Zadnji furman na Ribniškem

Med številnimi starimi obrtmi , ki so se na Ribniškem razpasle pri sleherni hiši, je bilo tudi furmanstvo. S tem pojmom označujemo vsakršno prevažanje tovora s konjsko in volovsko vprego.

Furmanstvo se je zaradi izboljšanja cest razvilo iz tovorništva. Največji razcvet furmanstva pri nas , ko govorimo o glavnih pomembnih poteh skozi Postojnska vrata proti Trstu in nazaj, je bil v letih od 1780 do 1857. Najpomembnejši furmani so prihajali iz Notranjske in Dolenjske. Ta obrt ima tudi na Ribniškem dolgo zgodovino. Bila je zaradi naravnega okolja najbolj navezana na prevoz lesa iz gozda do lesnih tovarn, ki jih v tistem času v deželi suhe robe ni manjkalo.

Furman ni bil zgolj prevoznik ampak predvsem tisti mož, ki je zelo ljubil konje. Franc Zobec iz Blat pri Dolenji vasi, ki bo decembra napolnil 80 let, pa je nanj še danes, kot sam pravi, prav »bedast«. Furmanska kri se je pretakala že po žilah njegovih prednikov, zato ne čudi, da je tudi on vzljubil to sicer precej težaško delo. Kot kratko hlačnik se je začel uriti pri svojem očetu.

Les so nakladali globoko v nedrih mogočnih Ribniških in kočevskih gozdov. Prevažali so ga vso leto, tudi pozimi in velikemu snegu, do Šercerjeve fabrike v Goriči vasi, v Ribnico, Grčarice. Dela je bilo za boren zaslužek res veliko, a plačilo ni nikoli zamujalo. Franc je bil furman vse do osamosvojitve. Čeprav so v 60 letih in pozneje furmane vse bolj izpodbijali tovorni prevozi, so njihovo delo in zmogljivosti lastniki gozdov vselej cenili.

Zvok
Franc Zobec iz Blat pri Dolenji vasi o furmanstvu

Vir: radiokrka.com