Po statističnih podatkih za lansko leto je povsem jasno, da ljudje, ki imajo stalno prebivališče v Ribniški ali Kočevski očini, delajo v kar 97 občinah po vsej Sloveniji, kar je, tako, na počez, slaba polovica vseh slovenskih občin. če bi dodali še tiste bližnje »naše« iz Kostela, Osilnice, Sodražice, Loškega Potoka in Velikih Lašč – hja, potem je skoraj vsa Slovenija naša! Nekoliko bolj so, seveda, zanimive tiste bližnje občine. Ribničani delajo v Kočevju in nasprotno, pa tja do še vedno ne tako zelo oddaljenega Loškega Potoka, Dobrepolja ali Velikih Lašč seže ta precej gosta ribniško-kočevska zaposlitvena mreža. Tako se potrjuje nam še vedno nedoumljeno dejstvo: da je ta raznolik ribniško-kočevski prostor v resnici – eno.
Da ne bi mislili, da v tej zbirki krajev, v katerih so Kočevci in Ribničani zaposleni, ne manjkajo tudi – naj mi oprostijo – eksotična območja! Stalni prebivalci občin Kočevje in Ribnica so zaposleni tudi v tako oddaljenih krajih, kot so Vipava, Ptuj in celo Ljutomer.
Saj pravim, povsod smo. Seveda ne verjamem, da se vsi ti ljudje vsak dan vozijo tja in nazaj. Precej naporno bi bilo vsakodnevno potovanje iz, recimo, Kočevja do Ljubljane in naprej do Maribora in še naprej do Ljutomera, potem pa spet domov – 223 kilometrov. Kar, reci in piši, pomeni tri ure in deset minut po ViaMichelinu, če imaš seveda srečo in ni nikjer zastojev zaradi takšnih ali drugačnih obnovitvenih del.
Toda kljub vsemu ti podatki kažejo nekoliko jasnejšo sliko, koliko ljudi se s ribniško-kočevskega območja vozi v druge občine in še posebno, koliko se jih vsak dan vozi v Ljubljano. Do sedaj so namreč veljale zgolj grobe ocene od 2500 do 3000 ljudi. Zdaj pa je jasno, da te ocene niti niso tako zelo napačne. Kajti lani je bilo v prestolnici zaposlenih kar 1077 Ribničanov in 1244 Kočevcev.
če prištejemo še zaposlitve v obljubljanskih občinah, so številke seveda še večje (enako velja tudi za gnečo vozil na cesti Škofljica–Kočevje). V občini Škofljica, na primer, je lani delalo 19 Kočevcev in 22 Ribničanov, v občini Ig je bilo zaposlenih 30 Kočevcev in 34 Ribničanov, v občini Trzin 29 Kočevcev in 23 Ribničanov … in počasi le pridemo do številk, ki so doslej veljale samo za grobe ocene. To so le goli podatki iz dveh največjih občin tega območja, Kočevja in Ribnice, brez sosednjih občin in brez ljudi, ki se morajo tu in tam kot padalci sredi največje gneče peljati v Ljubljano zaradi zdravnika ali drugih obveznosti.
Zanimiv je še en podatek: še lani je bilo v občini Kočevje 6792 delovno aktivnih prebivalcev, v ribniški občini pa se je ta številka ustavila na 3842 ljudeh. Zdaj so predvsem v občini Kočevje te številke precej nižje, saj je bilo po podatkih za letošnji september v občini dva tisoč delovno aktivnih ljudi manj, ker dela še 4674 ljudi, ki imajo stalno prebivališče v občini Kočevje. Ribniški padec je manjši: septembra so imeli še vedno 3212 delovno aktivnih ljudi.
Kakor koli obračamo: vedno bodo Kočevci in Ribničani, ki bodo zaposleni v drugih občinah. Lani, na primer, jih je bilo 4420. Enkrat bi se že spodobilo, da bi kdo začel razmišljati o tem, da so ti ljudje tudi priložnost. Še zlasti tistih 2321, ki delajo v Ljubljani. Med njimi jih je gotovo nekaj, ki bi lahko pomagali kot lobisti in bi se zavzemali za širši kočevsko-ribniški prostor. Skupni prostor. Da bi zagotovili ureditev hitrejšega dostopa do osrednje Slovenije, to je normalno cesto iz Kočevja v Ljubljano. Pa še kaj. Saj se jim potem ne bi cedila med in mleko, gotovo pa bi bilo vsem laže.
Vir: delo.si, Simona Fajfar
