Na današnji dan, 18. novembra, je minilo natanko 70 let, ko se je na nebu nad Ribnico, precej nižje kot običajno, pojavil štirimotorni bombnik B-24 Liberator ameriških zračnih sil. Močno poškodovan je izgubljal višino in se potem, ko je preletel Ribnico, vrnil in pri tem letel čedalje bolj nižje s samo enim še delujočim motorjem. Očitno je bilo, da zaradi poškodovanih motorjev ne bo mogel doseči Bele krajine kamor je bil namejen. In res so se iz letala, ki je letelo proti Kočevju, kmalu začeli pojavljati padalci. Potem, ko je izkočila kompletna posadka 10 članov, je letalo nadaljevalo svoj let in se zrušilo.
Znani fotoreporter Edi Šelhaus je v svoji knjigi Stotinka sreče zabeležil številne zgodbe zavezniških letalcev, ki so bili povezani z našim narodnoosvobodilnim bojem. Naslov knjige predstavlja tisti trenutek odločitve, ki je lahko pomenil življenje ali smrt posameznika. Tako je v tej knjigi opisan tudi primer člana posadke ameriškega bombnika, ki je končal svoj polet v Ribnici. Leta 1979 je William Swigart, navigator v omenjenem letalu, s člani svoje družine, 35 let po tem usodnem poletu obiskal Ribnico. Pri iskanju ljudi in posameznih mest dogajanja pred tolikimi leti sta mu pomagala France Kromar, predsednik občine Ribnica in s svojim znanjem angleščine mag.Marjan Hočevar, vodja razvoja na Inlesu.
»Bilo je 18. novembra 1944, ob 11.30, ko je moje letalo zadela nemška baterija. Moral sem odskočiti s padalom. To mi je uspelo v bližini Ribnice. Bil sem lažje ranjen in ljudje iz tega kraja so mi pomagali. Bili so zelo ljubeznivi z menoj. Kmalu zatem so me zajeli Nemci in me zaprli v Ribnici pet dni. Nato so me z mojo posadko odpeljali v Ljubljano.« je med ostalim povedal Swigart.
V knjigi je tudi njegov opis dogajanja potem, ko je bilo letalo zadeto nad Udinami. Njihova želja je bila, da se z letalom, kateremu sta delovale le še dva motorja, prebijejo do Bele krajine, kar pa jim ni uspelo. Zato se je njihov polet končal v bližini Ribnice. Šest članov posadke, od katerih je eden s padalom pristal na drevesu v Otavicah in se poškodoval, so nato zajeli domobranci in jih predali Nemcem. Ti so jih, po 12 dnevih v ljubljanskih zaporih, poslali v nemško taborišče.

Ribničani so mu dali za spomin kos padala. Na sliki sta levo Marjan Hočevar in desno William Swigart (foto E. Šelhaus)
Ob koncu vojne je Swigart tehtal le še 45 kg. Ob svojem obisku toliko let po vojni je srečal tudi Marijo Šteblaj, ki je tedaj pomagala reševati letalce. V spomin je dobil tudi kos padala enega izmed članov posadke, ki se je ohranilo vse do tega dne. Štirim ostalim članom posadke pa je s pomočjo skupine partizanov iz minerskega bataljona XV. divizije, ki so bili tedaj na akciji miniranja kočevske železniške proge v bližini, uspelo priti do partizanskeg letališča Krasinec, od koder so jih zavezniška letala 23.novembra prepeljala v Bari.
Zahvaljujoč sodobni tehnologiji danes je bilo moč zbrati kar nekaj podatkov povezanih z omenjenim letalom in posadko. Letalo B-24J je nosilo evidenčno številko 42-51052 in je bilo sestavni del 763. eskadrilje 460. bombniške skupine 15. letalske armade ameriških letalskih sil. Iz razpoložljivih opisov je razbrati, da naj bi letalo nosilo oznako »Hangar Queen II«, kar pa ni potrjeno. Njihovo domače letališče v tistem času je bilo Spinazzola v Italiji, kjer so 460. skupino sestavljale še 760., 761. In 762. eskadrilja. Prepoznavna oznaka na repu letala je bila rumena zgornja in olivnorjava spodnja polovica ter olivnorjav kvadrat v zgornji in rumen krog na spodnji polovici. V napadu na letališče Udine 18. novembra so sodelovale vse štiri eskadrilje. Zaradi pomembnosti letališča so Nemci v njegovo okolico pripeljali in razmestili dodatno protiletalsko artilerijo . Tako jim je uspelo, polega navedenega bombnika, poškodovati še eno letalo z oznako 42-51926, ki se je zrušilo v Istri. Posadko letala, ki se je zrušilo v bližini Ribnice, so sestavljali:
– Robert E.Reed, 1.pilot
– Jerome K. Jares, 2. pilot
– William Swigart, navigator , v ujetništvu
– Forest L. Dunham , v ujetništvu
– John E. Corly, v ujetništvu
– WilliamFranklin, radiooperater, v ujetništvu
– Francis J. Cojle , v ujetništvu
– James R. Mund
– Leland M. Brown
– Adrian R. Patern, v ujetništvu.
Iz razpoložljivih podatkov je razvidno, da so vsi člani posadke preživeli vojno. Prav tako je zanimivo, kako je zabeležena izguba omenjenega letala. V ameriških poročilih se je vodila evidenca pogrešanih letal MARC (Missing Air Crew Report), ki je pod zaporedno številko 9971 zajela vse pomembne podatke o omenjenem letalu in posadki, ki je izgubila stik v bližini Pule in kot mesto padca označilo »v bližini Ljubljane«. Prav tako je sestavni del tega tudi nemško poročilo številka 2464 z dne 21.12.1944 o sestreljenem letalu, zajetih letalcih z njihovimi imeni in priimki ter njihovimi evidenčnimi številkami, status ujetnika in oznaka taborišča v katerega so jih poslali.
Zrušeno letalo je kmalu postalo surovinski vir za domačine. Še danes se najdejo posamezni deli letala, ki so pod spretnimi rokami domačih mojstrov začeli služiti bolj miroljubnim namenom. Tako so bili poznani žepni nožki domačega kovača, pločevino z letala je občasno ribniški mizar Arko uporabil kot zaščitni ščit pri notranjih vratih, marsikater cilinder ali posoda je postala primerno mesto za hranjenje masti ali pa žit, manjši ležaji pa se še danes najdejo kot vodila tračnih žag. Vsekakor je od letala v materialnem smislu danes ostalo zelo malo, ostal pa je spomin nanj in prav je, da skupaj poizkusimo zbrati te drobce iz naše zgodovine.
Podatke zbral in zapisal: Daniel Divjak
Viri:
– Stotinka sreče, Edi Šelhaus,
– Zlomljena krila,Matija Žgajnar,
– internetna stran 460th Bombardment Group,
– Wikipedia
Zanimivo in lepo predstavljeno.
titi belčki, kar nemcem so jih šli dat, pa tako pošteni so bli, ampak tako so vsaj preživeli, danes bi jih verjetno kar po kratkem postopku….
Torej so preživeli. Kdo bi ravnal in zakaj bi bilo danes drugače?