Ribnica – Na križiščih božjih poti po ribniški deželi še danes nagovarjajo umetnine iz lesa, ki jih je pred dvema desetletjema postavil Pavle Andoljšek iz Nemške vasi. Tudi tam, kjer poljska pot mimo lovskih prež zavije v gozd, naletimo na njegove varuhe in zavetnike. Na enega je bil še posebej ponosen.
»Svoj čas me je zelo ščipalo okoli ledvic, skrbelo me je in napotil sem se k zdravniku. Hkrati sem ubral svojo pot. Zavohal sem studenec pitne vode pri Zadolju na Ribniškem, v Veliki Gori,« je povedal pred petnajstimi leti. To vodo je redno pil več let in čutil, da pozitivno vpliva na njegovo zdravje. V zahvalo vrelcem, tako jim je rekel, je sčistil zajetje in ga obzidal, odvečno vodo po ceveh speljal v potoček, na križišču ob stranski poti v Zadolje pa je postavil kip. Tudi ta je, tako kot vsi drugi, izdelan iz hrasta oziroma njegove nekoliko bolj rdeče različice – cera, ki korenine poganja na Ribniškem in Velikolaškem. Pričevanje je odnesel v grob, kmalu po tem pa je njegov obcestni križ padel in se izgubil v blatu in jesenskem listju.
»Stisnilo me je, ko sem ga že rahlo načetega zagledal zvrnjenega na vzpetini nad cesto. Postavil ga bom nekoliko nižje, mi je rekel notranji glas, in čez nekaj dni sem zanj pripravil prostor,« se je Ribničan Franc Meršnik spominjal odločitve izpred petih let. Čeprav je bila Andoljškova stvaritev težka, se je sam lotil dvigovanja in premestitve.
»Takrat, bilo je dopoldan, ko sem le zmogel križ postaviti v ležišče, je nad mojo glavo zrak rezala večja jata ptic. Ne vem, od kod so priletele in v katero smer so odšle,« je pripovedoval Meršnik, sicer tudi skrbnik ribniške potomke najstarejše trte na svetu z mariborskega Lenta. Postavljanje križa na »trdna tla« je povezano tudi s pomembno družinsko obletnico. Leta 2016 sta z izvoljenko svojega srca praznovala 40 let zvestobe, na ta dan pa vsakič h križu, kjer še stoji napis Voda vrnila (slogan je Andoljškov, saj mu je voda vrnila življenje, kot je svoj čas dejal), prinese šopek rož in prižge svečo. In tudi zajame vodo, očisti okolico in se zahvali stvarniku.
Priložnostno smetišče
Žal je za nekatere tu tudi odlagališče smeti in celo živalskih kadavrov. Pred dvema letoma, nekaj dni pred silvestrovim, je dvajset metrov proč od križa nekdo med drevesa odvrgel poginjeno ovco in jagnje, nižje pa so iz snega štrlele raztresene živalske kosti. »Kaj se to pravi?! Kakšna kultura je to?! Kdo je tisti, ki je na potko z gozdne ceste proti izviru meni nič tebi nič pred dnevi stresel vsaj dve veliki vreči solatnih odpadkov, pivske pločevine, papirja, ogorkov. Komaj sem zmogla mimo te šare do vode, drugi dan pa sem se vrnila in smeti pobrala ter jih odvrgla tja, kamor sodijo. Preprosto ni mi dalo miru,« je s sveto jezo v očeh pripovedovala redna odjemalka čiste pitne vode pod Andoljškovim križem. In pričevanje sklenila s tihim protestom: Prosim, ne posegajte mi v pravico do čistega naravnega okolja, prav tako bodite uvidevni in ne mečite pivske pločevine po robu gozda ob cesti od Ugarja do Zadolja.
»Varujte površnico Zemljine skorje, da je ne bi človeška nemarnost razjedla in tudi zastrupila vode, ki je sestavni del vsake celice v našem telesu,« je ob križu, kamor se je kot stanovalec ribniškega doma starejših občanov večkrat vračal, svaril modri umetnik Pavle Andoljšek.
Vir: lokalno.si, M. Glavonjić