Polona Lovšin je kuratorka Likovne zbirke Riko, ki bo z novimi deli decembra razstavljena v Galeriji Miklova hiša v Ribnici. Na razstavi bodo sodelovali Zmago Lenárdič, Jasmina Cibic, Uroš Potočnik, Ana Sluga, Uroš Abram, Roman Uranjek & Radenko Milak, Arjan Pregl, Staš Kleindienst in Nina Čelhar.
V zasebni umetniški Likovni zbirki Riko je zbranih več kot 300 del najpomembnejših predstavnikov slovenske umetnostne dediščine od konca 19. stoletja do danes. Zbirka nosi osebni pečat ustanovitelja in vodje podjetja Janeza Škrabca, pri izbiri pa mu pomaga Polona Lovšin, diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki že več kot desetletje soustvarja tudi poslovno zgodbo podjetja Riko.
Ker umetnine svoje lastno življenje osmislijo le v stiku z občinstvom, javnosti vsako leto predstavijo izbor del v Galeriji Miklova hiša v Ribnici. Številna sodobna umetniška dela se tako ne le zbirajo in ne izgubijo, temveč tudi predstavljajo in vrednotijo.
Letos se je zbirki pridružilo še nekaj fotografov in tuj umetnik (Radenko Milak, rojen v BiH). Ste sledili kakšni temeljni ideji, rdeči niti pri letošnjem naboru?
Z direktorjem sva se že pred časom odločila, da bova Rikovo zbirateljsko pozornost usmerila v sodobno umetnost. Ta poteza zdaj širi obseg naše zbirke, hkrati pa daje tudi pomen in vrednost sodobni ustvarjalnosti, ki je največkrat prikrajšana za zbirateljsko zanesenjaštvo. Načrtno že od leta 2011 sledimo avtorjem in njihovim opusom, ki lovijo ta nemirni utrip sodobnosti. Letos se je vse to razvijalo le bolj pospešeno ali zgoščeno. V zbirki se čuti naklonjenost slovenskemu slikarstvu, čeprav namenoma vključujemo v njo tudi tista dela, ki ta horizont malo bolj raztezajo.
Tudi letos je med izbranci nekaj nagrajencev (nagrada OHO, Župančičeva, Jakopičeva nagrada …). Pa nagrade vplivajo na vaš izbor?
Nagrade so gotovo dober kazalnik pomena umetniškega dela, nikakor pa niso odločevalski motiv niti spodbuda. Vsekakor je za zbirko pomembno, da so dela iz nje vključena na referenčne razstave in da so avtorji ali opusi odlikovani z nagrado. Pomembno se mi zdi poudariti, da je velika podpora zbirateljem tudi galerijski sistem, ki avtorje zastopa doma in v tujini ter jim ponuja podporni aparat, tudi pri njihovem sidranju v zgodovino. Recimo Galerija Fotografija, Galerija P74 in Galerija/Gallery so naši odlični partnerji na tem področju.
Ste na kakšno delo, pridobitev v vaši zbirki še posebej ponosni?
Osebno sem ponosna na vsa dela, v katera se malo zaljubiš, pa ne veš čisto dobro zakaj, in se nato izkaže, da je bil odkup zelo upravičen in vreden. In na tista, ki slonijo na robu zbirke. Ta namreč najbolj razpirajo polje novih razmišljanj in zbirateljskih odločitev.
Že več kot 12 let uspešno vodite korporativne komunikacije v podjetju Riko ter povezujete kulturo in poslovno delovanje.
Ko sem z diplomo iz umetnostne zgodovine in z nekaj izkušnjami iz galerij prišla v Riko, sem se najprej ukvarjala s kulturo in umetnostjo, šele nato sem prevzela ves piarovski aparat. Najverjetneje tudi to oblikuje moj slog delovanja na obeh področjih.
Kaj vam pomenijo umetnost in zbrana umetniška dela v zbirki? Koliko vaš nasvet vpliva na izbiro Janeza Škrabca?
Umetnost in vse, kar je z njo povezano, sestavlja velik del mojega osebnega doživljajskega in miselnega sveta, zato sem vsak dan posebej vesela, da imam priložnost, da lahko to dvoje tudi strokovno povezujem. In z direktorjem sva na tem področju zelo usklajena, si tudi zelo zaupava. In to je najpomembneje – da sva odlična sogovornika tudi na tem področju.
Riko je eno redkih podjetij v slovenskem prostoru, ki se že vrsto let usmerjeno ukvarja z umetnostjo. Umetnik, izbran v vašo zbirko, ne dobi le potrditve za svoje delo, ampak tudi večjo prepoznavnost, možnost novih sodelovanj, pot v tujino. Kaj pa Riko dobi z vsakim izbranim umetniškim delom?
Ulay, pionir performansa, čigar razstavo si bomo lahko decembra ogledali v ljubljanski Mestni galeriji, je ob neki priložnosti lepo rekel, da je palica zlata dolgočasna; da ti umetnost da nekaj več – in to je občutenje. Vsako delo, ki pride v zbirko, nekaj takega omogoči. Tisto nekaj več, ki sloni ob vseh izmerljivih dejavnikih, ki jih zaznavamo ob vlaganju v umetnost.
Kaj še iščete, da bi bila zbirka popolnejša?
Filozof Gerard Wajcman pravi, da je zbirka vselej prikrajšana za neki objekt, za najmanj en objekt, ki manjka. Ta večno manjkajoči kos daje tudi Rikovi zbirki vitalnost. Prav zato je ta negativ zbirke – tisto, česar v zbirki (še) ni – skoraj enako pomemben kot njen pozitiv. Vsaj mene osebno ta del vedno malo drami in vznemirja. Izziv, ki se mu bomo posvetili prihodnje leto, je fotografija, ki je prevzela slike, in njen način prezence.
Vir: finance.si, KAJA CENCELJ KOMAR
