Bojan Adamič - skladatelj, dirigent, fotograf
Hudomušni vsestranski ustvarjalec Bojan Adamič se je v slovensko kulturo zapisal predvsem kot pravi mojster zabavne in filmske glasbe ter fotografije, kar je manj znano. Rodil se je 9. avgusta 1912 v Ribnici, umrl pa 31. novembra 1995 v Ljubljani. Bil je skladatelj, dirigent in človek s pretanjenim občutkom za umetniško fotografijo. Leta 1941 je diplomiral na glasbeni akademiji v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je vodil pihalno godbo Glavnega štaba NOV in POS, v letih od 1945 do 1980 pa je bil dirigent Plesnega orkestra RTV Ljubljana. Bil je zelo plodovit skladatelj in aranžer. Napisal je glasbo za približno 200 domačih in tujih filmov, med drugim za Vesno in Ples v dežju. Prav tako je napisal glasbo za več kot 100 radijskih in TV-iger. Pisal je še resno in inštrumentalno glasbo pa tudi za številne popevke, na primer za pesmi Ko boš prišla na Bled in Očka zdaj iščemo, ter šansone. Dirigiral je na številnih festivalih zabavne glasbe in je eden od začetnikov slovenskega jazza ter zabavne glasbe. Vse zvrsti, v katerih se zrcalijo prvine ljudske godbe, odlikujeta značilna orkestracija in zvočnost. Izkazal se je še pri fotografiranju ljudskih mask, tudi kurenta.
Bojan Adamič je imel rad hitre avtomobile, v mladosti je bil jadralni pilot, ljubil je življenje in vse, kar je bilo novo in mu je na različnih področjih pomenilo izziv.
Leta 1955, 1957 in 1958 je prejel za filmsko glasbo zlato areno v Pulju, leta 1979 Prešernovo nagrado, 1990. Ježkovo in 1992. srebrni častni znak svobode.
Že pred vojno ustanovil orkester
Doktor etnologije in sociolog kulture Aleš Gačnik je v reviji Signal zapisal, da se je družina Bojana Adamiča 1921. iz Ribnice preselila v Ljubljano, tam je Bojan nadaljeval šolanje na gimnaziji Poljane. S 13 leti se je vpisal na državni konservatorij za klavir, potem je nadaljeval študij na akademiji za glasbo, tam je leta 1941 diplomiral iz klavirja, orgel in trobente. Orgle in trobenta so ga zelo privlačile. Sicer pa se je že tedaj navduševal nad jazzom, godbo ameriškega sveta. Pomenil mu je izziv, ker je bil nekaj novega in drugačnega. Že pred drugo svetovno vojno je ustanovil svoj mali orkester Brodway. Igrali so predvsem po takratnih modnih letoviščih, v Rogaški Slatini, Dobrni, Kaštelu Starem pri Splitu in drugod.
V prvih letih okupacije, v obdobju 19411943, je še nastopal s svojim plesnim orkestrom v Ljubljani, potem pa je odšel v partizane. Muzika ga je spremljala povsod. Leta 1944 sta z Dragom Lorbkom v Beli krajini ustanovila prvo partizansko godbo na pihala. V vojnem obdobju je ustvaril tudi prva vrhunska dela tako imenovanega partizanskega opusa.
Po drugi svetovni vojni je ustanovil profesionalni Plesni orkester RTV Ljubljana, današnji Big Band RTV Slovenija, in ga popeljal v sam evropski vrh. Dirigiral je tudi številnim orkestrom po Evropi.
Do konca življenja je ostal radoveden, ustvarjalen, inovativen, originalen in popolnoma predan glasbi. Različni ustvarjalni pristopi in kombinacije inštrumentov so postali zaščitni znak njegove ustvarjalnosti. Leta 1995 je naredil zadnjo stvaritev za kratkometražni film Neme podobe slovenskega filma.
Ježkov sodelavec
V obrazložitvi za prejem Ježkove nagrade so na Radiu Slovenija zapisali, da je bil Bojan Adamič eden najtesnejših sodelavcev Franeta Milčinskega – Ježka. Zato je tudi razumljivo, da je prejel to nagrado.
Adamič je bil nepogrešljiv ustvarjalec spodbudnih humornih pesmi, ki jih je pisal Milčinski, bodisi za nastope v takratnih delovnih organizacijah bodisi za javne vesele večere ljubljanskega radia. Zložil in aranžiral je vrsto novih popevk izpod peresa Milčinskega za veliki radijski plesni orkester in za vokalne soliste. Marsikatera od njih je postala zimzelena. Adamič je bil Ježkov nepogrešljiv glasbeni spremljevalec pri njegovih kabaretnih nastopih.
Pisal je tudi scensko glasbo za radijske igre, ki jih je napisal Milčinski, hkrati je komponiral še pesmi za otroke. Adamič je veljal tudi za duhovitega improvizatorja. Njegove klavirske improvizacije so bile vselej ključne glasbene točke slehernega sporeda.
V obdobju, ko je bil dirigent Plesnega orkestra RTV Ljubljana, je ustvaril vrsto skladb, v katerih glasbeno fakturo je vnašal nove, humorne sestavine. Ti eksperimenti so bili nadvse uspešni.
Humorni vložki tudi v filmski glasbi
Podobno kot scensko glasbo je razvijal tudi samosvojo filmsko in v marsikaterem filmu je s humornimi glasbenimi gegi poustvaril občutje, ki je prispevalo k komercialnemu uspehu. Izjemno uspešen je bil na področju revijalne glasbe. Njegovi duhoviti in kakovostni aranžmaji za velike revijske orkestre ga uvrščajo v sam vrh jugoslovanskih skladateljev zabavne glasbe. Posebno pozornost je namenil šansonu in pesmi svobodnih oblik. Prav tu je bil izjemen ustvarjalec in zavzet privrženec uglasbene poezije. Zelo je bil naklonjen festivalu jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini. Sodeloval je kot prizadeven organizator in ugleden skladatelj ter interpret.
Jugoslovanskih festivalov zabavne glasbe in številnih gostovanj plesnega orkestra doma in v tujini skoraj ni bilo brez njegovega sodelovanja, zato ga upravičeno imenujemo za starosto slovenske zabavne glasbe.
Ljubil je tudi fotografijo
Aleš Gačnik je zapisal: »Bojan Adamič je živel z glasbo in ljubil fotografijo. Kot skladatelja in dirigenta ga je močno privlačila poganska kultura oziroma tradicionalna maska. Maske so sproščale njegovo domišljijo, pustno dogajanje ga je navdajalo z občutkom svobode, s kurentom je označeval preboj med zimo in temo, dolgočasjem in apatičnostjo. Njegove fotografije so nadprostorske in nadčasovne, saj se kot svetovljan ni ubadal z dokumentiranjem oziroma ilustriranjem tradicionalnih mask v realnem prostoru in času.«
Adamič je rad dejal, da so njegove slike premaknjene in skoraj vedno narobe osvetljene. »Vse, kar med fotografi velja za greh, sem poskušal kreativno izkoristiti,« je leta 1994 povedal v pogovoru z Rokom Zavratnikom.
Adamič prehaja iz enojne ekspozicije v dvojno ali trojno, iz všečnega h grotesknemu, iz dokumentarnega k mitološkemu. Več desetletij je ostal zvest begu od realistične dokumentarnosti k abstrakciji, k višjim in skritim pomenom in k begu od osnovnega zapisovanja dejstev k ustvarjanju novih pomenov.
Fotografije je občasno pokazal na javnih multivizijskih predstavitvah, za katere je napisal in posnel originalno, v glavnem elektronsko glasbo, prežeto z različnimi šumi in zvoki.
Mojstrove fotografske umetnine pričajo o izjemni izpovedni moči avtorja in o njegovi enkratnosti in drugačnosti. Gačnik je še zapisal: »Bojan Adamič je ljubil tehniko in umetnost. Živel je življenje, prežeto z zapeljivimi in neulovljivimi muzami lepega, inovativnega in drugačnega. Klicali so ga mojster. Popolnoma upravičeno.«
Vir: delo.si, Tone Štefanec
