Suha roba
Les je lep, Slovenija je za Švedsko in Finsko tretja najbolj gozdnata država v Evropski uniji, spet lajnasto odmeva iz slovenskih medijev. Vsi smo pametni, da boli glava, za razprave je dovolj že, če vemo, da so bukova drva menda boljša od gabrovih.
Čeprav je seveda lepo biti v istem predalčku s Švedi in Finci, pa še kar naprej nimamo odgovora, kaj bomo z našimi dejanskimi in namišljenimi gozdovi ter lesom, z gradivom, surovino in življenjsko skupnostjo rastlin in živali, ki se razprostira na skoraj 1,2 milijona hektarjih, kar je več kot polovica države. Znamo kaj narediti iz tega, znamo uživati v gozdu, nam les res pomeni kaj več kot poleno; vemo, da je drevo v bistvu človekov brat, sestra, povsem na začetku imamo, kot vse življenje na Zemlji, istega prednika; bi res radi živeli v leseni hiši, ki ponoči skrivnostno škripa in se pogovarja z nami, ali pa je lepše živeti obdan z mavčnimi ploščami in tervolom; znamo narediti pohištvo, ki bi ga kdo tudi kupil; koliko časa in kakšna strategija bi bila potrebna, da bi lesarstvo spravili tja, na mesto, ki si ga v naših utvarah menda zasluži; je res, da je kitajska ribniška suha roba boljša in bolj ribniška od ribniške, ki da je itak ni več? Lesenih vprašanj je milijon, odgovorov komaj kaj.
O lesu v srcu nosim zgodbo, spomin. O Ribničanu, gospodu mojstru Stanetu, ki me je učil o lesu. Zase je vedno povedal, da je tesar, cimerman, a bil je veliko več od tega. Ko smo delali leseno uto, s tem smo začeli, končali pa čez leta z leseno barko, jo je sestavil s tako domišljenimi, čeprav starodavnimi povezavami, da sem si jih narisal, čeprav je nekaj od tega tudi v knjigah. Majhne velike genialnosti Stanetovih in ne nazadnje tudi naših prednikov. Možak je o lesu vedel vse. Kako se suši, kateri del tega ali onega hloda je za to ali drugo rabo, pribiti desko z letnicami navzgor ali navzdol, njegove rešitve ladijskih opažev so bile vrhunske in ne današnji »kr neki«. Naučil me je, kako brez šablon vzamem tridimenzionalno mero za leseno pregrado, ki se spušča v stožec. Les je veliko in vsakič malo drugačno mojstrstvo.
Ko sem Staneta, ki mu je bilo všeč, da ima učenca, vprašal, ali je bil dovolj dober tudi za Nemce, v njihovi deželi je s tesarsko sekiro za kruhom prebil lep kos življenja, je povedal, da vedno. Vodil je skupine nemških mojstrov, tam na severu imajo les radi, veliko vedo o njem, spoštujejo ga, je nadstandard. Sicer pa je moj cimerman (nikoli ne želel biti več kot to), ki je postal moj prijatelj, delal tudi na Švedskem, obdanem in obitem z leseno pravljico. Pa ne kakšne gradbene lesene opaže, čeprav utegne tudi to biti mojstrstvo, ampak lesene zasebne hiše članov vladnega kabineta. Slovenec, Ribničan, cepljen z nemško šolo, je Švedom pokazal, kaj je lesarstvo. Z enim od ministrov sta šla na kosilo, tam se člani vlade demokratično in iz prepričanja vozijo s kolesom, in govorila sta o absolutni lepoti lesa.
Stane je bil zgovoren človek, taki so tam na Ribniškem, a ko se je lotil dela, je presegal najbolj dognanega robota, noben gib ni bil odveč, vedno se je vedelo, kateri so naslednji koraki, totalna logistika, najkrajše poti, dovršene izdelave.
[oglas tip=”200×200″ p=”D”]Mojstra Staneta sem nazadnje videl, ko sem k njemu prišel po agavo, ki je zrasla v preveliko, da bi zimo prebila v njegovi garaži. Podaril mi jo je. Odpeljali smo jo na Primorsko in iz orjaškega lonca presadili v rdečo zemljo. Danes je štirikrat večja, kot je bila takrat, ko je zapuščala Dolenjsko. Obvladuje hribček, ki smo ji ga namenili in si ga je vzela. Vsako poletje se bojim, da bo zacvetela. Agave so bitja, ki cveto le enkrat. Pred smrtjo, a takrat razkošno. Vedo, da je prvič, zadnjič in nikoli več.
Vir: finance.si, Marjan Bauer
V trskah sem se polegel. Nekaj malega robe sem v življebju izdelal. Nekaj malega lesa sem tudi posekal in iz gozda zvlekel. Da bi bil le delček tak mojster kot avtor opisuje tega Staneta, kakopak nisem. Z zgoraj navedenim se pa še kako strinjam.
Zakaj je suha roba več ali manj zgodovina? Vzrokov je več. Ni en sam. Eno je, da vse na svetu pride in mine. Tudi roba. Enostano ni več potrebe po škafih, brentah, obodih, kuhalnicah, grabljah, modelčkih, polentarjih, bišteku, kleščah, škarjah pa kar je še vseka tega šmenta. Drugo je, da smo suhorobarji enostavno preveliki samotarji. Namesto, da bi skup stopili pa skup prodajali, se držimo vsak zase. Na ta način so nas trgovci stisnili pri cenah. Njihov priročen izgovor je ta, da zmeraj morejo robo na vzhodu ceneje dobiti. Če češ delaj za to ceno, če nečeš pa nič, bo drugi. Pa delamo. Spod nič. Se zmeraj najde kak osel, ki en artikel naredi za kak cent ceneje. Za trgovce je to zlata jama.
Drug vzrok so trgovci. Naši trgovci so trgovčiči. Zdomarjem še do rame ne sežejo. Vsak zase letijo po Nemčiji. Drug drugemu zbijajo ceno. Vsak zase so majhni. Naj bo ta ali oni, itak vse poznamo, so na nemškem in drugih trgih drobiž. Tuji veletrgovci z njimi ravnajo prav enako kot oni z nami, suhorobarji.
Zdomarji so sicer sposobni, ampak ravno zato, ker so sposobni raje prodajajo kitajsko robo, namesto suhe robe. Več zaslužijo. Jim ni zamere. Vsak gleda kje bo več dobil.
Še bi lahko razpredal, pa ne bom. Kdo bo pa bral, če bo predolgo. Morda kdaj drugič. Če bo potreba.