V Tehniškem muzeju Slovenije hranijo telovadno orodje podjetja iz Ribnice, ki je bilo največji proizvajalec športnih rekvizitov v Kraljevini SHS.
Gimnastika je bila v slovenski zgodovini zelo pomemben šport. Orodna telovadba, pravzaprav. Spomnimo se le Leona Štuklja, legendarnega olimpionika. Pa Sokolov, gibanja, ki ni bilo le športno, temveč tudi narodnobuditeljsko. Manj pa je znano, da smo Slovenci že tedaj, v času Sokolov, imeli svojo zelo uspešno tovarno telovadnega orodja, a to ni bil Elan.
Ko so v Tehniškem muzeju Slovenije pripravljali razstavo o Elanu, so začeli raziskovati zgodovino izdelave športne opreme v Sloveniji. »Korenine Elana v Sloveniji so v razpršeni obrtniški dejavnosti, predvsem smuči, manj pa druge športne opreme. Pri tem smo naleteli na podatke o podjetju JOR iz Ribnice,« je zgodbo o konju z ročaji začel Vladimir Vilman, kustos Tehniškega muzeja Slovenije, ki ima svoje razstavne prostore v Bistri pri Vrhniki. Kot je dejal, so Sokoli svoje telovadno orodje pogosto kupovali na Češkem ali v Nemčiji, dokler ga niso začeli izdelovati tudi v Ribnici. »Jakob Oražem iz Ribnice – od tu tudi kratica JOR – je bil zaveden Slovenec, ki je imel devet otrok, od tega je bilo pet sinov članov Sokola. Verjetno je bil to vzrok, da so pomislili, da bi sami izdelovali športne rekvizite.« Jakob Oražem je bil izučen ključavničar, a kot meni kustos, je bil tudi pravi vizionar. Postavil je denimo manjšo elektrarno in z elektriko napajal ribniško javno razsvetljavo.
Ne ve se natančno, kako so začeli izdelovati telovadno orodje, niti se ne ve, od kod jim načrti. Ve pa se, da je pri njih delal potujoči mojster iz Nemčije, ki je morebiti imel več znanja o telovadnem orodju. Ne glede na to je bil Oražem res edinstven v tem, da se je lotil izdelave športnih rekvizitov. »Že tedaj je razumel, da je izraba prostega časa pomembna dodana vrednost našega življenja. Zato se je lotil izdelave telovadnega orodja, kar je bilo tedaj lahko malo tvegana poslovna poteza,« razmišlja Vilman.
Le dva ohranjena konja
Toda Oražmu se je inovacija obrestovala: njegova tovarna športnega orodja je bila v obdobju med obema vojnama največja v Kraljevini SHS. Ohranili so se njegovi katalogi, večinoma so v hrvaščini, ker so se prodajali po vsej kraljevini. Ohranile so se tudi fotografije, ki so iz krajev zunaj Slovenije. V tovarni JOR so delali tudi rekvizite za druge športe, ne le za telovadbo, za atletiko so na primer delali diske, delali pa so tudi smuči in loke. Po drugi svetovni vojni so tovarno seveda nacionalizirali. Proizvodnja športnih rekvizitov v Ribnici je zamrla, na temeljih tovarne JOR je nastal Riko Ribnica. Ni pa popolnoma znano, koliko znanja o telovadnem orodju se je iz podjetja Jakoba Oražma preselilo v begunjski Elan.
Ko so v muzeju raziskovali zgodbo o Jakobu Oražmu, so seveda iskali tudi športne rekvizite, ki so se še ohranili. »Kustos je kot detektiv – greš po terenu in iščeš. Večinoma dobiš odgovor, da so vse že vrgli proč. Včasih pa imaš srečo in kaj najdeš,« je iskanje opisal Vladimir Vilman, ki je imel srečo in konja z ročaji podjetja JOR našel blizu svoje pisarne v TVD Partizan Vič. »Shranjenega so imeli nekje v skladiščih. Vedeli so da je star, niso pa vedeli, kakšen predmet je to. Zelo sem bil vesel, ko smo ga našli.« Konja so pripeljali v muzej, ga restavrirali in ga dali na ogled na razstavi o Elanu. Sedaj je na ogled na isti razstavi, ki so jo začasno postavili v zagrebškem tehniškem muzeju, potem bo shranjen v depoju.
Taka konja sta ohranjena le dva. Eden je v športnem centru v Ribnici, kjer so lani odprli majhno stalno razstavo o ribniški tovarni telovadnih orodij. Drugi je v tehniškem muzeju. Za nobenega od teh dveh konjev z ročaji se ne ve, iz katerega leta sta. Ve pa se, da je prav na takem orodju – na na tem muzejskem – telovadil tudi Leon Štukelj, saj so ohranjene fotografije. In ne boste verjeli: konj je tako dobro izdelan, da bi bil z minimalnim popravilom uporaben še danes.
Vir: Mateja A. Hrastar, dnevnik.si
