Osebno s Hubertom Koslerjem

Verjame v znanje, vztrajnost in srečo. Pravi, da je bil v podjetniške vode potisnjen. Toda iz podjetja, ki je nekaj let delovalo v Ljubljani, potem pa se preselilo v Ribnico, je nastala velika zgodba. Zgodba o industrijski robotiki, ki bo kmalu dobila nadaljevanje v novi proizvodni dvorani v Kočevju in z lastnim oddelkom za raziskave in razvoj. Za vsem tem stoji direktor Yaskawe Slovenija in Yaskawe Ristro.

Rodil se je leta 1958, v eni najbolj znanih slovenskih družin. Njegov prapraded je Peter Kozler, narodni prebuditelj in avtor prvega »zemljovida« slovenskih dežel. Praprapraded, sicer kočevski Nemec, rojen v Kočah, je postal ugleden dunajski trgovec po izredno hudi zimi, ko je edini v prestolnico cesarstva pripeljal pomaranče. Na dvanajstih vozovih je južne sadeže pred mrazom zavil v slamo in, seveda tudi po drugih pametnih potezah, postal eden najbogatejših ljudi na Kranjskem.

Toda v času, ko je v Ljubljani odraščal Hubert Kosler, je bil tu socializem in z njim nacionalizacija. »Družina je pred tem 240 let odgovorno ravnala s svojim premoženjem, nihče ga ni zapravil, ampak mu je vsak z dobrim gospodarjenjem še nekaj dodal.«

V družini so cenili znanje

Seveda je v mladosti slišal zgodbe o tem, kaj se je dogajalo po drugi svetovni vojni in kaj vse je njihova družina pretrpela. Vendar se s tem niso obremenjevali in o teh časih ne govori z grenkobo. Tako je pač bilo, ga je mogoče razumeti. Oziroma bi lahko bilo še huje. »Vzgajali so nas, da si odgovoren do sebe, do družine, do lastnine, pa naj je tvoja ali od koga drugega,« pravi direktor, ki v podjetjih, ki jih vodi – tretje, tudi Yaskawino, že sedem let vodi na Češkem – ne dela nič drugače, kot če bi delal zase.

Je pa družina Kosler poskrbela za odlično izobrazbo otrok, saj so še v času, ko to ni bilo samoumevno, kot je danes, poudarjali pomen znanja jezikov. In znanja sploh. »Tega, kar znaš, ti ne morejo vzeti. Lahko ti vzamejo vse, znanja ti ne morejo,« razloži maksimo, ob kateri so odraščali. Mama, oče ali stara mama, vsi so poudarjali, da je znanje nekaj pomembnega. Znanje je osnova, pravi.

Verjetno je tudi zato kot gimnazijec med počitnicami delal na Dunaju, v slovenskem študentskem domu Korotan, kjer je bil receptor. Med študijem na strojni fakulteti pa je bil v Franciji štiri leta zapored učitelj smučanja z mednarodno licenco. Tekoče govori tri tuje jezike: angleščino, nemščino in francoščino, saj hrvaščine in srbščine ne šteje med tuje jezike. Italijansko govori »un poco«, torej ne dovolj.

Srečanje z robotiko

Z robotiko se je srečal takoj po končanem študiju, ko se je kot štipendist zaposlil v Iskri Avtomatiki. V podjetju, ki je takrat že ugašalo, je delal pri projektih avtomatizacije varilnih procesov, obenem pa je spoznal JUROB, obetaven projekt razvoja jugoslovanske robotike. Toda Iskra je potonila in šla v stečaj, njega pa je stečajni upravitelj izbral za vodjo programov inženiringa oziroma za dokončanje začetih projektov. Skorajda dve leti je vodil program robotike in ugotovil, da Iskra Avtomatika sploh ni bila zrela za stečaj. Zaprli so zdravo podjetje. »Toda naučil sem se, zakaj gredo nekatera podjetja v stečaj, nekatera pa poslujejo normalno,« pravi.

Ta čas je bil pomemben tudi zato, ker je z ekipo iz Iskre nadaljeval v novem podjetju, kjer je bil 40-odstotni lastnik nemški Robotec, ki je imel ekskluzivno pogodbo z japonsko Yaskawo, največjim svetovnim proizvajalcem industrijskih robotov in sistemov za avtomatizacijo. Po pretresih v letu 1991 in po letu 1994, ko so se Nemci umaknili, je postala Yaskawa večinska lastnica podjetja. To je bila priložnost za širjenje proizvodnih zmogljivosti robotskih celic. A daleč od tega, da je šlo vse gladko. Bile so hude krize, krvave. Petkrat, šestkrat so bili na tem, da gredo v stečaj. »Imeli smo srečo, da se je izteklo tako, kot se je. Lahko pa se ne bi. Sreča je pomembna.«

Potem je postala lokacija v Ljubljani premajhna. Vedel je, da je v Ribnici nova proizvodna dvorana, ki jo je postavil Riko pred stečajem, v njej pa so načrtovali proizvodnjo robotov oziroma so jih deset celo že izdelali. Leta 1996 so najprej najeli polovico dvorane, čez pol leta celo, nato so jo odkupili. Lokacija je bila odlična tudi zaradi proizvodnje v sosednjih zgradbah, kjer so izdelovali varjene obdelane konstrukcije, kar so potrebovali. Zgodila se je, kot je pričakoval – sinergija.

Naslednji pomemben korak so naredili v letih 2008 in 2009, v obdobju recesije. Yaskawa je reorganizirala proizvodnjo v Evropi, kar je razumel kot priložnost, da v Ribnici poleg proizvodnje postavijo še močnejši inženiring in se razširijo v razvojnem delu. Ni šlo za prevzemanje projektov iz drugih delov Evrope, pravi, ampak za širjenje lokacije v Ribnici: »Naše inženirje smo integrirali v Evropo. Zdaj imamo od 137 zaposlenih 60 inženirjev, od tega dve tretjini iz domačega okolja.« V Ribnici, ki je postala evropski center industrijske robotike, delajo razvojne projekte za celotno skupino Yaskawa, kar je pretehtalo tudi pri iskanju nove lokacije za proizvodnjo v Evropi.

Shema za inženirje

Kje bodo dobili ljudi z znanjem, ga ne skrbi, saj imajo že od vsega začetka svojo štipendijsko shemo. Študentje morajo vsako leto – to je obveza iz pogodbe – mesec dni preživeti pri njih na praksi. S seminarskimi nalogami in diplomami pa dobijo konec študija že izdelanega inženirja. Dva, tri, štiri vsako leto.

Tudi sicer njihov razvoj temelji na sodelovanju s fakultetami. Pravzaprav so ga na strojni prepričali, da je sam vpisal doktorski študij in septembra lani doktoriral s temo Sprotna triangulacija in adaptivna daljinska obdelava z vlakenskim laserjem. Rezultat te naloge sta dva projekta, ki ju tržijo. Še bolj zanimivo pa je, da so tako prišli na novo raven komuniciranja. »Ni več pomembno, kje je kdo zaposlen, ampak se krešejo ideje in rešitve.«

Ko govori o podjetju, govori o odlični ekipi, s katero dela. »Uspešen si toliko, kolikor so uspešni ljudje okoli tebe,« pravi. Ne skriva zadovoljstva, da so med sodelavci tudi taki, ki ga na posameznih področjih že presegajo.

Po adrenalin na smuči

Te dni je na smučanju. Nekdanji učitelj smučanja zdaj prisega na carving in smučanje po celcu. Za ta užitek – lani je bil 30 dni na smučanju – se je pripravljen odpeljati 12 ur z letalom, pa potem še s helikopterjem, da se spusti po neokrnjenem snegu v dolino. Žena pa ob takih podvigih, ki se jih loteva on – izzivi morajo biti, pravi – raje smuča po urejenih smučiščih. Nekoč je jadral in še prej surfal. Zdaj gresta poleti na golf, ki pa je bolj sprehod v naravi. Pravi, da je hvaležen ženi, da ga je razumela in mu tudi v težkih časih stala ob strani. Ponosen pa je na hčerko, ki bo spomladi doktorirala iz farmacije. Seveda govori tri jezike.

Vir: delo.si, Simona Fajfar