Ribnica

Ribničanje se s suho robo in lončarstvom rešujejo iz krize

Suha roba

Suha roba

Ribnica – Na ribniškem koncu se s suho robo zdaj ukvarja 42 obrtnikov in 40 samostojnih podjetnikov, 60 ljudi jo ima za dopolnilno dejavnost. Na obrtno-podjetniški zbornici so prepričani, da je suhorobarstvo v krizi pomembno pripomoglo k zniževanju brezposelnosti.

 

Kdor sliši besedi suha roba, se takoj spomni na Ribnico. Blagovna znamka kraju daje dušo in ohranja tradicijo, poleg tega številnim Ribničanom prinaša vsakdanji kruh.

»Ribniški konec je vedno reševala suha roba,« je prepričan Pavle Hočevar, sekretar z območne obrtno-podjetniške zbornice (OOZ) Ribnica. Kot pripoveduje, je bilo tako tudi v letih 1990 in 1991, ko je ugašalo ribniško podjetje Riko . Takrat je brez dela ostalo okoli 1.400 ljudi, številni so pozneje odprli samostojna podjetja za izdelavo in prodajo ribniške suhe robe.

Tudi v tej recesiji se je zgodilo podobno. Hočevar celo meni, da je suha roba vzrok za to, da v Ribnici brezposelnost upada. Zdaj je na zbornici registriranih 42 izdelovalcev suhe robe, ki imajo domačo obrt, 40 samostojnih podjetnikov s to dejavnostjo, 60 ljudi pa se ukvarja s suho robo v okviru osebnega dopolnilnega dela.

Ribniška suha roba je le ena

Sogovornik se zaveda, da je treba blagovno znamko ribniška suha roba negovati. Hkrati bi jo radi zaščitili pred konkurenco. Veliko podobnih izdelkov namreč množično proizvajajo Kitajci, a ti izdelki se po Hočevarjevem mnenju ne morejo primerjati z avtentičnimi ribniškimi. Skrivnost so skrbno izbran les, pravilno sušenje lesa in posebna tehnologija izdelave.

O kakovosti avtohtone ribniške robe so se večkrat prepričali tudi na velikih tujih sejmih. »Na obrtnem sejmu v Milanu, ki ga v devetih dneh obišče 2,5 milijona ljudi, smo nakupili veliko podobnih izdelkov in vedno znova ugotavljamo, da se lahko skrijejo pred našimi. Tradicija in avtohtonost izdelave z dušo jim dodajajo vrednost,« se pohvali.

Tradicija mora iti iz roda v rod

»Leta 1946 me je mati vprašala, ali mislim, da se od suhe robe da preživeti. S to obrtjo se ukvarjam še danes in sem še živ,« pravi starosta izdelovanja suhe robe Anton Govže. Poudarja, da med mladimi za to obrt ni velikega zanimanja. V Kočevju so zaradi slabega vpisa lesarsko šolo celo zaprli. Meni pa, da ta tradicija mora iti naprej. Po njegovih izkušnjah suha roba lahko dobro promovira Slovenijo po svetu. Radi jo imajo Italijani, Avstrijci, celo Japonci. Letos ga je obrtniška zbornica Slovenije predlagala za najstarejšega častnega obrtnika v Sloveniji.

Vzdržujejo in nadgrajujejo blagovno znamko suha roba

[oglas tip=”180×150″]Ribničani se trudijo, da bi avtohtono obrt približali čim večjemu številu ljudi in nadgradili blagovno znamko. V ta namen so pred dvema letoma ustanovili Javni zavod Rokodelski center Ribnica. Pripravljajo delavnice, kjer se obiskovalci učijo starih obrti, likovne delavnice, predavanja. Kot pravijo, je njihovo poslanstvo ohranjanje kulturne dediščine Ribniške doline in njenega širšega zaledja. S svojo dejavnostjo pomagajo prepoznavati identiteto prebivalcev tega okolja s poudarkom na raziskovanju kulture, življenja ter zgodovine suhe robe in lončarstva. Na pobudo Srednje poklicne šole Kočevje, Razvojnega centra Kočevje-Ribnica in ribniške območne obrtnopodjetniške zbornice je ministrstvo za šolstvo in šport uvrstilo suhorobarja med poklicne standarde, za katerega je mogoče pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK).

Vir: finance.si, Nataša Bolarič

Komentiraj