Ribnica – Strugar Anton Govže iz Ribnice je obrtnik z najdaljšim stažem v Sloveniji. Strugarji izdelujejo valjarje, krožnike, sklede za kruh in pinje – posode, v katerih so pripravili maslo. Gospodinja pa je zatem maslo oblikovala v lesenih modelih. Izdelovali so tudi pipe, dokler niso na trg prišle plastične.
Anton Govže
V Ribnici je doma suha roba, tradicionalna dejavnost te doline že več stoletij. Ljudje so si poiskali delo v gozdu, ki je obrasel dolino. Prevladovala je predvsem leska, zato je večina izdelkov iz tega lesa. Lesko je mogoče cepiti in iz nje izdelovati vitre, ki so temeljni proizvod za izdelavo rešet, ralt, košev in košar.
Tako so Ribničani spremenili lesko v uporabne izdelke, ki so jih ljudje uporabljali v vsakodnevne namene. Vse te izdelke so Ribničani popeljali v svet. Tako so trgovci, ki so potovali po svetu, postali ribniški zdomarji. To so bili krošnjarji, ki so hodili s krošnjo po svetu od hiše do hiše in prodajali svoje izdelke, poznamo jih pod imenom suha roba. Izdelovalcev ribniške suhe robe je več vrst. Rešetarji izdelujejo rešeta, pletarji pletejo koše in košare, obodarji izdelujejo obode, posodarji (pintarija) pa izdelujejo čebre, brente, škafe …
Najbolj znana je izdelava kuhalnic, oblikovali so jih s posebnim orodjem, imenovanim strugle. V Ribnici so izdelovali tudi metle iz breze. Eden od najbolj značilnih izdelkov iz Ribnice je ribniški zobotrebec – rezljali so jih v zimskem času, in sicer predvsem ženske. Oblikovale so jih z majhnimi nožki, krivčki. Delo je bilo družabno, ob večerih so se ženske zbrale, si pripovedovale in ob tem izdelovale zobotrebce. Govorile so si razne zgodbe, tudi o duhovih. Dejavnost je ribniškemu človeku pomagala preživeti. [oglas tip=”468×60″ p=”C”]
Ali so se v vaši družini ukvarjali z obrtjo?
Z obrtjo sta se ukvarjala tudi moj oče in ded. Prej smo pri nas izdelovali rešeta. Ded je prodajal rešeta po Štajerski, kamor je odšel na pomlad in hodil od kmeta do kmeta, saj stvari ni samo prodajal, ampak je rešeta tudi popravljal. Na jesen, ko je bil v Ribnici semenj, se je vrnil domov. Takrat je kupil leskove palice, tako je lahko pozimi izdeloval “podna” za rešeta in ralte s čimer se je pripravil za naslednjo sezono. Ded je bil zelo priljubljen, rad se je šalil, omenili so ga tudi v časopisu leta 1923: “Nace kot lastovka vsako pomlad pride na Štajersko, pod kostanji pa se razlega njegova šegava ribniška govorica.”
Kdaj ste začeli delati vi?
Delal sem že kot 12-letni fant. Oče mi izdelal podstavek za k stružnici. Izdeloval sem spominske izdelke, da sem dobil občutek.
Ali imate kakšnega naslednika?
Vnuk hodi na lesno šolo in ga ta dejavnost zanima. Skupaj izdelujeva drugačne izdelke. Nazadnje sva naredila vazo, ki je narejena iz različnih vrst lesa.
Ali je pri mladih kaj zanimanja za vašo dejavnost?
Za ročno izdelavo je mojstrov tako malo, da jih lahko preštejem na prste ene roke. Pri mladih za ta poklic ni zanimanja. Predvsem zaradi tega, ker je strojna obdelava toliko bolj hitra, da na trgu ne moreš konkurirati. To se potem kaže tudi v finančnem delu. Tradicija se ohranja komercialno, ampak tako, kot je bilo včasih, ne bo nikoli več. Lahko rečem, da zanimanje je, a ni ekonomskega interesa.
Vas je pred tem zanimalo kaj drugega?
Rekli so: “Fant je mlad, se bo že znašel”. Hotel sem nadaljevati študij, ampak sem na koncu ostal v delavnici.
Ste kdaj potovali kot Ribničan – po svetu?
Oče in ded sta hodila. Meni je oče obljubljal, da me bo z krošnjo poslal v svet. Pa se to na žalost ni zgodilo. Tako da sam nisem hodil po svetu.
Kako prodajate svoje proizvode?
Zdaj delam predvsem po naročilu. Proizvodnja se je zmanjšala, so pa izdelki toliko bolj tradicionalni, ker so narejeni ročno.
Ali sami nabirate material in kakšen les uporabljate?
Za strugarstvo so primerni javor, bukev in hruška – predvsem trd les. Ta se bolj enakomerno oblikuje. Les pripravljam sam. Hlodovino kupim, potem pa jo po določenih dimenzijah razdelam in posušim.
Vir: siol.net
