Kočevska Reka – Dvojezična razstava je zgodba o skoraj neverjetni karieri najbolj znanega člana kočevarske rodbine Kozler, Petra Kozlerja. Na podlagi arhivskega in slikovnega gradiva, ki se nahaja v arhivskih, muzejskih in drugih ustanovah doma in v tujini ali zasebni lasti, je predstavljen kot pravnik, geograf in kartograf, politik, publicist, domoljub in narodni buditelj, posestnik in gospodarstvenik, pa tudi kot mož in oče petih otrok.
Njegovo najpomembnejše delo je “Zemljovid slovenske dežele in pokrajin”. To ni prva geografska upodobitev današnjega slovenskega ozemlja, je pa prvi slovenski zemljevid z dotlej najbolj natančno vrisano etnično mejo in z samo slovenskim poimenovanjem krajev, ki je rojakom in svetu, “kolikor se dá, natanko kazal, kako dalječ beseda slovenska seže”. Tega na dotedanjih zemljevidih ni moč zaslediti.
Na današnji dan, 17. novembra 1852, pred natanko 160 leti, je Peter Kozler v Novicah naznanil, “da je bakrorez po dolgem dolgem delu dogotovljen”. Vendar takrat še ni mogel slutiti, da bo že natisnjen zemljevid z letnico 1853 lahko izšel šele osem let kasneje. V relativno kratkem času je v letih 1864 in 1871 doživel tri ponatise. Nato ponatisa ni bilo vse do leta 1975, to je kar 122 let.
Zgodovina in zapleti okoli njegovega nastanka je prikazana na več kot dvajsetih razstavnih panojih. Uvodoma je predstavljena kočevarska rodbina Kozler, čigar rod izvira iz Kočevske Reke. Več kot polovica razstave je namenjena Kozlerjevemu “Zemljovidu slovenske dežele in pokrajin”.
Iz prostorskih in varnostnih omejitev originalni izvodi Kozlerjevega zemljevida ter vsi kasnejši reproducirani ponatisi in faksimili v letih 1975-2003 žal niso na ogled, so pa zato prav vsi v naravni velikosti predstavljeni na razstavnih panojih.
Tokratna razstava prinaša dve bistveni novosti
Za razliko od prve postavitve leta 1996 tokratna razstava prinaša dve bistveni novosti. Prvič je predstavljen doslej najstarejši znani, verjetno poskusni izvod Kozlerjevega zemljevida z letnico 1849. Na njem je odtisnjena zgolj risba zemljevida, najbolj imeniten pa je osnutek besedila kartuše v Kozlerjevem rokopisu s svinčnikom. Ta prinaša tudi povsem nov podatek o dunajskem bakrorezcu prve grafične osnove s kraticama I. E., ki smo ga doslej poznali samo pod kratico E. Ta odkritja dajejo nove izzive za nadaljnje raziskovanje, ki bo prav gotovo razkrilo še marsikatero podrobnost.
Zemljevid je bil za takratni čas in politične razmere edinstveno znanstveno, narodnoprebudno in propagandno delo. Med Slovenci je bil zaradi nacionalnega naboja zelo popularen, nič manjši ni njegov pomen danes, saj še vedno velja za eno izmed svetinj slovenstva.
Ob razstavi sta natisnjeni zloženka in faksimile originalnega Kozlerjevega zemljevida iz leta 1853,ki ga hrani muzej.
Seveda vsega dela ne bi zmogel brez pomoči številnih sodelavcev, ki so pomagali pri pripravi in postavitvi razstave ali posredovali gradivo. Zlasti dragoceni so bili nasveti, pojasnila in nesebična pomoč Franceta M. Dolinarja, Jerneje Fridl, Primoža Gašperiča, Roka Glavana, Marine Gradišnik, Huberta Koslerja st., Stanislava Renčlja, Marka Skubica, Renate Šolar in Zmaga Tančiča.
Zgibanka: Peter Kozler – Zemljovid slovenske dežele in pokrajin SLO
                       |
Otvoritveni govor, 17.11.2012: Peter Kozler – Zemljovid slovenske dežele in pokrajin
“Slovenski narod! Sprejmi dobrovoljno to delo, ktero je tebi posvečeno, in milo o njem sodi. ‒ Izročim ti ga s preserčno željo, da bi se kmali po boljših pozvedbah znanstvo o slovenskem narodu, njegovem jeziku in svetu povikšalo.”
Tako je Peter Kozler konec leta 1852 priporočal svoj “Zemljovid slovenske dežele in pokrajin”. Z njim je hotel ugotoviti meje slovenskega narodnostnega ozemlja in tudi praktično podpreti zahtevo dunajskega društva Slovenija za Zedinjeno Slovenijo.
Na današnji dan, 17. novembra 1852, pred natanko 160 leti, je Peter Kozler v Novicah naznanil, “da je bakrorez po dolgem dolgem delu dogotovljen, in ker sedaj druzega nič ne manjka, kakor da se zemljovid natisne in kolorira, in natis “doklade” k zemljovidu dokonča, bo vse mesca januara gotovo”. Vendar takrat še ni mogel slutiti, da bo že natisnjen zemljevid z letnico 1853 lahko izšel šele osem let kasneje. V relativno kratkem času je v letih 1864 in 1871 doživel tri ponatise. Nato vse do leta 1975, torej kar 122 let, ponatisa ni bilo.
“Zemljovid slovenske dežele in pokrajin” je najpomembnejše delo Petra Kozlerja. To ni prva geografska upodobitev današnjega slovenskega ozemlja, je pa prvi slovenski zemljevid z dotlej najbolj natančno vrisano etnično mejo in z samo slovenskim poimenovanjem krajev, ki je rojakom in svetu, “kolikor se dá, natanko kazal, kako dalječ beseda slovenska seže”.
Zgodovina in zapleti okoli njegovega nastanka je prikazana na več kot dvajsetih razstavnih panojih. Uvodoma je predstavljena kočevarska rodbina Kozler, čigar rod izvira prav tu v Kočevski Reki. Nagel vzpon rodbine se je začel kmalu po letu 1820 in predstavlja primer, kako se je bilo mogoče iz vrst preprostega okolja povzpeti v vrh političnega, gospodarskega in kulturnega življenja na tedanjem Kranjskem.
Sledi zgodba o skoraj neverjetni in bleščeči karieri njenega najbolj znanega člana Petra Kozlerja. Na podlagi arhivskega in slikovnega gradiva, ki se nahaja v njegovi zapuščini v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, arhivskih in muzejskih in drugih ustanovah doma (Arhiv Republike Slovenije, Muzej in galerije mesta Ljubljane – Mestni muzej Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Ljubljana, Zemljepisni muzej – Geografski inštitut Antona Melika, ZRC SAZU, Župnijski dom Podnanos) in v tujini (Archiv der Universität Wien, Österreichische Nationalbibliothek, Wien) ali zasebni lasti, je predstavljen kot pravnik, geograf in kartograf, politik, publicist, domoljub in narodni buditelj, posestnik in gospodarstvenik, pa tudi kot mož in oče petih otrok.
Več kot polovica dvojezične razstave je namenjena Kozlerjevemu “zemljovidu slovenske dežele in pokrajin”. Iz prostorskih in varnostnih omejitev originalni izvodi Kozlerjevega zemljevida ter vsi kasnejši reproducirani ponatisi in faksimili žal niso na ogled, so pa zato prav vsi v naravni velikosti predstavljeni na razstavnih panojih.
Za razliko od prve postavitve leta 1996 tokratna razstava prinaša dve bistveni novosti. V Zbirki kart in zemljevidov Arhiva RS sem našel doslej najstarejši znani, verjetno poskusni izvod Kozlerjevega zemljevida z letnico 1849. Na njem je odtisnjena zgolj risba zemljevida, najbolj imeniten pa je osnutek besedila kartuše v Kozlerjevem rokopisu s svinčnikom. Ta prinaša tudi povsem nov podatek o dunajskem bakrorezcu prve grafične osnove s kraticama I. E., ki smo ga doslej poznali samo pod kratico E. Ta odkritja dajejo nove izzive za nadaljnje raziskovanje, ki bo prav gotovo razkrilo še marsikatero podrobnost.
Zemljevid je bil za takratni čas in politične razmere edinstveno znanstveno, narodnoprebudno in propagandno delo. Med Slovenci tedanje dobe je bil zaradi nacionalnega naboja zelo popularen, nič manjši ni njegov pomen danes, saj še vedno velja za eno izmed svetinj slovenstva. O tem je bil prepričan tudi sam Peter Kozler, ko je v spisu iz leta 1863 “Dogodbe prvega zemljovida slovenske dežele“, objavljenem šele po njegovi smrti zapisal:
“Prvi zemljevid “slovenske dežele” je slovenski narod dobrovoljno sprejel, kakor sem ga v predgovoru svoje priloge priporočil ‒ in to mi je moj trud poplačalo; mnogih troškov in skrbi, katere sem, zavoljo preiskav in ukazov toliko let trpel, ne more, se ve da, mi nikdo povrniti! ‒“
Seveda vsega dela ne bi zmogel brez pomoči številnih sodelavcev, ki so kakorkoli pomagali pri pripravi in postavitvi razstave ali posredovali gradivo. Zlasti dragoceni so bili nasveti, pojasnila in nesebična pomoč Franceta M. Dolinarja, Jerneje Fridl, Primoža Gašperiča, Roka Glavana, Marine Gradišnik, Huberta Koslerja st., Stanislava Renčlja, Marka Skubica, Renate Šolar in Zmaga Tančiča. Prav vsem iskrena hvala!
Na koncu naj vas povabim še k nakupu faksimila Kozlerjevega zemljevida iz leta 1853, ki ga hrani naš muzej. Pri tem naj mi bodo v pomoč besede profesorja slavistike v Ljubljani Ivana Macuna, ki je leta 1861 v Novicah prvi ocenjeval in priporočal Kozlerjev zemljevid. Med drugim je navdušeno zapisal:
“Slovenskih rodoljubov dolžnost je sedaj, gosp. izdajatelju velik trud, znatne stroške in vsakoršne sitnosti, kterim je bil zavolj te reči podveržen, poverniti s tem, da bodo ta plod domačega zemljepisja obilno kupovali. Kdor koli se čuti, da je Slovenec, naj si ozališa izbo z zemljevidom tem, ki mu bo dan za dnevom kazal ljubo deželo, na kteri in za ktero živimo in za katero se pravično bojujemo, videč v živem sočutji in edinstvu samo in edino sredstvo za dosego srečnejše prihodnosti vseh”.
Ivan Kordiš
avtor razstave
