kranjski jeglič
S stene, ki je dolga kakšnih deset in visoka več kot pet metrov, je viselo tristo, štiristo, morda petsto kranjskih jegličev, nežno vijoličastih cvetov na tankih stebelcih, pritrjenih v rozete zelenih listov. Našli smo endemit, rastlino, ki raste samo v Sloveniji, in še to le na okoli 70 kilometrov dolgem in približno 25 kilometrov širokem pasu zahodno in južno od Ljubljane. Toda rastlina z »izbrano in prav zato preprosto lepoto«, kot jo je opisal Tone Wraber v knjigi Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, je le ena od botaničnih posebnosti območja Mišje doline z okolico, ki se razteza zahodno od Velikih Lašč.
Tako kot velja za živalski svet, da so nekatere živali izjemne, je podobno tudi v svetu rastlin. »Med dvajset najbolj posebnih rastlin v Sloveniji bi zagotovo uvrstili kranjski jeglič (Primula carniolica), ki ni eden naših najredkejših jegličev, je pa najbolj naš. Je endemit, kar pomeni, da raste samo v Sloveniji, pa še to le na določenem območju,« je bil jasen Branko Dolinar, eden največjih poznavalcev kukavičnic pri nas in amaterski botanik, ki je manjšo skupino ljudi popeljal na botanični sprehod po gozdnem rezervatu Kobilji curek.
Botanični sprehod se seveda razlikuje od sprehoda z gozdarji, kjer se osredotočiš na drevje in gozdne združbe. Je tudi drugačen od sprehoda z lovcem, kjer tiho obtičiš na preži s pripravljenim fotoaparatom v rokah. Naš pogled je bil tokrat usmerjen v tla in v največ nekaj decimetrov velike spomladanske rastline, med katerimi ni manjkalo živahnih močeradov. »Tole je kranjska bunika oziroma kranjski volčič,« je Branko Dolinar predstavil prvo posebno rastlino, ki jo je takoj nato poimenoval po latinsko, Scopolia carniolica. Brez latinskih imen ne gre, tako kot tudi ne brez fotoaparatov in priročnikov, s katerimi so bili opremljeni vsi, ki se resneje ukvarjajo z prepoznavanjem rastlin.
Zgodbe so sestavni del sprehodov
Pa tudi zgodbe, večinoma zgodovinske, so sestavni del botaničnih sprehodov. Kranjska bunika oziroma Scopolia carniolica ima ime po italijanskem zdravniku Janezu Antonu Scopoliju, ki se je leta 1754 naselil v Idrijo in tam služboval 16 let, pomemben pa je zaradi raziskovanja in sistematiziranja rastlin v idrijski okolici in tedanji Kranjski. S kranjsko buniko oziroma s kranjskim volčičem pa je povezana še druga zgodba: njegov sorodnik, hladnikov volčič, se od kranjskega volčiča loči samo po barvi cvetov, ki so v celoti rumeni. »V botaničnem vrtu še vedno rastejo potomci hladnikovega volčiča, ki jo je direktor vrta, Franc Hladnik, leta 1819 odkril v gozdovih okoli Turjaka in prinesel v botanični vrt, kar pomeni, da je od takrat skorajda 200 let,« je pripovedoval Dolinar.
Pot do Kobiljega curka, največjega dolenjskega slapa, ki pada dvakrat po okrog petnajst metrov globoko, je bila pomembna le zaradi iskanja kranjskega jegliča. Če strmine ne bi bile zaradi dežja spolzke in nevarne, bi si že tu lahko ogledali našo iskano rastlino, ki je – smo videli od daleč – cvetela v strmini ob slapu. Zato pa smo od blizu pogledali še eno slovensko rastlino, spomladansko torilnico, Omphalodes verna, ki ji nekateri pravijo tudi spominčica. »A je v resnici samo zelo bližnja sorodnica spominčice,« je bil jasen Dolinar, ki je kmalu zatem pokazal še tevje, Hacquetia epipactis, ki cveti od začetka aprila do maja v gozdovih in na grmovnatih pobočjih po vsej Sloveniji. Vmes pa smo na hitro preleteli še volčine, repuh, lapuh …
Rastline, zaradi katerih je Mišja dolina posebnost
»Že samo tri rastline, jeglič, torilnica in tevje, kažejo, da je Mišja dolina z okolico nekaj posebnega,« je razložil Branko Dolinar. Poznavalci vedo, da je v določenih habitatih mogoče najti podobne združbe rastlin, tako da tod seveda ne bodo iskali alpskih rastlin. »V Mišji dolini so mokrotni travniki in nizka barja z raznovrstno floro, ki je tudi slabo popisna,« je nadaljeval. To pomeni, da je v Mišji dolini, na štirih kvadratnih kilometrih, zdaj popisanih okrog 200 rastlin, a jih je po ocenah gotovo več kot 500, saj je to območje ekološko zelo bogato. »Tu so rosike, grezovka, kukavice, šaši, perunike, mečki,« je našteval, prepričan, da je za poznavalca dovolj že, če omeni kranjski jeglič in Loeselijevo grezovko (Fen orchid).
Spisek rastlin, ki rastejo na območju Mišje doline, pa se bo kmalu razširil, saj so marca v okviru Parnasovega projekta Rdeči seznam Mišje dolina, ki ga sofinancirata ministrstvo za okolje in prostor ter urad vlade za komuniciranje, začeli popis rastlin. Na Rdečem seznamu je okrog 500 rastlin, po mnenju Dolinarja pa bodo na območju Mišje doline našli kakšnih sto rastlin s tega seznama: »Marca smo začeli popisovati zvončke in kronice, zdaj so šmarnice, med sezono, maja in junija, bom na terenu tudi dvakrat na teden,« je razložil Dolinar.
Rastline razvrščajo po točno določenih kriterijih oziroma po ključu Male flore Slovenije, ki je nekakšna botanična biblija, prav pa pridejo tudi drugi botanični priročniki. Sorodne rastline se lahko med seboj razlikujejo le v podrobnostih, po dlačicah, oblikah listov ali, kot v primeru kranjskega in hladnikovega volčiča, po barvi cvetov … »Toda to ne pomeni, da nam ljudje, ki imajo veselje do rastlin, ne morejo pomagati,« je poudaril sogovornik, saj tudi nekdo, ki se z prepoznavanjem rastlin aktivno ukvarja že 15 let, v nekaterih primerih za mnenje povpraša strokovnjake.
Vir: delo.si, Besedilo, Simona Fajfar
