INTERVJU: Mag. Jože Kozina – državni tožilec

Jože Kozina iz Jurjevice je oče štirih otrok, zaposlen na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, v oddelku specializiranega državnega tožilstva.

Mag. Jože Kozina – državni tožilec

Lani je na mariborski pravni fakulteti magistriral iz davčne kriminalitete. Njegova pot do magisterija ni bila posuta z rožami. Delal je v proizvodnji, se izobraževal in počasi napredoval. Osebnost torej, ki ve, s kakšne prizme gleda delavski razred, človek, ki pozna zakulisje kadrovanja (v kadrovski službi je bil v Mercatorju), oseba, ki pozna vodstvene delavce in njihove težnje ter njihovo gledanje na (ne)realnost.

Živimo v času, ko nič ni več sveto, ko morala šepa, ko so invalidne naše celice logičnega, naravnega razmišljanja, ko prihajajo v ospredje negativne stvari. Ko bi vsaj spet verjeli v božje zapovedi, Marxovo teorijo oz. ne glede na politično, ideološko opredeljenost, v poštenost, odgovornost, bili sočutni do bližnjega in ne delali ostalim tega, česar sebi ne bi privoščili.

Ravno v tem razmišljanju je pred tedni zasijala luč, luč iz naše doline, ki sliši na ime Jože Kozina, ki je nekoč tudi pisal za naše Rešeto. Za zapahe je spravil Bineta Kordeža, ki je preko povezanih podjetij lastninil trgovsko podjetje Merkur. Čestitke! Sicer, gospod Kozina, radi poudarjate, da ena lastovka še ne prinese pomladi?

Če izhajam iz družbene nevarnosti kaznivih dejanj, ki se očitajo osebam, ki jih kot državni tožilec kazensko preganjam, pri tem pa mislim prvenstveno na več sto milijonov evrov, ki so se obrnili v tako imenovanih menedžerskih prevzemih in so za našo družbo za vedno izgubljeni, množičnost prakticiranja tovrstnih kriminalnih praks v preteklosti s strani slovenskih menedžerjev ter na izjemno materialno in moralno škodo, ki je bila s tem povzročena, potem je kot na dlani dejstvo, da nepravnomočna obsodba nekaj posameznikov žal v navedenem kontekstu ne more predstavljati niti lastovke niti obeta kakršnekoli pomladi. Če ostanem še za hip pri omenjeni metafori, pa se bojim, da bodo tudi eventualne nove lastovke prišle prepozno, kajti tudi naši ekonomiji se obeta dolgotrajna zima s skrajno nepredvidljivimi posledicami.

Pod lupo imate tudi Boška Šrota in Igorja Bavčarja. Kaj si obetate od tega ‘procesa’?

Navkljub povedanem pa je kot na dlani, da bo moralo sodišče pretekle nezakonite prakse plenjenja premoženja upnikov, manjšinskih delničarjev in drugih oškodovancev odločno obsoditi tudi v ostalih primerih, saj v nasprotnem ne bo mogoče vzpostaviti v tem trenutku že zelo nevarno načetega zaupanja ljudi v pravno državo, do temeljev porušene komutativne pravičnosti ter temu posledično trasirati takšno pot, ki bi vodila v kakršnokoli omembe vredno prihodnost.

Odvetnikov na trenutke ne razumem. Ni mi jasno, kako lahko zagovarjajo kriminalce. Tudi vašega dela ne cenijo najbolj?Ste imeli v primeru Kordež kakšne pritiske s strani politike, gospodarstva?

[oglas tip=”160×600″]Odvetnike kot akterje kazenskih postopkov je pač potrebno razumeti skozi prizmo kazenskega instituta, ki zagotavlja »enakost orožij« tako na strani države kot na strani obdolženca. Iz navedenega zornega kota je seveda razumljivo, da je vsa njihova energija usmerjena v sesutje obtožnice, posredno torej dokazov, s katerimi operira državni tožilec. Da gre pri tem večkrat tudi za »udarce pod pasom« ali celo za poskuse osebne diskreditacije državnega tožilca, pa pri zadevah, ki jih omenjate, ni tudi nič nenavadnega. O tem, koliko sam cenim kazenske odvetnike, pa se iz gole vljudnosti ne bi želel izrekati na tem mestu.

Koliko je po vašem mnenju v vse te nečedne posle, ki jih je razkrila gospodarska kriza, vpletena politika?

Že omenjene rušilne posledice menedžerskih prevzemov, bančnih mahinacij ter vseprisotnih koruptivnih praks v navezi s skrajno redukcijo delavskih plač in njihovih drugih ključnih pravic ter vedno bolj osuplim krčenjem socialnih pravic, ki smo jim priča v Sloveniji, so po mojem prepričanju rezultat večletne vzajemne sprege in sinergijskega učinkovanja tako političnih kot tudi poslovnih in bančnih elit. Skrajno sprevrženo vlogo politike pri materialnem in moralnem bankrotu naše države je po mojem naziranju pred nekaj tedni na najbolj slikovit način ponazoril predsednik Komisije za preprečevanje korupcije z iskrivo mislijo, da bosta pri preiskavi bančnih malverzacij tako leva kot tudi desna politika srečali zgolj sami sebe.

Zdi se, da bi tistim, ki si ‘upajo’ in so imeli zveze, v primeru, če ne bi izbruhnila kriza, uspelo vse. Kakšna bi bila po vašem mnenju Slovenija čez pet let, če bi še vedno beležili gospodarski razcvet, kot smo ga pred petimi leti?

Kot prvo: gospodarski razcvet, ki ga omenjate, je bil prej posledica prekomernega zadolževanja države s »poceni« denarjem v tujini kot pa rezultat produktivnosti našega gospodarstva. Izsledki kriminalističnih preiskav v nekaterih naših največjih gospodarskih družbah so pokazali, da so se le-te v minulih letih pod okriljem svojih menedžerjev ukvarjale bolj kot s svojo osnovno dejavnostjo z raznovrstnim finančnim inženiringom, delniškimi parkirišči in podobnimi praksami, ki so bile tako ali drugače povezane z zasebnimi prevzemnimi projekti njihovih menedžerjev. Temu ustrezno se danes te družbe nahajajo v skrajno neugodnem stanju. Zaradi njihove prezadolženosti so ohromele tudi vse ključne slovenske banke, v skladu s temeljno doktrino vulgarnega neoliberalizma, ki danes preko elit vlada celemu svetu pa bomo primorani potem, ko so si slednji brezsramno razdelili njene »dobičke«, tako opustošene banke, ki so bile pred leti posameznikom pripravljene »na lepe oči« posoditi naenkrat tudi 100 milijonov EUR, z dodatnim zategovanjem pasu, sanirati kar davkoplačevalci ter žal neizbežno tudi naši potomci.

Bomo lahko v bližnji oz. daljni prihodnosti splavali iz motnega bazena, ki že pošteno zaudarja? Zdi se, da so vsi med seboj prepleteni, da si nihčenikogar ne upa razkrinkati, saj se boji, da ne bo s tem sam razkrinkan?

Kot sem nakazal že poprej, so slovenski menedžerski prevzemi in z njimi povezane bančne mahinacije le ena od mnogih pojavnih oblik tako imenovanega neoliberalizma. To je politična in ekonomska ideologija, preko katere sicer maloštevilna elita ljudi dobesedno obvladuje celotni planet. V zadnjih tridesetih letih ji je namreč uspelo v svojih rokah skoncentrirati tolikšno premoženje, da je danes sposobna preko borznih manipulacij, premikanja temeljnih obrestnih mer v eno ali drugo smer ter na mnoge druge plenilske načine izzvati tako finančno kot tudi siceršnjo krizo kjerkoli po svetu se ji zahoče. Sposobna se je iz nje izviti še bolj premožna, še bolj superiorna, še bolj pohlepna, zlasti pa še bolj naduta in brezbrižna za vedno večje stiske ljudi, ki jih v brezno revščine, obupa in permanentnega strahu pred skrajno negotovo bodočnostjo peha prav njen do kraja sprevrženi življenjski slog. Za pravkar omenjeni elitni razred, ki danes brezobzirno vlada 99,9-odstotni večini človeštva, je značilno, da do svojega izhodiščnega bogastva ni prišel v konkurenčnih pogojih z lastnim delom, marljivostjo ali sposobnostjo, temveč s korupcijo, prevarami in brezobzirnim pohlepom. Danes je preko tako imenovane »akumulacije kapitala z razlaščanjem drugih« dosegel takšno kritično maso premoženja, da mu že sam »denar dela denar«. To pa pomeni, da se njegovo bogastvo tudi danes ne napaja primarno na realni produkciji, temveč na umetnem vzdrževanju brezposelnosti, ki prej ali slej povzroči padec vrednosti dela, špekulativnem plenjenju drugih preko posojil, oziroma že omenjenih manipulacij z vrednostjo delnic, obrestnih mer itd. Potemtakem lahko zaključimo, da so dandanašnje krize po svetu zgolj priročno sredstvo, da elitni razred še dodatno razlašča, s tem pa tudi razčlovečuje srednji in nižji sloj na način, ki mu v zgodovini še ni bilo para, in smo mu v vse bolj prepoznavnih konturah priča v zadnjih letih tudi v Sloveniji. Paradoksalno pri tem je zgolj spoznanje, da ima omenjena elita navkljub dejstvu, da gre za izrazito manjšino, izjemno suvereno moč, tako v globalnem svetu kot tudi pri nas.

Evropske vlade nas silijo v zategovanje pasu, povsem jasno pri tem pa je, da manj kot bomo trošili, manj bo pobranih davkov, manj investicij, spirala revščine bo le še globlje zavrtala. Se vam zdi smer, po kateri nas vodijo politiki, prava?

Politika, ki jo omenjate je seveda odsev neoliberalne politike EU in plenilskih ambicij njenih elit. Vendar pa sem prepričan, da ima nenehno zategovanje pasu tudi svojo skrajno mejo. Žal pa tako v Evropi kot tudi v Sloveniji nimamo karizmatičnega voditelja, ki bi kot moder politik upošteval navedeno dejstvo in tudi sicer prepoznal nekatera izjemno pomembna znamenja časa. Zlasti pa se zavedal, da se lahko kriza, katere razsežnosti smo priča dandanes in katera je v svoji genezi sprožena izključno zaradi neizmernega pohlepa posameznikov, sprevrže – tako kot se je kriza koncem dvajsetih let minulega stoletja izrodila v razcvet različnih »izmov« in zatem v svetovno morijo – v kataklizmo, kot je človeštvo doslej še ni doživelo.

V državni davčni blagajni je velika luknja. Grozijo nam višji davki, na vsakem koraku pa vidimo, da je nepobranih davkov izredno veliko. Od vsakega posameznika je odvisno, v kakšnem sistemu bomo živeli. Na zahodu je recimo greh, če bomo utajili en evro, mi pa težimo k temu, da se bomo na vsakem koraku izognili davku. Kako bi morali ravnati mi vsi?

Iz leta v leto bolj osiromašena davčna blagajna, zaradi nje pa tudi vedno bolj opustošeni socialni transferji so indikator tako vedno nižje davčne mentalitete Slovencev, ki jim ob zgoraj omenjenem vladanju političnoposlovnih, torej korporativnih elit, postaja celo lastna država vse bolj mačehovska in tuja, kot tudi razcveta davčnih offshoredestinacij po svetu, kot tistih davčnih orodij, preko katerih protagonisti neoliberalne paradigme utajujejo davke in perejo iz njih izhajajoč denar v zneskih, ki so običajnemu sleherniku domala nepredstavljivi.

Kako gledate na našo dolino? Vidite jo z drugimi očmi kot tisti, ki delajo v njej. Kakšna je naša perspektiva, kaj nas duši, kje so naše prednosti?

Ribniška dolina je seveda tako kot druga področja Slovenije, usodno razpeta na »križ preizkušenj«, ki nas čakajo v prihodnosti. Ali bomo zbrali dovolj moči in modrosti, da bomo znali in zmogli obračunati s tistimi, ki so nas pahnili v pričujoči moralni in materialni bankrot, ni odvisno le od poštenosti, poguma in pokončnosti peščice državnih tožilcev in sodnikov, temveč tudi od prizadevanj, modrosti in poštenosti celotnega fizičnega in duhovnega miljéja v naši državi. Glede na prepričanje, da se je v minulih dvajsetih letih politična garnitura tako leve kot tudi desne provenience z že omenjenim moralnim in materialnim bankrotom države v celoti izpela, polagam upanje v prihodnost na vse tiste, ki si s politiko niso v tem času tako ali drugače umazali rok, zlasti pa seveda na mlade. Da pa bi le-ti znali v bodoče v poplavi takšnih in drugačnih ideologij, lažnih prerokov ter drugih zablod in slepil še bolj uspešno ločiti »zrno od plevela«, jim ob koncu priporočam v branje pravkar izdano delo z naslovom Kratka zgodovina neoliberalizma, ki ga je napisal David Harvey. Prvič iz razloga, da v primeru, ko bodo morebiti neuspešno iskali svoje zaposlitvene možnosti, ne bodo krivili sebe, drugič pa iz razloga, da bi pravočasno prepoznali in se po svojih najboljših močeh uprli daleč največjemu zlu tega časa, to je v tem intervjuju že večkrat omenjenem neoliberalizmu, ter da se bodo sposobni ob iskanju svojih življenjskih priložnosti in nadaljnjem klesanju svojega duhovnega jaza v čim večji meri izogniti pastem omenjene ideologije, med drugim tudi plehkemu konzumerizmu, ki slednjo le še dodatno hrani, utemeljuje in vzdržuje na oblasti ter karseda uspešno in pokončno sledili starodavnemu pravilu, ki ugotavlja, da kdor danes posadi misel (pošteno in zdravo – opomba avtorja), požanje jutri dejanje, pojutrišnjem navado, nato značaj in na koncu usodo. Čisto na koncu pa želim tako Rešetu, na katerega me vežejo še posebej lepi spomini iz mladosti, kot tudi vsem njegovim snovalcem, še zlasti pa lektorici in moji večletni razredničarki Tanji Debeljak, še veliko življenjskega vitalizma, zagnanosti ter uspehov, ki naj se zrcalijo med drugim tudi pri kreiranju vseh tistih etičnih in siceršnjih duhovnih vrednot, ki bodo njegovim bralcem v več kot dobrodošlo oporo pred ne ravno lahkimi izzivi, ki jih čakajo v njihovi dolini tudi v prihodnje.

Vir: Marko Modrej, Rešeto, oktober 2012