Ribnica

Zapis B. Moharja, podpredsednika GZ Ribnica in predsednika PGD Ribnica: Zakaj si postal gasilec?

Verjetno daleč največkrat zastavljeno vprašanje gasilcem se glasi: “Zakaj si postal gasilec?” Gasilci se takrat mogoče malce zamislimo, se zazremo z mislimi v preteklost, podoživimo vse vesele trenutke, tudi kakšnega tragičnega, odgovorimo pa nekako v stilu: “ker radi pomagamo, ker nam ni mar za sočloveka, ker imamo to v krvi, ker so gasilci bili že moji starši, in podobno.” Mogoče tudi kdo reče, ker ima rad adrenalin ali pa ker ima rad gasilske tovornjake. Pa vendar mislim, da smo gasilci pravi odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje dobili v teh dneh, ko smo posredovali na Krasu.

Toliko hvaležnosti, ki so/ste nam jo pokazali prebivalci Krasa, primorske in nenazadnje celotne Slovenije, še nisem videl nikjer na svetu. Ko namreč ob cesti zagledaš punčko, ki je sama narisala plakat in nanj narisala srček ter zapisala “hvala”, ko vidiš ob cesti špalir domačinov, ki ti mahajo, ploskajo. Spomnim se prizora, ko smo vozili v klanec skozi tunele na Rebernicah in nas je prehiteval avtobus. Voznik avtobusa je trobil, nam mahal, ploskal. Ne ni se končalo, tudi potniki v avtobusu so nam mahali in nam ploskali skozi okna. Na Krasu je ogromno malih vasic in zaselkov in prav v vsaki vasi visijo transparenti z napisi lepih želja, izkazom spoštovanja. Besede zahvale izražene s srčki. Lahko povem, da še danes ko gledam posnetke na televiziji ali spletu, ko ponovno podoživljam tisto vožnjo v špalirju, takrat dobim kurjo kožo, postanem ganjen.

Ko prihajaš na nepoznan teren, ko kot voznik tovornjaka razmišljaš ali je cesta primerna za težek tovornjak, takrat zagledaš na roke napisan plakat s puščico in oznako »ozka cesta – ni za kamione«, v trenutki se zaveš da v vsem tem boju zares nisi sam. V vsaki vasi so se vaščani organizirali in gasilcem delili pijačo, kavice, čokoladice, tudi sveža oblačila smo dobili. Pijačo so hladili tudi s suhim ledom. Ko te domačini ustavljajo in z njihovim čudovitim naglasom rečejo: »rabiste kej«, čeprav se ti mudi, ne moreš reči ne.

Za nekatere smo gasilci junaki. Hvala vsem, ki tako mislite pa vendar menim, da pravi junaki v tej zgodbi nismo gasilci, temveč ste pravi junaki VI – Kraševci, Primorci (oprostite, če sem vas napak poimenoval). VI, ki ste nam v vseh teh vročih dneh stali ob strani, VI ki ste nam tudi ob treh zjutraj v gozd prinesli sveže »panine« in topli “kafe”. Junaki ste vsi prebivalci Krasa, junaki ste tudi vsi VI, ki nas podpirate na tak ali drugačen in, ki ste nam omogočili, da smo sploh lahko šli na pomoč.

Bilo je naporno, bilo je vroče, bilo je nevarno. Vse ure, ki smo jih preživeli v boju z ognjem, vse ure tekanja in hoje po težko prehodnem terenu, vsa utrujenost v trenutku izgine, ko vidiš domačine, ki ti ploskajo, se ti zahvaljujejo. Ko vidiš solzne oči starejšega občana, ki ti s tresočo roko seže v roko, te objame, in ti reče HVALA, takrat se zaveš kako zelo malo je dejansko manjkalo in vsi ti ljudje bi izgubili vse, izgubili bi svoj dom. Vrnimo se k prvemu vprašanju. Zakaj gasilec? Ko namreč kot gasilec pomagaš in preprečiš najhujše in ko dobiš tako iskreno zahvalo iz srca, takrat veš zakaj si postal gasilec.

Gasilci smo postali zato, da bi lahko s PONOSOM, POGUMOM in PREDANOSTJO pomagali vsem, ki v nesreči potrebujejo pomoč!

B. Mohar, podpredsednik GZ Ribnica in predsednik PGD Ribnica

Komentiraj