Meseca februarja, natančneje 8. februarja praznujemo slovenski kulturni praznik – v spomin na leta 1849 umrlega pesnika, doktorja Franceta Prešerna, ga imenujemo tudi Prešernov dan.
Besedilo slovenske himne je sedma kitica pesmi največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna “Zdravljica”, melodija pa iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla. Za državne himne velja, da bude narodna in domoljubna čustva. Ima jo vsaka država in vsak narod, a slovenska Zdravljica je edina himna na svetu, ki govori o prijateljstvu med narodi. Ljudje bi morali biti ponosni na svojo himno, še posebej Slovenci. Zdravljica je namreč edina himna na svetu, ki ne poveličuje zgolj enega naroda in države, ampak poleg ideje o miru prinaša tudi idejo o medsebojnemu sodelovanju in prijateljstvu med narodi, ki je še kako aktualno tudi v današnjem času.
Kaj pa naša domača, Ribniška himna? Jo poznamo vsi dovolj? Le to je zložil in menda tudi zapel pred 170 – leti rojeni Janez Podboj. Bil je pisatelj, študije je dovršil in bil posvečen 1872, bil nato kaplan v Vipavi, Logatcu, Št. Vidu pri Stični, 1884–8 lokalist v Št. Petru na Krasu, 1888–1902 župnik v Planini, 1902–9 župnik v Toplicah na Dolenjskem. Kratki pokoj od 1. maja 1909 je preživel v Iki, Spodnjem Tuhinju in pri usmiljenih bratih v Kandiji. Pisal je v Zgodnjo Danico in Slovenca, zlagal prigodnice (n. pr. J. Rozmanu ob zlati maši, Slovenec 1906, št. 166) in bil od 1885 dalje več let sotrudnik Dušnega Pastirja. Sestavil je igro Dijak-prosjak, v Slovenskih večernicah 44 (1890) objavil življenjepis svojega očeta »Oče Cene, uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka«, materi v spomin pa izdal knjižico »Cenetova mati« (Lj. 1898). Umrl je 6. februarja 1910 v Kandiji pri Novem mestu, pokopan pa je v Hrovači.
Vre, vre, vre mi smo pa Ribnčanje! – zloženka, zadnja stran Turistično olepševalno društvo Ribnica na Dol.
Podboj je bil daleč naokrog znan kot vesel in duhovit družabnik. Malo tega je imel v krvi, pa še pristen Ribničan je bil. Zato je tudi nastala Ribniška himna, ki sodi med šaljive in zabavljive pesmi. Ribniško himno Urban iz Ribnice najdemo v različnih izpeljankah, odvisno od kraja ali pokrajine, kjer se je prepevala. Lepo je če se izvaja na prireditvah in ponosni bi morali biti na njo. V 60 – letih prejšnejga stoletja je takrat Turistično olepševalno društvo izdalo zgibanki z Ribniško himno, Urban iz Ribnce in tudi Pajsm od ta lončienga basa, ki sta služili kot turistično promocijski material. Čas bi bil, da bi po toliko letih ponovno razmišljali o izdaji podobnega, seveda lahko že v novejših različicah, ki so sprejemljive za današnji čas… Do takrat pa si oglejte kako lepo sta izgledali zgibanki takrat.
 Vre, vre, vre mi smo pa Ribnćanje! – zloženka, Ribnška himna, Pajsm od ta lončienga basa |  Sm Ribnčan Urban, zloženka – Urban iz Ribnice |  Sm Ribnčan Urban, zloženka – zadnja stran, Turistično olepševalno društvo Ribnica na Dol. |
podatke zbral in zapisal Peter Lesar
Ribn’ška himna – S’m Ribn’čan Urban
S’m Ribn’čan Urban,
po cajl’m svajt’ znan;
j’st brihtne s’m glavé,
pa žlice imám nové.S’m rieku: kjer je veselica,
b’ se prodala kova žlica;
s’m s’mkaj se podal,
de bi jih kaj prodal.
J’st hval’t se ne smajm,
le tülku vam povajm,
de take ruobe naj,
ne ljat? ne drgej.
De bom pa j’st Urban
P’r vas še bolj poznan,
le-tú vam zdaj povajm,
k’ naj znanu vs’m ljudajm.
J’st dajlam žlice vsake suorte,
kar si jih ranku zmis’lt muorte,
ribežne in škatl’ce
pa tüd kühav’nce.
J’st dajlam škafe in rešiéta,
rajte, briente, vs’ga šienta,
s’m mojst’r j’st od žlic,
čebru, k’blu, k’blic.
Poslüšájte vsi narpraj,
kar se vam zdaj povaj
od žličnega gradu,
k’ je tam p’r sklajdn’ku.
Koku je lajpa ta posuoda,
kjer se spravlja süha ruoba;
le-tú je tist’ grad,
k’ hran’ muj zaklad.Kok žalost’n ta svajt
je bil zarajs poprajd,
k’ naj tac’h blu ljudi.
de b’ žlice dajlali.S’ skorjami so žüpo jejl’,
sklajde na kolajna dejl’,
tu rajs naj bještru blu,
od ujst je kapalu.
Prebrisani možje
od Sviétga Primože
se zmisl’jo narpraj,
kar se vam zdaj povaj:
Od šruoc’h ujst so miero vziéli,
so žlice dajlat’ začiéli,
so sturli ruobe tié
za cajle deželié.
Zdej so šl’ po svájt
pozimi in polájt,
pa ne samu možjé –
kar lajze inu grié.
Križem svajt so se podali,
süho ruobo ponüjali;
vsa majsta in vasi
so z žlicam’ obšli.
Vsak muore b’t učan
predájat ruobo sam;
če muodru govorí,
s’ že kaj prdobí.
Kislu mlajku s’ zgovarja,
v torbo krüha, v mošno dnarja.
Ku ruobo vso predá, na,
naj dnarja naj blaga.
