Pesnik France Zbašnik, Dolenja vas, 1897 – 1918

V letošnjem letu, ko obeležujemo 100 – letnico začetka 1. svetovne vojne (28. julij 1914 – 11. november 1918) je prav, da se spomnimo tudi našega rojaka iz Dolenje vasi, pesnika Franceta Zbašnika, ki je padel v prvi svetovni vojni, na tirolski fronti.

France Zbašnik, Drobne pesmi

France Zbašnik se je rodil 19. novembra 1897 v preprosti kmečki koči v Dolenji vasi pri Ribnici gostaču Janezu in Mariji Bojec. France Zbašnik je bil nečak pisatelja Frana Zbašnika. Njegovi starši tistikrat niti še lastne hiše niso imeli. Lahko si mislite torej, da se Francetu že v otroških letih ni godilo posebno dobro. To kaže tudi dejstvo, da mu je že nekoliko mesecev po njegovem rojstvu odšel oče z doma iskat zaslužka po svetu. Odpotoval je v daljno Ameriko, kjer je ostal celih 10 let. Tako je bil mali France zgolj pod varstvom skrbne matere in pa babice, ki sta ga obe presrčno ljubili.

Pravijo, da je za otroka slabo, ako ne čuti nad sabo strogosti očetove. Pri Francetu ni bilo zapaziti kakih slabih posledic zaradi očetove odsotnosti. Pokoril se je rad materinim in babičinim opominom, in ko je bil toliko odrastel, da je začel hoditi v domačo šolo, je njegovo mirno in lepo vedenje kmalu vzbujalo pozornost učiteljev.

Kajpada je imel tudi on svoja otroška nagnjenja in napake, toda bil je poslušen, pri njem je kaj zalegla beseda. Če si mu rekel: »Tako ni prav!« je zastrmel s svojimi velikimi očmi, pomislil malo in si zapomnil. Njegovi zvezki so bili že tistikrat, ko je delal po njih še s precej trdo in neokretno roko prve kljuke in črke, nenavadno snažni in čisti. Ravno tako knjige, ki so bile videti kot nove. Pa tudi na obleko je skrbno gledal, da ni bila nikoli zamazana. Če je prišel iz šole domov, je bilo prvo, da je napravil nalogo in se naučil, kar je bilo treba, potem šele je mislil na igro, potem šele je odhitel med mlade tovariše, katerih razposajeni krik ga je že davno vabil v njih vrsto. Tako ni bilo čudno, da je hitro napredoval in daleč prekašal svoje sošolce.

Ko je bil dovršil France trorazredno domačo šolo, je prišel v četrti razred v Ljubljano, in sicer na Vrtačo, kjer si je pridobil istotako s svojo pridnostjo in vestnostjo zaupanje in naklonjenost učiteljev. Jeseni 1909 leta pa je bil sprejet na I. državno gimnazijo v Ljubljani. Tudi tu ni trajalo dolgo, da je ta po svoji zunanjosti neznatni skromni kmetiški deček zaslovel kot najpridnejši in najnadarjenejši učenec. Čislali so ga zaradi njegovih lepih lastnosti profesorji, čislali in ljubili sošolci, ker je bil vsem ljubezniv in dober tovariš.

S prijateljem Karlinom je mladi France začel v šesti gimnaziji izdajati leposlovni dijaški list s simboličnim naslovom “Mi gremo naprej.” Kmalu sta zbrala okrog sebe celo četo šolarskih pesnikov in pisateljev, tako veliko je bilo zanimanje za njun list.

In vendar je imel sovražnike! Težko je dopovedovati mladini, kako je to mogoče, in vendar je važno, da zve o tem! Da, tudi naša mladina naj zve, kako se je pod tujim gospostvom godilo nam starejšim, kako se je še nedavno godilo tako vzornim mladeničem, kot je bil naš mladi pesnik. Prva svetovna vojna je divjala v polnem razmahu. Gospodovali so nad nami tistikrat ljudje, ki so nas sovražili že zaradi tega, ker smo živeli! In čim boljši je bil kdo izmed nas, tem teže so ga gledali. Bili smo jim v napotje. Kot navadne hlapce, ki bi jim bili opravljali suženjska dela, bi nas bili še trpeli. Kdor pa je kazal zmožnosti za kaj višjega, tega so mrzeli. V navadnih časih niso mogli nič drugega, nego da so te naše ljudi odrivali in jih zapostavljali.

Ko pa je izbruhnila vojna, se jim je nudila dolgo zaželena prilika, da se iznebe naših odličnih mož in naših nadobudnih mladeničev. Grde laži in podle izmišljotine so dajale povod za to, da so pahnili v nesrečo zdaj tega, zdaj onega. Čim bolj so bili prepričani o kom, da ljubi svoj slovenski narod, čim bolj je kazal, da mu bo kdaj koristil, v tem večji nevarnosti je bil pred njimi. Zakaj gospodom na Dunaju, pod katerih oblastjo smo bili takrat, je bilo do tega, da po možnosti iztrebijo naš narod, da bi bilo tako za Nemca več prostora po svetu.

Zato so gonili naše ljudi vedno na takih mestih v boj, kjer so vedeli, da jih prav mnogo pade. Zlasti pa so si prizadevali, da izgine čim več že izštudiranih ali še učečih se naših mladih mož.

In tako skoro drugače biti ne moglo, kot da je obtičal pogled naših zavidljivcev tudi na nadarjenem Francetu, ki je obetal, da bo kdaj še v čast in ponos svojemu narodu. Pod ničevimi pretvezami so ga najprej izključili iz šole. Koliko je že takrat trpela njegova mehka duša!

Potem so ga potaknili v vojašnico med bolnike s kužnimi boleznimi v Ljubljani, kjer je opravljal službo popisovalca mrličev, skoro gotovo s tihim namenom, da naleze tam smrtonosno kal in izgubi tako naš narod nadobudnega mladeniča. Ker pa je tu srečno ušel smrti, je moral še v vojno. Poslali so ga v kraj, kjer je bilo takorekoč nemogoče, da bi ostal pri življenju. Dodeljen je bil nekemu madžarskemu polku na tirolsko fronto.

Ta nakana se je obnesla. Dne 15. junija 1918 leta pod Monte di val Bella navsezgodaj so ga zadeli v glavo in prsi drobci italijanske granate in ga ranili do smrti. Gnal ga je v smrt Nemec – ubil ga je Italijan, pokopali pa so ga madžarski vojaki!.. Pokopan je v soteski Frenzella, to je v deželi, regiji Trentinsko – Zgornje Poadižje v Italiji. Dežela meji na severu z Avstrijo, na zahodu s Švico in z deželo Lombardija, na jugu in na vzhodu pa z Benečijo.

Ko je Ivan Cankar ob priliki dobil v roke zvezek Zbašnikovih pesmi je na prvo stran zapisal “Kar korajžno!” Napisal je tudi nekaj opomb. To je za mladega pesnika tedaj veliko pomenilo. Njegove pesmi vedro in urbano pojo o polju in škrjančkih, o kmečkem življenju in dekletih; včasih je mladi poet zamišljen in otožen; pa se spet pokaže njegova preprost ter zdrava narava in drzna samozavest. Njegove ljubezenske pesmi imajo posebno mesto. Zaljubil se je v gospodično Valči in ji posvetil veliko pesmi. S svojimi verzi ji je hotel nadomestiti zlato in srebro, ki so ga ji ponujali drugi. Mnogo teh pesmi je pisal vpričo nje, ko sta hodila po Večni poti na zeleni Rožnik in gledala na belo Ljubljano. Mnogo jih je narekoval in jo prosil, naj jih ona zapiše. To so bili najlepši trenutki v Francetovem življenju. Kar same so nastajale pesmi, tako močno so v njem “trepetale srebrne strune velikih misli”. Zbašnik je pisal tudi otroške pesmi, ki polne ljubkosti in fantazije pojo o naravi; najbolj značilne zanj pa so otroške o vojnih grozotah.

France Zbašnik je bil poet dolenjske zemlje ter mladostnega zanosa in erosa, literarno dosti razgledan in oblikovno spreten, toda – daleč, daleč pred svetlim ciljem so smelemu Ikaru omahnile peruti, mlademu orlu obsteklele oči, trudnemu popotniku klecnila kolena…

Iz zbirke Drobne pesmi

Vrnitev

»Glej nas, zlata naša mati:
Morja tri smo prevozili,
Tri dežele prehodili,
Pa smo k tebi se vrnili!«

Gleda mati in se čudi:
V svet odšli so trije cveti nežni,
Povrnili starci se betežni…
V žalosti od njih obraz obrne,
Od bolesti solza se utrne…

Vir: iz knjige Drobne Pesmi, Franc Zbašnik, z risbami okrasil Rajko Šubic, natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani 1922 in monografija Ribnica skozi stoletje 1982