Stojan Batič, Mirsad Begić, Janez Boljka, Milena Braniselj, Mirko Bratuša, Jakov Brdar, Lojze Čampa, Lojze Dolinar, Zdenko Huzjan, Stane Jarm, Boris Kalin, Marjan Keršič, Slavko Krajnc, France Mihelič, Matjaž Počivavšek, Drago Tršar, Dušan Tršar, Aladar Zahariaš
Kustosinja razstave: Polona Lovšin | Avtor fotografij: Marko Glavač
Tokratna razstava prvič evidentira in predstavlja na umetnost v javnem prostoru v Ribniški dolini. Čeprav predstavljajo jedro razstave dela, ki so nastala v času (in zaradi) Likovnih srečanj in so del Likovne zbirke Galerije Miklova hiša, razstavni podstavek prerašča ta ozek okvir oz. vanj vključuje vsa umetniška dela, ki se nahajajo v Ribnici in njeni okolici. Skulpturam v Ribniškem gradu in industrijski coni nekdanjega Rika tako pridružuje spomenike NOB, ki so nastali kot pričevanje tedaj prevladujoče ideologije, zidne poslikave, ki nagovarjajo s pročelij javnih objektov, kiparske portrete vidnih posameznikov, ki so prispevali k razvoju in napredku Ribnice (večina njih se nahaja v parku kulturnikov v ribniškem gradu), ter tudi vsa tista umetniška dela, katere postavitev (in celo produkcijo) je spodbudila zasebna iniciativa in so obiskovalcem vselej ali vsaj deloma na ogled (pred podjetjem Riko Hiše in na kompleksu Škrabčeve domačije).
Okvir vsem predstavljenim deloma na razstavi predstavlja t. im. izhodišče »odprtega trajanja«. Vse izbrane umetnine se namreč nahajajo v javnem prostoru; ta lega pa opredeljuje povsem drugačno gledišče kot tisto, ki ga definira zaprt galerijski prostor. Umetniška dela so na ogled brez vstopnin ter v vseh letnih časih in vremenskih razmerah, vselej stojijo na svojem mestu, ne glede na to, ali je njihova razstava odprta ali ne. Umetniških del v javnem / odprtem prostoru ne premikamo, niti ne umikamo. Na svoje mesto so postavljeni za vselej, včasih tudi narejeni točno za tam. S tem mestom so-bivajo v nekem interaktivnem odnosu; ga spreminjajo, estetizirajo, preobražajo, vnašajo vanj nove kvalitete in tudi nove vsebine. In velja tudi obratno – prostor kipa le-tega prav tako do-definira v njegovo celoto. Kipi in druga umetniška dela v mestu postajajo njegov integralni del, so del mestnega tkiva, pomešani med sprehajalce, nakupovalce, naključne in mimoidoče obiskovalce in opazovalce, ter umeščeni v imaginarij svojega mesta. S svojo trajno prisotnostjo na in v svojem mestu kljubujejo začasnosti ter nase vežejo vedno nove vsebinske in pomenske zvene. Pravzaprav s tem raztezajo, nemalokrat celo pervertirajo svoj lastni čas.
Iz mesta. Ta naslov ne namiguje le na njihovo le na njihovo izvornost (iz mesta), temveč kaže tudi premik oz. prenos njihove podobe v drugo lego – na belino galerijske stene. Naj bo ta prenos eden izmed možnih načinov, da okrepimo njihovo prisotnost v našem življenju in življenju mesta; naj galerijska stena zviša potenco pogleda na njih – višjo zmožnost njihovega zapažanja, fasciniranja z njimi, vrednotenja ter nenazadnje tudi varovanja in ohranjanja.
