim čustvenim opisom Rikovih začetkov”
Koliko davkov prispeva ugledni Riko slovenski državi?
Normalno vprašanje v demokraciji za javno ugledna podjetja!
Kako to, da delavci na tako ugledni firmi, RIKO hiše, še niso prejeli regresa?
VELIKO…verjemi! Slovenci namreči znamo narediti vse, ki se vgradi v hotele…
…..
Koliko in kateri slovenski izdelki bodo vgrajeni v ta “projekt”?
Koliko slovenskih delavcev bo sodelovalo, imelo delo, na tem projektu?
Kako je v resnici obogatel Janez Škrabec
26 Februar, 2012 – 09:59
Tekst: Silvester Šurla | Foto: Bobo
Kdo je človek, ki je v Slovenijo na počitnice pripeljal beloruskega samodržca Aleksandra Lukašenka in mu organiziral pogovor z nekdanjim predsednikom republike Milanom Kučanom? Na ustanovnem sestanku Foruma 21 v Štihovi dvorani Cankarjevega doma leta 2004 se je posedel v drugo vrsto, le streljaj od predsednika kapitalsko najbolj močnega društva v državi. S kakšnimi posli se dejansko ukvarja Janez Škrabec, direktor družbe Riko?
Škrabec velja za zgodbo o uspehu. Mediji veliko pišejo o njegovi fundaciji, ki nosi ime največjega slovenskega jezikoslovca patra Stanislava Škrabca in o etnološkem muzeju na prostem, Škrabčevi domačiji v Ribnici, malo manj ali sploh ne se piše o izvoru njegovega premoženja in o njegovih poslih na vzhodu, predvsem v Rusiji. Škrabec ni obogatel z montažnimi hišami (podjetje Riko hiše poslujejo z izgubo), pač pa s posredniškimi posli, večinoma s tovarno AvtoVAZ, znano po proizvodnji avtomobilov znamke lada.
Podjetje Riko je vrsto let z Avtovazom poslovalo na način t.i. barterske pogodbe. Stroje in tehnološko opremo za proizvodnjo avtombilov, ki jim je dobavlja Riko od slovenskih, nemških, italijanskih in avstrijskih proizvajalcev, jim je Avtovaz plačeval z ladami. Te naj bi, tako Škrabec, takoj prodali njihovemu off-shore podjetju, s sedežem na Cipru in šele to naj bi potem Riku izplačevalo finančna sredstva za dobavljene stroje. Vrednost poslov med Rikom in Avtovazom se je gibala okoli 40 milijonov dolarjev letno.
Po poročanju ruske komercialne televizije NTV leta 2004 Riko dejansko sploh naj ne bi izvažal lad v Ukrajino, pač pa naj bi se v lukah Odesa in Iljičevsk zgolj zamenjali dokumenti, avtomobili pa naj bi šli nazaj v Rusijo, kjer jih naj bi prodajali po ruskih cenah. Navajali so primer modela »štirice«, ki jo naj bi Avtovaz Riku prodajal za borih 1700 dolarjev, medtem ko njena tržna vrednost znaša štiri tisoč dolarjev. Razlika 2300 dolarjev naj bi bila Rikov dobiček, ki naj bi v zameno, tako NTV, petnajstim vodilnim menedžerjem Avtovaza vsako leto plačeval počitnice v Sloveniji in jim najmanj dvakrat letno organizirati kulturne prireditve.
T.i. reeksport avtomobilov si naj bi na začetku svoje poslovne kariere izmislil iz Rusije emigrirani oligarh Boris Berezovski. Škrabec je trdil, da Riko pri reeksportu avtomobilov ni imel nobene vloge, da niso vedeli po kakšnih poteh so se te lade potem prodajale, kar tudi naj ne bi bila njihova stvar in se mu zato zadeva s pravnega vidika zanj in za Riko ne zdi sporna. Barterska pogodba z Avtovazom je bila leta 2003 prekinjena, tako, da Riku po novem za dobavljene stroje plačujejo v denarju in ne več z ladami.
Zamolčana zgodba, “visoka kultura”, trpežni ruski narod,brezbrižni Slovenci, ostajam brez brez besed!
REPORTER-27.febr.2012.:
Leva in desna Slovenija prosita nebesa, da beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka ne bi doletela enaka usoda kot Moamerja Gadafija. Sicer bo stomilijonski posel Janeza Škrabca v Belorusiji tako žalostno končal kot nekaj let prej večstomilijonski posel Ivana Zidarja.
Dr. Boštjan M. Turk v kolumni piše:
Spomnili smo se, da je leta 1945 na novo komponirana oblast v javnem prostoru fizično iztrebila vse nosilce vrednot, ki jih je prinašalo meščanstvo, krščanstvo ali zahodna civilizacija.
Leta 1948 so s prav tako vnemo pospravili še svoje vrste: zadnja sled načelnosti, pripravljenosti žrtvovati se za komunistično idejo, najsi je bila še tako sprta z zdravo logiko, je umrla na Golem otoku. Kar je ostalo, je bila drhal ( Ivan Cankar, Hlapci ), ki pa je vedno razumela, da je načelnost ovira na poti lagodnega življenja privilegijev.
Ribniški »kulturnik« Janez Škrabec, ki lobira zoper gospodarske sankcije EU proti najbolj nedemokratični državi v bližini, to pa počne zaradi lastnih finančnih interesov, je čisto zadnji primer te »prakse«.
Tragedija civilizirane kulture, omike!
V imenu oligarhov
Polona Frelih o nemoralni slovenski gospodarski diplomaciji
Delo, 28.02.2012
Evropska unija bo danes tudi uradno razširila seznam sankcij proti Belorusiji, na katerega bo vključila tudi 21 predstavnikov beloruskega notranjega ministrstva in pravosodja, ki so sodelovali pri aretaciji in obsodbi nasprotnikov beloruskega diktatorja Aleksandra Lukašenka. Po novem bo na črnem seznamu 231 tesnih sodelavcev beloruskega režima, med katerimi pa ni poslovneža Jurija Čiža; to je dosežek slovenske diplomacije. »Gre za enega ključnih imen, zato je to za Lukašenka mala zmaga,« je bil piker neimenovani evropski diplomat.
Slovenija za podobnimi omizji navadno podpre velike, tokrat pa je trmasto vztrajala pri svojem. Razlog je sto milijonov evrov vreden posel, ki ga je skupina Riko sklenila prav v povezavi z beloruskim oligarhom Čižem. Dosežek toliko opevane slovenske gospodarske diplomacije je omadeževan ugled Slovenije, ki je zaradi »obrobnega posla pripravljena žrtvovati človekove pravice«, so zadevo interpretirali pri EUObserverju.
A pustimo ob strani moralno plat in bodimo zgolj pragmatični. Je Slovenija s to potezo res ščitila interese slovenskega gospodarstva ali je postala talka slovenskega in posredno beloruskega oligarha? Kaj bo od omenjenega posla sploh imela država in slovenski državljani?
Podjetje Riko je po oceni mednarodne bonitetne agencije Dun Bradstreet ena od desetih slovenskih družb z najboljšo bonitetno oceno v prejšnjem letu, podjetje pa je tudi prejemnik številnih priznanj o poslovni odličnosti. Hkrati ne gre prezreti, da se je njegovo ime omenjalo v povezavi s spornim Intereuropinim logističnim centrom Moskva – Čehov. Direktor podjetja Janez Škrabec je eden medijsko najbolj znanih slovenskih direktorjev; slovenska revija Finance ga je izbrala za mecena leta, v knjigi Charlesa Handyja The New Philanthropists pa je bil uvrščen med 23 novih svetovnih filantropov. Lahko si je zamisliti, kaj si ob tem mislijo žrtve beloruskega režima.
Posel Rika v Belorusiji je zavarovala slovenska banka SID, nad katero se slovenski podjetniki v Moskvi pogosto hudujejo, ker zaradi prevelikih tveganj zavrača zavarovanje poslov med njihovimi in ruskimi podjetji. Ali je z beloruskimi podjetji dejansko povezanih manj tveganj kot z ruskimi, ki bodo, sodeč po trenutnem tempu, že v kratkem pokupila več kot polovico Belorusije?
Lukašenkova Belorusija se ukvarja s strahovito gospodarsko krizo in hiperinflacijo, ki je eden od razlogov, da je avstrijski Telekom, v katerega lasti je 70 odstotkov drugega največjega beloruskega mobilnega operaterja Velcom, lansko leto zaključil v rdečih številkah. Negotove so tudi politične razmere, čeprav se zdi, da je Lukašenko za zdaj trdno v sedlu. A tako je še pred kratkim veljalo tudi za libijskega samodržca Gadafija. Kje je zdaj za pol milijarde evrov poslov, ki jih je nekdanji premier Borut Pahor izposloval med svojim obiskom v Libiji?
Rusija je zaradi nasprotovanja operaciji proti Gadafiju po spremembi režima v Libiji ostala tako rekoč brez pogodb, podobno pa se po spremembi režima v Belorusiji lahko zgodi slovenskim podjetjem. Čeprav je vložila »veto«, Slovenija seveda ni Rusija, zato naj prihodnjič trmasto vztraja samo za dosego plemenitih ciljev.
Slovenski veto za 150 milijonov evrov
Tuji mediji pišejo, da uradna Ljubljana ščiti Lukašenkovega oligarha in nasprotuje sankcijam.
Z. R., zunanja politika
tor, 28.02.2012, 19:20
Radio Free Europe Omenja interese slovenskega podjetja, ki je že desetletje dejavno v Belorusiji, in njegovega direktorja Janeza Škrabca, foto: Mavric Pivk
Ljubljana – V tujih medijih je bilo danes zaslediti številne odzive na nasprotovanje slovenske diplomacije sankcijam EU proti Belorusiji in razlagam o njenih lukrativnih interesih. Povzemamo glavne poudarke.
Slovenija izrablja veto EU za 150 milijonov evrov, je svoje besedilo o nasprotovanju uradne Ljubljane sankcijam Unije, s katerimi hoče ta okrepiti pritisk na predsednika Aleksandra Lukašenka, naslovila poljska Gazeta Wyborcza.
»Veto Slovenije se je čudno časovno ujel z nedavno pogodbo, s katero je bilo nagrajeno slovensko podjetje Riko za gradnjo luksuznega hotela v Minsku in energetskih zmogljivosti v Belorusiji,« komentira dnevnik. Omenja pogodbi, vredni 150 milijonov evrov, za belorusko stran ju je podpisal oligarh Jurij Čiž, ki velja za »neuradnega bankirja« predsednika Lukašenka. Dolgo časa se je pričakovalo, da bo zadnji postal v Evropski uniji persona non grata, toda vsakič se zgodi, da ena od držav članic na predlog vloži veto: »Zdaj je Slovenija za 150 milijonov evrov pripravljena uničiti evropsko politiko do Lukašenka. Režim v Minsku mora biti nad tem navdušen. In politični zaporniki morajo razumeti, da je za Evropo, ki jo je močno prizadela kriza, posel pač pomembnejši od vrednot in človekovih pravic.«
Nezaželeni hotel
»Zunanji ministri si radi izmenjujejo nasvete o hotelih. In vendar bahaški Kempinski, ki naj bi ga zgradili prihodnje leto in je bil predmet jedke debate na ministrskem sestanku v Bruslju, verjetno ne bo najljubši med evropskimi diplomati,« piše britanski Economist.
EU, ki je proti Belurusiji in zadnjemu evropskemu diktatorju že uvedla embargo na orožje, zaustavila novo financiranje Evropske investicijske banke, sankcionirala tajkune z orožjem in tri z njimi povezana podjetja ter uvedla vizume in zamrznila sredstva kakim 200 posameznikom, je hotela belorusko državo še bolj priviti. »Ministri EU so se dogovorili za razširitev sankcij na 21 beloruskih sodnikov in policistov, a eno pomembno ime je izpadlo: Jurij Čiž, poslovnež z interesi v širokem polju industrij, od petrokemije do gradbeništva in restavracij.« »Slovenija je njegovo vključitev preprečila z dozdevnim razlogom, da je potrebna celovitejša politika, in ne samo vključitev enega poslovneža.«
Britanski vir omenja konkretni interes Slovenije oziroma enega od njenih podjetij, Rika, ki bo gradil velikanski rezidenčni in poslovni kompleks v središču Minska, katerega osrednji del bo novi hotel Kempinski. »Seznam sankcij naj bi zunanji ministri ponovno obravnavali prihodnji teden, toda slovenski veto je močno razjezil številne vodje diplomacij. Poljski zunanji minister Radek Sikorski je na Twitterju zapisal: »Upam, da se bodo prihodnji gostje v hotelu Kempinski zavedali, koliko časa so politični zaporniki morali prebiti v zaporu za to, da je njim udobno.«
Ostro nasprotovanje Slovenije je prizaneslo dvaindvajseti osebi na črnem seznamu Evropske unije – mogotcu, ki velja za financerja avtoritarnega beloruskega predsednika, poudarja Radio Free Europe. Omenja interese slovenskega podjetja, ki je že desetletje dejavno v Belorusiji, in njegovega direktorja Janeza Škrabca, ki je domnevno povabil Lukašenka leta 2004 na smučanje v Slovenijo; takrat so zanj že veljale sankcije, Slovenija pa je bila tik pred vstopom v EU. Isti vir navaja izjave zunanjega ministra Karla Erjavca, ki bledo prikrivajo ekonomski interes. Slovenija ščiti beloruskega oligarha, je podobno naslovil svoje poročilo eu.observer.
Moje mnenje:
Kaj nas Slovencev res ni popolnoma nič sram!
Kultura pohlepa in podpora diktatorju so naša prepoznavnost, na poti v mednarodno konkurenčnost?
To podpiranje diktatorja Lukašenka in njegovega prijatelja Škrabca bomo v Evropi zagotovo drago plačali.
Neodgovorno, nezrelo, sarkastično, dvolično, poniglavo,bebavo!
Za visoko ceno, ljudstvo pa vse plača! Evropa se pa zgraža!
Večini je poznano, da poslovanje z vzhodnimi – ruskimi – državami poteka le z dovoljenjem (še vedno skritega KGB). Tako oligarhi bogatijo, tisti, ki z njmi poslujejo pa seveda dobivajo provizije. Žal in sram me je, da tega ne spregleda naša bodisi leva ali desna politika! Verjetno imajo vse strani koristi za lastne žepe; država pa izgublja na ta način delovanja ugled. Tako se je minister Erjavec že na začetku ujal” v past.
DELO:Tuji mediji o Riku in slovenski vladi
»Na eni strani imaš politične zapornike, ki gladovno stavkajo, na drugi pa luksuzni hotel … Pogodba ni tako velika, da bi imela resen vpliv na slovensko gospodarstvo. Če nekdo v slovenski vladi ni tesno povezan s skupino Riko, potem nič ne razumem,« je za EUobserver izjavill neimenovani evropski diplomat. Podobno mnenje je v uvodniku Hotel ali življenje izrazila Natalija Radina, odgovorna urednica Hartije’97: »Slovenskemu lobiju je uspelo. Podjetje Riko, ki je sklenilo dobičkonosno pogodbo z oligarhom Čižem, je vplivalo na odločitev države. V diplomatskih krogih šepetajo, da ne gre le za pogodbo, ki je koristna za gospodarstvo male države, ampak za povezave med predstavniki slovenske vlade in omenjenim podjetjem.«
Kultura, ne Bizanc!