Ribnica Utrip časa

V Prigorici močno ponosni na Ignacija Merharja

Ignacij Merhar
Ignacij Merhar

V Prigorici pri Ribnici so krajani še danes, 163 let po njegovem rojstvu, močno ponosni na Ignacija Merharja, brkatega in klenega moža, pravijo mu tudi gasilski Rudolf Maister. Ni bil le gostilničar in posestnik, kar 35 let je županoval v Dolenji vasi. Pomagal je tudi, da se je tamkajšnje šolstvo postavilo na noge.

Zaradi svoje atletske postave se ga je v ribniški dolini prijel vzdevek Lepi Nace. A se zdi, da je bil vsa ta leta Merhar, rojen 30. julija 1856 v Prigorici, ki je dal stanovskim kolegom gasilski pozdrav »Na pomoč«, od vrha osrednje gasilske združbe nekoliko pozabljen, za nekatere tudi celo odrinjen. Čeprav je bil buditelj zatiranja Slovencev in druženja vseh gasilcev pod slovenskim praporom. O njem je v kroniki Gasilskega društva Ljubljana mesto zapisano: »Leta 1880 je na 10. obletnici Freiwilige Feuerwehr Leibach ‘Lepi Nace’ poveljeval svojim možem slovensko. Šok za tedanjo nemškutarsko Ljubljano, šok za Avstro-Ogrsko.«

Dolenjevaška gasilska četa je takrat nastopila na mogočni paradi v Ljubljani. Prvič se je zgodilo, da je Slovenec po ljubljanskih ulicah poveljeval slovensko, ne nemško. Policisti so pristopili k Merharju, mu vzeli sabljo, njega pa zaprli. Vendar so ga morali na pritisk občinstva, zlasti gasilcev, že po nekaj urah izpustiti. Pri izhodu so ga uniformirani tovariši obsuli, pristopilo je tudi nekaj izobražencev, celo pesnikov in pisateljev, ki so mu čestitali. »Vi ste v enem popoldnevu za slovenstvo napravili več kot mi v 50 letih,« so mu dejali.

Leta 1878 je komaj 23-letni Ignacij v Dolenji vasi ustanovil gasilsko društvo. Lotil se je pomembnih nalog, med drugim je sestavil slovenska povelja namesto nemških, ki so bila do tedaj obvezna. V Vadniku je Merhar sestavil in razložil vsa slovenska povelja, službeni in poslovni red, vzorec za razne knjige, prošnje, vloge. Sestavil je redovne vaje in vaje z gasilskim orodjem in priobčil požarni red. Vadnik je imel velik pomen za nadaljnji razvoj slovenskega gasilstva, ker je bil to prvi priročnik, s katerim je bil prebit led ne le v strokovnem, ampak tudi v narodnostnem oziru.

»Ali ni smešno, če se pomisli, da Slovenec Slovencu zapoveduje v tujem jeziku? Proč s tem, bodimo domači v svoji domačiji,« je bil odločen Ignacij.

Nemci in njim privrženi gasilci so do slovenskega poveljevanja zavzeli zelo strogo stališče. V prepuščanju pozicij so bili silno trmoglavi in nepopustljivi. A prizadevanja naprednih in slovenski ideji predanih gasilcev niso bila zaman. Nemci so morali radi ali neradi gledati svojo nemoč in bližajoči se poraz. Ko je bila dve leti po smrti Frana Levstika, leta 1889, v Velikih Laščah mogočna manifestacija slovenstva ob odkritju spomenika temu domoljubu, je tja s svojo četo dolenjevaških gasilcev prikorakal tudi Ignacij Merhar. Svojo življenjsko in narodno prebudno moč je Merhar v času hudega nemškega pritiska črpal v Levstikovem geslu, ki je veljalo za vse poštene in zavedne Slovence: »Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu …«

Kakor po vsem Kranjskem so tudi na Ribniškem praznovali predvečer cesarjevega rojstnega dne. Takrat je, to je bilo leta 1934, Ignacij Merhar pisal Antonu Šobarju iz Ribnice. Ta zapis je bil objavljen leta 1982 v knjigi Ribnica skozi stoletja, ob 900-letnici Ribnice. Tako je zapisal: »Zažgali so na holmu nad vasjo veliki kres, spuščali rakete in grom možnarjev se je razlegal v tiho noč. Na najvišjem vrhu Male gore, pri sv. Ani, pa so Ribničanje odzdravljali z ognjem in strelom. Grom možnarjev je glasno govoril našim nasprotnikom, ki našemu ljudstvu v svoji nesramnosti očitajo, da je nelojalno. In ti, iz tujega sveta pritepeni ljudje, ki smo jih gostoljubno sprejeli, ki smo jim dobrovoljno delili svoj kruh, nas v svoji grdi, črni nehvaležnosti pred vsem svetom dencirajo in lažno obrekujejo! Res, ko bi moral kak drug narod v Avstriji pretrpeti to, kar je pretrpel slovenski, toliko tlačenja, toliko v nebo vpijajočih krivic, bil bi že zdavnaj opešal. A hrib se maje in hrast, zvestoba Slovenca ne gane. Slovenec je trpel, upajoč na boljšo prihodnost. Da bi skoraj prišla!«

Ravno v Gasilski zvezi Ribnica je pred leti dozorela pobuda o vseslovenskem operativnem priznanju, ki bi nosilo ime Ignacija Merharja. Leta 2016 je v Prigorici ob osrednji proslavi ob 70-letnici njegove smrti Gasilska zveza Ribnica uradno Gasilski zvezi Slovenije podala ta predlog. Žal je obtičal v predalih.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista 8. avgusta 2019

Besedilo in fotografije: M. Glavonjić

Komentiraj