Novi Kot, 19.7.2025: Govor, ki ga je imel slavnostni govornik Igor Mravlja na spominski slovesnosti v Novem Kotu 19. julija letos. Posvečena je bila 82. obletnici vrnitve domačinov na svoje požgane domove, potem ko jih je italijanska vojska v okviru velike jesenske ofenzive, imenovane Roška, leta 1942 pregnala v koncentracijsko taborišce na Rabu.
Številni so po slovesnosti prosili za kopijo omenjenega govora, saj je vsebina zelo zanimiva in tudi aktualna s posebnim poudarkom na naši zgodovini. Govor objavljamo v celoti.
19.7.2025, Novi Kot– o prozornih lažeh, izgovorih, sprenevedanjih…
V današnjem dezorientiranem času se vse bolj očitno in javno, brez sramu in morale (ne civilizacijske in tudi ne vsaj verske), polašča političnih in družbenih vajeti po Evropi skrajna desnica, ki očitno ima močne posvetne in svetne strice iz ozadja, posledično močno finančno podporo in si zato lahko privošči stalno prisotnost v javnosti preko svojih lastnih medijev (časopisi, radio, TV, splet, prireditve, lastni poslanci v Bruslju…). Vsaj zaenkrat pa nimajo množične branosti in gledanosti.
Ni jim do resnice, izgibajo se je, preslišijo, v najhujšem primeru, stisnjeni ob zid, jo zavrnejo kot potvorbo. In vseeno, s figo v žepu, navidez resno kimajo kakšni v javnosti sila ugledni konklavni osebi, ko izjavlja, da nas “samo resnica lahko osvobodi”.
Fašizem se je porodil v zgodnjih 20-tih letih, ki je v Italiji je prišel na oblast z grožnjami marširajočih Mussolinijevih fašističnih čet na Rim že leta 1922.
Kaj si od tega fašističnega vodje lahko obetamo, je le-ta v svojem govoru dne 22.9.1920 v Pulju že javno napovedal, da bo z lahkoto žrtvoval 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 (za to umrlih) Italijanov. Kar v Pulju, takoj po govoru, je Duce sicer dobil dve krepki klofuti od nekega domačina, a te in bodoče fašistične grožnje Slovanom in posebej Slovencem (začuda?) niso nikdar segle do src preračunljivih desnih kleromeščanskih strank po Sloveniji, kljub fašističnemu terorju nad primorskimi Slovenci in duhovniki že od leta 1920 dalje.
Za dobro popotnico in pravilno usmeritev je tedanji papež Pij XI podkovano označil Mussolinija za človeka oz “dar Božje previdnosti”.
Septembra 1939 se je z napadom Nemčije na Poljsko začela 2 svetovna vojna, v našo tedanjo državo pa okupatorji s tanki in letali prihrumeli 6. aprila 1941.
11. aprila 1941 je ob slavnostnem vstopu okupatorja v Ljubljano (peš, z mulami) prvič v zgodovini mesta zaplapolala bela zastava in to na Ljubljanskem gradu, na Viču jim je župan ponižno izročil ključe mesta, pred magistratom pa jih je čakala rdeča preproga.
Kot je v takih primerih zgodovinska navada, se v vsaki okupirani državi vedno pojavi protiokupatorsko gibanje po eni strani ter domači kolaboracionisti po drugi strani. Eno in drugo ponekod bolj, drugod manj razvito. A vedno.
Tudi Jugoslavija in Slovenija nista bili nobena izjema. Nekoliko na videz nenavadno pa je bilo, da se je takrat tu na stran pro-okupatorskih (kolaboracionističnih) sil uvrstilo tudi vodstvo slovenske Cerkve (le tisto s sedežem v Ljubljani, ne v Mariboru), kar praviloma ni bil primer v drugih okupiranih državah Evrope (izven Jugoslavije). Takšen greh Cerkve je neodpustljiv vsaj na zemlji, če že ne v nebesih.
V Sloveniji sta na Štajerskem oba okupatorja (nemški in madžarski, če NDH zanemarimo) takoj odpravila skoraj vso slovensko etnično kulturo in pojavnost, s slovensko cerkvijo vred.
V tki. Ljubljanski pokrajini (priključeni Imperiju Italija, celo na “prošnjo slovenskih uglednežev”!!!) pa so se obdržali nekateri slovenski časopisi, v prvi vrsti “Slovenec”, ki je še naprej izhajal vglavnem v slovenščini, s slovenskimi pisci, večinoma anonimnimi, tudi iz vrst uradne Cerkve, a politično sledeč neskrivnostno (res božjo?) nacifašistično pot.
Dne 30. marca 1941 je v Ljubljani strankin odbor SLS na svoji zadnji seji pred vdorom okupatorja sklenil, da “v primeru sovražne zasedbe noben odbornik stranke nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom, niti neposredno, niti posredno, niti ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo ta pritisk še tako hud, ali celo življenje na tehtnici”. In so že čez teden dni brž pozabili na svoje “rodoljubne” sklepe.
Dne 3. aprila 1941 so v nemškem obveščevalnem biltenu št. 1 zelo slabo ocenili usposobljenost vojske Kraljevine Jugoslavije, pač pa se bojijo gverilske vojne.
Dne 5. aprila 1941 je vodstvo SLS preko slovaškega veleposlaništva sporočilo v Berlin, da si ob pričakovanem napadu Nemčije na Jugoslavijo obetajo ustanovitev Neodvisne države Slovenije (kot je to od 1939 marionetna Tisova Slovaška).
Dne 12. aprila 1941, še pred kapitulacijo Kraljevine Jugoslavije, se je predvojni slovenski ban Natlačen (tki. Narodni svet) prebil v Celje do presenečenega nemškega generala Huberta Lanza s prošnjo, da bi vsa Slovenija prišla pod nemško okupacijo. Seveda sta se Hitler in Mussolini že prej krepko drugače dogovorila.
Ime Natlačen se je od takrat pri Britancih izgovarjalo kot kuga (zapis dr Alojza Kuharja v Londonu). Za Slovence je namreč italijanska Ljubljanska pokrajina vendarle bila zasilno zatočišče pred genocidno (rasne komisije) nacistično okupacijo severne Slovenije, kar je bilo jasno celo povojnemu prodomobranskemu časopisju v tujini, ne pa nekim današnjim Slovencem s formalnimi doktorskimi naslovi iz zgodovine z nedolžnimi imeni kot Jože M., Stane G., Tomaž I…, ki tudi pred TV-kamerami TV SLO 1 še vedno (denimo leta 2018, 2024) brez sramu obžalujejo neuspešno pot bana Natlačena.
In 17. aprila 1941 je general Rupnik v taistem romarskem Celju že zaprosil za nemško državljanstvo. Še v nakapitulirani Kraljevini Jugoslaviji.
Že kmalu po okupaciji (26./27.4.1941) so v Ljubljani (Imperij Italija) ustanovili Osvobodilno fronto (sprva z nazivom Protiimperialistična fronta), ki se je pripravljala na oborožen odpor proti okupatorju. Kleromeščanska stran se do danes izgovarja, da takrat še ni bil pravi čas za odpor (!!!), hkrati pa OF obsoja, da so sprožili oboroženi odpor ŠELE (!!!) 22 junija 1941, na dan napada Nemčije na Sovjetsko zvezo. Za njih same je torej bilo odločno prezgodaj, OF pa po njihovem prepozno!!!
In po le-teh da OF sploh ni bila zoper okupatorja, ampak imperialistične države (V. Britanija, Francija..). A ne odgovorijo, zakaj so potemtakem OF ustanovili ilegalno, naskrivaj, ponoči, za zatemnjenimi okni hiše v Rožni dolini… in ne javno, z vsem pompom, opoldne, v ljubljanski stolnici ob svečanem bobnenju zvonov, ob sijočih italijanskih generalih in srečnih domačih kanonikih in samoproglašenih dušnih pastirjih naroda.
Kleromeščanska stran kontinuirano ves čas razlaga, da je načrtovala upor zoper okupatorja šele, ko bi prišel namig od zunaj. Za razliko od Poljske, Norveške, Francije, Grčije, Nizozemske…, ki jim ni bilo treba kakega zunanjega namiga, zadostvovalo jim je rodoljubje.
Pri nas pa kleromeščanski strani, ki si je vmes kot plačane pomožne oborožene enote krajšala sveti čas z udinjanjem pri okupatorju (najprej MVAC, nato domobranstvo), zadosten namig in pravi trenutek za odkrit prestop na zavezniško stran ni bil niti vstop ZDA v vojno (dec. 1941), katastrofalen poraz nemške vojske pri Stalingradu in Volgogradu (jan-febr. 1943), popoln umik nemške vojske iz Afrike (maj 1943), invazija zaveznikov na Sicilijo (julij 1943), kapitulacija Italije (sept. 1943), osvoboditev Rima in invazija zaveznikov na Normandijo (junij 1944), osvoboditev Beograda (okt. 1944), padec Budimpešte (febr. 1945), Dunaja (13.4.1945), Trsta, Berlina (2.5.1945), samomor Hitlerja (30.4.1945), uradna kapitulacija Nemčije (8./9.5.1945)… Nič od tega jim seveda še ni bil pravi čas za protiokupatorski odpor!!! Pač pa za beg skupaj s svojimi nacifašističnimi gospodarji.
Celo češki kvizlingi so v začetku maja 1945 v Pragi obrnili svoje orožje proti dotedanjemu nemškemu gospodarju.
Zavezniki pa so se upravičeno tolkli po kolenih od smeha, ko so jim zajeti domobranci (maj 1945…) resno razlagali, kako so v svojih srcih pravzaprav vedno bili za njih.
V že omenjenem režimskem “Slovencu” v okupirani Ljubljani pa:
- nacifašizem velja za “oborožene zdrave sile Evrope«
- bo Zmaga Osi uvod v novi svetovni red
- okupirana Evropa je “osvobojeni kontinent”
- italij. čete na Slovenskem so le »takozvane okupacijske čete«
- nacifašizem je evropska revolucija
In take kleromeščanske laži so se po vojni od ust do ust prebile v izbrane slovenske izseljeniške (prodomobranske) časopise v tujini (Kanada, ZDA, Argentina, Avstralija…), kjer jih – če vmes niso propadli – še dandanes samoumevno ponavljajo, tam in pri nas, brez nobene nevarne želje, da bi o tem argumentirano razpravljali.
LAŽ – Slovenija: pred napadom Hitlerja na Sovjetsko zvezo (33.6.1941) se ni slovenska OF nič borila zoper tedaj še prijateljsko (pogodba Ribbentrop – Molotov) Nemčijo.
ODG.: Nebodigatreba primeri – Gozd Martuljek (9.4.1941; večurni spopad jeseniških prostovoljcev z italijanskimi silami, nekaj mrtvih italijanskih vojakov), poziv KPS za upor (15.4.1941), skojevci razstrelili dve nemški vojaški vozili v Mariboru (28/29.4.1941)…
Najbolj je spoštovala to “prijateljsko” pogodbo kleromeščanska desnica v Ljubljanski pokrajini, ki se res ni upirala okupatorju ne pred in ne po tem datumu. Celo priskočila mu je v gostoljubno pomoč, z ljdumi, orožjem in informacijami, ker da okupator sam ne obvlada posla (= ovaduška poslanica čaščenega “mučeniškega” teologa Lamberta Ehrlicha ital. okupatorju aprila 1942…).
IZGOVOR: Slovenija – Ni bilo treba dvigniti upora (1941) proti okupatorju, ampak mirno počakati konec vojne, kot so to bolj ali manj naredili zvečine drugod po Evropi (Danska idr)
ODG.: Nemški okupator (Hitler – predvojni “Mein kampf”) ni bil namenil iste usode drugim germanskim narodom kot je slovanskim (= popolno izničenje), zato germanski (za razliko od slovanskih) niti približno niso imeli enako močnih eksistencialnih razlogov upreti si takratni najmočnejši vojaški sili na svetu.
LAŽ: Slovenija, 13.5.1941 – Kdo je izdal tri tigrovce na Mali gori pri Ribnici (komunisti?)
ODG.: V italijanski izvidniški patrulji, ki je tam naletela na tri tigrovce, je bil tudi (kolaboracionistični) orožnik slovenskega izvora Pišorn, ki je za svojo bojevitost in hrabrost nato (1942) celo zasluženo dobil italijansko vojaško odlikovanje.
Eden (vodilni) tigrovec je tam padel pod streli patrulje (Pišorna), druga dva pa sta bila ujeta, a sta, eden kmalu, drugi pozneje, zbežala iz italijanskega ujetništva in se takoj pridružila partizanom, nič čakajoč na sprenevedavi “ta pravi trenutek”.
LAŽ: Izraz “partizani” so komunistična domislica.
ODG.: Partizan(d)e so že okoli leta 1831 poznali na Poljskem v borbi zoper ruskega okupatorja. Eden njih, Emil Korytko (1813-1839, LJ), je bil izgnan v Ljubljano in tu postal Prešernov prijatelj.
LAŽ: Partizani se niso borili proti okupatorjem.
ODG.: Kdo je torej pobijal okupatorske vojake?? Kovid? Proti komu je torej pri nas okupator sprožal ofenzive, s tanki, letali..? Proti koloradskemu hrošču?
… Zakaj je torej okupator streljal talce, izvajal racije, zapiral, mučil, spravljal Slovence v taborišča, imel razrušene železniške proge, mostove, doživljal sabotaže, prepovedoval radijske aparate, kolesa, smučanje, plačeval domače tki. konfidente (=ovaduhe), okoli Ljubljane postavil bodečo žico, iskal partizanske bolnišnice…, če se OF ni borila proti okupatorju.
V rednih vojnih poročilih okupatorja v Rim oz. Berlin je razločno brati, da se je nekdo boril zoper vojaške enote okupatorja. Le kateri neznani borci bi to lahko bili, če to niso bili partizani!? Vaške straže, belogardisti, MVAC, Slowenische Landwehr, domobranci, Marijina družba…?
In zahodni zavezniki so se večkrat pisno zahvalili partizanom za njihove učinkovite akcije, tudi zoper strateških transportnih poti (železnica, ceste) okupatorja do fronte v srednji Italiji. Poti, ki so jih varovali domobranci.
LAŽ: Slovenija – Domobranci so v 2. WW bili “edina prava slovenska vojska” (po Janezu Janši)
ODG:: Nič zato, da so bili plačani prostovoljci nemške vojske, povelja, čine, odlikovanja, napredovanja v višje plačilne razrede po nemškem plačnem pravilniku… so jim smeli deliti le okupatorski nemški SS-generali, spali so v ogrevanih zidanih vojašnicah, družine so imele materialno podporo, v okupirani Ljubljani so celo dobili domobranski invalidski dom.
Kaj bi pri nas rekli leta 1991 o morebitni takšni “edini pravi slovenski vojski”!!!?
LAŽ: Slovenija – Domobranci so bili “protikomunistična”, “protirevolucionarna” stran
ODG.: V režimskem legalnem (1941-1945) časopisu “Slovenec” iz Ljubljane so bili polni hvale o največjima revolucijama vseh časov – fašizmu in nacizmu. Okupator bi bil razkačen, če bi jim belogardisti in domobranci takrat trdili, da so protirevolucionarna stran.
V Trstu so slovenski domobranci med drugimi slovenskimi rodoljubi aretirali (1943) tudi Borisa Pahorja, pa on in podobni niso bili ne revolucionarji ne komunisti ne partizani in ne pripadniki OF. Celo zgledni katoliški verniki so bili.
Po Ljubljani in Ljubljanski pokrajini so domobranci vestno preganjali tudi neorganizirane saboterje (rezanje telefonskih žic, luknjanje avtogum tovornjakov, grafiti OF ipd) nemške infrastrukture ter aretirali in Nemcem izročali najdene sestreljene zavezniške padalce, četudi le-ti niso bili komunisti, revolucionarji, partizani, ofeovci…
Domobranci pa se nikdar niso postavljali, da so protifašisti.
LAŽ: Slovenija – Domobranci so se borili za svojo vero
ODG.: Če so bili taki borci za svojo vero, zakaj niso že aprila 1941 v sveti jezi oddrveli na pomoč (s puško v roki) katoliškim Slovencem na sp. Štajerskem, kjer jih je nacistični agresor jel izseljevati, ponemčevati, izgnal je celo več kot 300 slovenskih duhovnikov, škofa Tomažiča pa interniral…?
Že dolgo pred 2 svetovno vojno je bila katoliška vera skrajno ugrožena tudi med vernimi rodoljubnimi Slovenci na Primorskem od italijanskega fašizma, pa ni nihče od takih borcev za sveto vero šel s puško tja na pomoč.
Zakaj po Primorskem (skoraj) ni zažganih cerkva, razen s strani okupatorja. Zakaj na Primorskem tudi (skoraj) ni bilo domačih domobrancev, razen uvoženih iz Ljubljanske pokrajine? Ker so primorski Slovenci z duhovniki vred do obisti spoznali vse strahote fašizma že od leta 1920 naprej.
SPRENEVEDANJE: Slovenija – Le kako je italijanska vojska, ki ob prihodu v Ljubljansko pokrajino ni nič poznala domačega prebivalstva, že kmalu zelo točno vedela aretirati na deset tisoče zavednih slovenskih rodoljubov? Nato tudi slovenske Jude.
ODG.: Že italijansko zaupno poročilo od 12.11.1941 omenja svoje konfidente (ovaduhe) v Ljubljanski pokrajini. V enem konkretnem primeru je en tak dobil od šefa ljubljanske policije Lovra Hacina 400 lir za svoje informacije.
IZGOVOR: Slovenija – Domobranci so se MORALI (!?) obrniti po orožje k okupatorju.
ODG.: Zakaj se partizani niso morali? Čeravno niso mogli računati na pomoč RKC, domobranci pa so. Na Poljskem pa je RKC organizirala svoje oborožene protiokupacijske odpornike. Tudi ona brez pomoči okupatorja.
IZGOVOR: Slovenija – Domobrancem so partizani prepovedali organizirati protiokupacijski odpor.
ODG.: In domobranci so to partizansko prepoved uvidevno upoštevali! Partizanom pa so protiokupacijski odpor prepovedovali in ovirali slovenski vodilni ljubljanski politiki (ban Natlačen…), okupator, belogardisti, domobranci, RKC, jug. vlada v begunstvu…, pa jih to ni nič pripravno oviralo.
LAŽ: Slovenija – partizani so pobijali vernike
ODG.: Velika večina pripadnikov OF in partizanov so bili verniki, v partizanskih enotah so celo molili (živi, pod orožjem!) zvečer, po neogrevanih gozdovih. Te vernike pa je pobijal okupator ob pomoči slovenskih belogardistov, domobrancev, stericev iz ozadja…
LAŽ: Slovenija – Partizani so sodelovali (!!!?) z italijansko okupacijsko vojsko
“Turjaški poraz Vaških straž ob italijanski kapitulaciji septembra 1943 je bil posledica omenjene slabosti njih organizacije in partijskega paktiranja z italijanskimi okupatorji. Turjak je padel pod kroglami iz laških topov, ki so jih streljali laški artilerijci.”
(Ciril Žebot – “Odgovor Edvardu Kardelju”, samozaložba 1969)
ODG.: Že med italijansko okupacijo je določen (antifašistični) del pripadnikov italijanske vojske bil na skrivaj na strani slovenskih odpornikov (napr. pri okupacijski kontroli izhodov in vhodov v obžičano Ljubljano, ilegalne dobave orožja, informacije ipd), po kapitulaciji Italije pa je (manjši) del italij. vojakov z orožjem vred prestopil v partizanske vrste. Katero odporniško gibanje si tega ne želi!?
Podobno se je napr. dogajalo v Grčiji, kjer so se po kapitulaciji Italije nekatere italijanske vojaške enote celo krvavo spopadle z nemškimi, ker jim niso želele izročiti svojega orožja.
Po kapitulaciji je Italija namreč postala “sobojujoča se” država na strani zaveznikov.
LAŽ: NOB ni pritegnil nase v Jugoslavijo dodatnih vojaških sil osi in tudi sicer ni nič pripomogel k hitrejšemu (ali lažjemu) koncu vojne.
ODG.: V Jugoslaviji je med 2. svetovno vojno (1944) bilo okrog 710.000 pripadnikov oboroženih Sil osi, od tega 300.000 nemških, 70.000 madžarskih, 170.000 NDH, 60.000 nedićevcev, 90.000 četnikov, 12.000 slov. domobrancev. In Jugoslavija je štela okoli 15 mil. preb. Vse po grobih podatkih. Se pravi, 4,7 % pripadnikov okupacijskih Sil osi v primerjavi z domačim prebivalstvom.
V Ljubljanski pokrajini pa je bil ta odstotek še mnogo višji (20%?).
Na Poljskem je bilo (ob napadu 1939) okoli 1,5 mil. nemških vojakov (počasi manj?), prebivalstva okoli 35 mil, torej delež okoli 4,3 %. Pozneje (1943-1944) je tam bilo okoli 570-600.000 okupat. vojakov, torej delež 1,7%.
V Franciji je maja 1941 bilo ok. 465.000 nemških vojakov na 40 mil. preb. (1,16 %).
Poznejše številke govorijo o povprečju 300.000 nemških vojakov, druge samo o 60.000 vojakov naenkrat.
Na Nizozemskem naj bi bilo povprečno ok. 15.000 nemških vojakov ob 8.834.000 prebivalcih (0,17 %).
Na Norveškem (strateško važno zaradi nevarnosti brit. napada) naj bi bilo ok. 300.000 nemških vojakov ob 3 mil. prebivalcev (10 %). V napad na Grčijo (1941) je šlo 680.000 nemških vojakov in 565.000 italijanskih (skupaj 1.245.000) ob ok. 7 mil. domačega prebivalstva (17,8 %). Leta 1944 je nemške vojske moglo biti največ ok. 10 % vsega prebivalstva.
Nemški vojni strategi bi z veseljem skrčili svojo vojaško silo na Norveškem, Grčiji, Jugoslaviji… ter poslali presežek kakih 800.000 svojih vojakov na vzhodno fronto ali Normandijo, kjer bi jih “krvavo” potrebovali.
Se kdo pri nas upa javno trditi, da tudi Grčija, Norveška in še kdo niso nič prispevali h krajšemu trajanju 2. svetovne vojne?
SPRENEVEDANJE: Sami partizani se v Jugoslaviji in Sloveniji ne bi nikdar sami osvobodili.
ODG.: Dejstvo je, da je ravno Slovenija ena od ozemelj, kjer so se Slovenci dejansko skoraj v celoti sami (OF) osvobodili brez pomoči zaveznikov. Bi se tak očitek dandanes kdo od (desnih) slovenskih poslancev drznil javno dati (napr. v Bruslju) tudi Franciji, Grčiji, Norveški…idr?
Seveda pa so lahko Trojni pakt lahko premagale skupaj vse zavezniške države, noben ne bi sam (tudi Francija, Nizozemska… ne). Vsaka od zavezniških in okupiranih držav pa je za to dala svoj vojaški (in krvni) prispevek.
LAŽ: Titova Jugoslavija je kriva, da po 2. svetovni vojni nismo dobili nazaj Trsta, Gorice…
ODG.: Nismo dobili? Nazaj? Kdaj pa smo vse to imeli, pa izgubili?
Zahod je namreč že pred koncem vojne pragmatično ugotovil, da bo ob začetku hladne vojne veliko bolj rabil zahvalo in podporo Italije kot pa Slovenije (Jugoslavije). A komu ni logično?
Kdo pa je zaslužen, da smo dobili (1945-1947) Primorsko, Notranjsko? Nemara domobranci, prostovoljni plačani pripadniki pomožne nacistične vojske? Ki so na Primorskem 1944-1945 varovali nacistične transportne poti in celo streljali na zavezniška letala, sestreljene zavezniške letalce pa s predpisanim obrazcem in predpisano zvezane (po podvizajočem pisnem ukazu domobranskega podpolkovnika Franca Krennerja iz dec. 1943) izročali nacističnem Gestapu v nadaljnjo obdelavo.
LAŽ: Prodomobranski slovenski časopis iz Argentine (“Svobodna Slovenija”, 22.9.1949) celo očita nemški vojski, da je bila med 2 svetovno vojno na strani slovenskih partizanov.
Odgovor ni potreben.
SPRENEVEDANJE: Jan. 1952, Argentina – slovenski ultrakatoliški časopis “Duhovno življenje” naklonjeno o atomski bombi zoper komunizem.
SVETOHLINSTVO:
- Junij 1952, Toronto (Kanada) – vodja krvavih črnorokcev (Franc Frakelj, 1917-1985) – zdaj Peter Markeš (od 1967 dr) – je v prodomobranskem časopisu označen za enega nosilnih stebrov slovenske cerkve (“moralna sila”).
- 29.10.1981, Toronto: na slovenski rodoljubni slavnosti vodja zločinske Črne roke Franc Frakelj (Peter Markeš) govoril o krščanskem prepričanju.
- Dec. 1982: vodstvo Slovenske ljudske stranke (v zamejstvu) – poudarek na domobranskem kadru, med vodilnimi tudi Franc Frakelj (Peter Skalar = Peter Markeš) – vodja črnorokcev
- 29.10.1983, Toronto (Kanada): krščanski govor vodje črnorokcev Franca Fraklja (v Kanadi kot Petra Markeša); prevz. škof dr Alojzij Ambrožič (1930, Dobrova – 2011, Toronto) je tu daroval sveto mašo
- 1985, Kanada: na pogrebu Franca Fraklja je maševal sam slovenski kardinal Ambrožič
SPRENEVEDANJE: 2.10.1952, Argentina – prodomobranski časopis “Samost. Slov.” primerja slovenske domobrance s kraljem Matjažem, Špartanci v Termopilah, srbskimi junaki v bitki na Kosovem, Francozi pri Verdunu…
ODG.: …in ne zmore opaziti, da so vse ti omenjeni borili proti zunanjemu agresorju, ne zanj (kot domobranci)!!!
SPRENEVEDANJE: Junij 1955, Argentina – slovenski prodomobranski časopis Duhovno življenje” o sv. Urhu kot “slovenskem Alcazarju” (= nekdanji mavrski gradovi v Španiji, nato sedeži španskih kraljev), postojanki slave in junaštva slovenskih domobrancev.
Odgovor ni potreben.
PRONACISTIČNO: Julij 1956, Argentina – slovenska skupnost se je tudi s sv. mašo spomnila 10-letnice smrti Draža Mihailovića, “zvestega borca na strani zahodnih zaveznikov” – in darovala zanj mašo (časopis DŽ, sept 1956)
SPRENEVEDANJE: 29.4.1965, Argentina – slov. pro-domobranski časopis “Svob. SLO” objokuje Kraljevino Jugoslavijo, a ga hkrati motijo “južni bratje” v slovenskem nogometu
ZGOVORNO: 5.9.1965, Argentina – slov. protikomunistični borci so se spoštljivo spomnili gen. Rupnika, prevz. škofa Rožmana in upravnika policije Lovra Hacina (časopis SS, 9.9.1965). ODG.: Gliha vkup štriha!
ZGOVORNO: Dec. 1973, Toronto – slov. prodomobranski časopis “Slov. država” ima tudi slovenski (zanje zločinski!) protinacistični (OF!) odpor na Koroškem ima za nepotreben
ZGOVORNO: Jan. 1978, Toronto – slov. prodomobranski časopis “Slov država” še vedno ima Črno roko za izmišljeno kleveto poštenih in uglednih Slovencev
SVETOHLINSTVO: 10.1.1985, Argentina: Za prodomobranski časopis “Svob. SLO” je prevz. škof G. Rožman – slovenski Mojzes
ODG.: Mojzes in njegovi sledici so na ukaz Boga pobili 3.000 sorojakov, (tudi starejše, žene, otroke) le zato, ker so se le-ti odvrnili od nove vere in spet prevzeli svojo staro (dedov in očetov).
- knjiga Mojzesove zaveze (5 Mz 9,8-29): »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹«
Kdo je torej bil bratomoren!?
ZGOVORNO: Maj 1986, Toronto – za prodomobranski časopis “Slov. država” je Boris Pahor (1913, Trst – 2022) nadut, brez srčne kulture, nehvaležen.
SPRENEVEDANJE: 21.12.1989, Argentina – prodomobranski časopis “Svob. SLO” moralno enači prejemanje orožja od okupatorjev (domobranci) in zaveznikov (partizani).
Odgovor ni potreben.
ZGOVORNO: Junij 1993, Toronto – prodomobranski časopis “Slov. država” obžaluje neuresničeno (april 1945) sanjsko navezo Leon Rupnik (domobranci) + Ante Pavelić (NDH) + Draža Mihailović (četniki).
Opomba: Ko se je vsem nekam mudilo.
ZGOVORNO: 12.9.1993 – 50-letnica priključitve Primorske Sloveniji brez častne čete (!!!)
Takratni minister za obrambo Janez Janša je predsedniku države Milanu Kučanu zavrnil prošnjo, da bi se v Novi Gorici postrojil častni vod Slovenske vojske.
SPRENEVEDANJE: Marec 1994, Toronto – prodomobranski časopis “Slovenska država” usodo “genialnega” J. Janše (Depala vas) primerja z Julijem Cezarjem.
ODG.: Res se je tudi Julij Cezar vse bolj nevarno bližal diktatorskemu načinu vodenja (podobnost), a mu nikdar ni prišlo na misel občudovati kakšnih domačih izdajalcev (bistvena razlika).
ZGOVORNO: April 2012, SLO – Janševa vlada se je “zaradi varčevanja” odpovedala državni proslavi Dneva upora.
In še CVETKA LETA od 20.11.2021, časopis Delo LJ, PP29:
Dr. (!) prof. (!) Andrej Umek: Za napad na SZ je kriv Stalin, ker je ustavil pošiljke nacistični Nemčiji. (!!!)
Op.: Okrajšava “prevz.” v besedilu pomeni prevzvišeni in ne, kot bi lahko domnevali, prevzetni.
Bo “naša” klerofašistična desnica te svoje razkrinkane laži kdaj prilagodila resnici!? Seveda ne, čeravno nima nobenih (pametnih, argumentiranih) odgovorov na to. Varno bo tiščala glavo (svojih sledilcev namreč) v posvečeni pesek. Niti izguba lastnega strokovnega in moralnega dostojanstva jih ne gane. Ne izguba spoštovanja in samospoštovanja. Splača se lagati med svojimi.
Igor Mravlja, 19.7.2025, Novi Kot, Loški Potok
