Letošnji častni občan občine Ribnica msgr. Janez Pucelj je po rodu Ribničan, doma iz Goriče vasi, že 37 let pa živi v Nemčiji, kjer je od leta 2009 župnik v slovenski münchenski fari. Da so ga v domačem kraju opazili in nagradili z najvišjim občinskim priznanjem, si šteje v čast in ocenjuje za priznanje vsem tistim, ki vztrajajo v svojem duhovnem, kulturnem, jezikovnem, ekonomskem in vsakršnem drugem slovenstvu, saj, kot pravi, ni bilo vedno lahko in tudi danes ni lahko biti Slovenec v zamejstvu, biti Slovenec v izseljenstvu.
Kot marsikaterega drugega mladega človeka je tudi Janeza Puclja v mladostniških letih marsikaj zanimalo. »Sem pa razmišljal bolj v humanistično smer,« pravi. Zato se je po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Ribnici, vpisal na Gimnazijo Kočevje. Za kočevsko gimnazijo se je odločil, ker je tja že hodila njegova sestra. Vendar pa se sestri ni nikoli pridružil. Ko je bil že vpisan, se mu je namreč pri maši, kjer je ministriral, nekaj zgodilo. Zgodilo se mu je, kar mnogi duhovniki običajno pojasnjujejo kot poklicanost, poziv, ki so ga začutili, Janez pa to pojasnjuje tudi z besedami, da je spoznal, da lahko kot duhovnik stori za ljudi več dobrega kot zdravnik.
Z očetovo popotnico, naj ve, da bo spal, kakor si bo postal, se je vpisal na škofijsko klasično gimnazijo v Vipavi, nato pa nadaljeval študij teologije v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen leta 1974, svoje dušnopastirske izkušnje pa si je nabiral kot župnijski pomočnik na Kapitlju v Novem mestu in v Podgorju, kot kaplan na Brezovici pri Ljubljani in kot župnik v Dolenji vasi pri Ribnici. »Na Kapitju sem bil t. i. sobotni kaplan. V 6. letniku smo namreč že hodili pomagat v fare. Večinoma pa sem bil v Podgorju, ker je bila fara brez duhovnika,« pravi in dodaja, da je bila to zelo lepa izkušnja, saj je že prvo leto, kar zadeva bogoslužje, moral delati kot župnik. Sicer pa ima na vse kraje, kjer je delal, lepe spomine. »Povsod sem našel ljudi, ki so bili z vso predanostjo kristjani, ljudi, ki so bili iz notranje potrebe in požrtvovalnosti pripravljeni delati,« pravi.
Tako pa je bilo tudi po letu 1981, ko je bil poslan v Nemčijo, kjer je 16 let iz Oberhausna oskrboval slovenske zdomce v škofijah Aachen, Essen, Münster, Osnabrück in Paderborn. Že med študijem ga je namreč navdušila zdomska pastorala, saj so se ga zelo dotaknile trpke zgodbe zdomarjev, s katerimi se je srečeval tako doma kot tudi na obiskih v tujini. Že od leta 1995 je predstavnik za slovensko pastoralo pri nemški škofovski konferenci, kjer je bil najprej delegat, zadnja leta pa govorec. 20 let je tudi že predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi, katerega naloga je videti in opozarjati na potrebe slovenskih izseljenskih duhovnikov ter priprava in izvedba dveh tridnevnih pastoralnih konferenc na leto. Pred nekaj leti ga je slovenska škofovska konferenca imenovala za koordinatorja pastorale Slovencev po svetu, sicer pa je tudi organizator Romanj treh Sloveniji, ki imajo, kot pravi, velik simbolni in duhovni pomen za slovensko skupnost znotraj in zunaj meja naše države in so jih letos izpeljali že tridesetič.
Prostega čas, kot pravi, nima in zato tudi hobijev ne, mu pa je, kot dodaja, marsikaj v njegovem poklicnem delu v veselje. Še v posebno veliko veselje mu je delo pri slovenski reviji za Slovence po svetu Naša Luč, katere glavni urednik je že 25 let. Ker revijo tiskajo v Sloveniji, mu to omogoča, da, čeprav sedaj živi v Münchnu že 21 let, pride skoraj vsak mesec v Slovenijo. Takrat pa pogosto obišče tudi sorodnike in domači kraj. »Če bom živ, se vrnem,« pravi o domačem kraju in času, ko se bo upokojil. A do takrat ga loči še kar nekaj časa. Prihodnje leto februarja bo namreč dopolnil 70 let, v Nemčiji pa delajo duhovniki do 75. leta ali še dlje, če zmorejo in hočejo. Sicer pa se nikoli ne ve. Je namreč duhovnik ljubljanske nadškofije in škof ga lahko kadar koli pokliče, da pride domov.
Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista 25. oktobra 2018
M. Leskovšek – Svete
