Spominska slovesnost v Makošah ob 75-letnici padca ameriškega letala B-24 Liberator

Kdaj: v soboto, 7 . decembra 2019 , ob 11. uri
Kje: Makoše
Info: —

ZB za vrednote NOB Ribnica in Občina Ribnica Vas vljudno vabita
v soboto, 7 . decembra 2019 , ob 11. uri v Makoše
na spominsko svečanost in odkritje informativne table
ob 75-letnici padca ameriškega letala
B-24 Liberator 42-52501, ki je padel v bližini vasi Makoše.

Slavnostni govornik bo dr . Božidar Flajšman. Pokrovitelj prireditve je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Spominski dogodek bomo obeležili s kulturnim programom pod vodstvom ga. Irme Grbec in s sodelovanjem pripadnikov Slovenske vojske.

V Makošah se je 18. novembra 1944 zrušil ameriški bombnik B-24 J Liberator . Letalo B-24 J, z evideneno številk o 42-52051, je bilo sestavni del 763. eskadrilje 460. bombniške skupine 15. letalske armade ameriških letalskih sil.

Letalo je nad Udinami zadela nemška protiletalska baterija. S težko poškodovanim letalom se je posadka poizkušala prebiti do Bele krajine. To ji zaradi usodnih poškodb letala ni uspelo. Pred strmoglavljenjem letala so izskočili in se rešili s padali. Šest članov posadke so ujeli domobranci in jih predali Nemcem. Ti so jih poslali v nemška taborišča. Štirim pa je s pomočjo partizanskega minerskega bataljona XV . divizije uspelo priti do partizanskega letališča Krasinec, od koder so jih zavezniška letala 23. novembra prepeljala v Bari.

Člani posadke padlega letala so bili:

Robert E. Reed, 1. pilot
Jerome K. Jares, 2. pilot
William J. Swigart, navigator , v ujetništvu
Forest L. Dunham, v ujetništvu
John E. Corley, v ujetništvu
William F . Franklin Jr ., radiooperater , v ujetništvu
Francis J. Coyle v ujetništvu
James R. Mund
Leland M. Brown
Adrian R. Patten v ujetništvu

Uradno vabilo v pdf obliki (3,6MB)

Zgodovino pišejo zmagovalci. Jugo-komunisti so po II. svetovni vojni mogoče res spisali svojo verzijo, za katero še danes mnogi privrženci propadlega režima prisegajo, da je resnična. A čas vedno na koncu poskrbi, da resnica pride na dan. Tako dokumenti v nemških arhivih razkrivajo, kako je Tito po Stalinovih navodilih želel premirje s Hitlerjem, da bi se lahko skupaj obranili pred angloameriškim izkrcanjem na Jadranu.
Bilo je spomladi leta 1942, ko je Tito v Zagreb poslal svojega generala Vladimirja Velebita s predlogom, da bi z Nemci sklenili premirje zaradi mogoče invazije angloameriških sil na jadransko obalo, razkriva več različnih virov, dostopnih v nemških in avstrijskih arhivih.
Tito se je namreč v času svojega skrivanja v divjini v zahodni Bosni zbal, da bi lahko zavezniki kaj kmalu izvedli izkrcanje na jadranski obali. To mu ni bilo pogodu, saj bi kaj takega pomenilo hiter konec za njegove komunistične ambicije. Tako je v dogovoru s Stalinom sklenil, da poskusi doseči premirje s Hitlerjem. Velebit je tako Nemcem predlagal premirje. V zameno za prenehanje s “teroristično aktivnostjo” je Tito pričakoval, da mu Nemci prepustijo del zahodne Bosne in ga ne nadlegujejo.
Stalin je hotel Balkan zase
Stalinu namreč ni bila všeč ideja, da bi se zavezniki izkrcali na Balkanu, ki ga je sovjetski diktator smatral za svoj satelit. Bolje od tega bi bilo tudi začasno premirje s Hitlerjem. Vseeno je nemški poveljnik, stacioniran v Zagrebu, general Edmund Glaise von Horstenau vedel, da o čem takem odloča Berlin. Informacije je posredoval domov, a ko je za predlagano premirje izvedel Hitler, je predlog zavrnil rekoč, da se z banditi ne pogaja, temveč jih je potrebno streljati.
Vsekakor je zanimiva Titova burna reakcija v 50-ih letih, ko so v javnost prvič prišle informacije o poskusu dogovora o premirju med jugo-komunisti in nacionalsocialisti iz britanskih časopisov, ki so povzemali knjigo The Secret Front avstrijskega zgodovinarja Wilhelma Höttla, ki je bil med vojno načelnik nemške obveščevalne službe za Vzhodno in Srednjo Evropo. Tito je namreč dejstva, navedena v Daily Telegraphu in Yorkshire Postu, označil za lažna, Britance pa obtožil blatenja naporov NOB.
Na koncu se je izkazalo, da je lagal Tito
Vseeno, ko so se v 90-ih letih odprli nemški in avstrijski arhivi, je bil ravno Tito postavljen na laž. Več nemških vojaških poveljnikov, obveščevalcev ter ljudi, ki so jim bili blizu, je namreč v arhivih pustilo svoje dnevnike ter telegrafska sporočila, ki so potrjevala namere o premirju. Izkazalo se je, da je edini lažnivec Tito sam.

1 komentar

Franc Mihič pravi:
ned, 8. decembra 2019 ob 23:18
Zgodovino pišejo zmagovalci. Jugo-komunisti so po II. svetovni vojni mogoče res spisali svojo verzijo, za katero še danes mnogi privrženci propadlega režima prisegajo, da je resnična. A čas vedno na koncu poskrbi, da resnica pride na dan. Tako dokumenti v nemških arhivih razkrivajo, kako je Tito po Stalinovih navodilih želel premirje s Hitlerjem, da bi se lahko skupaj obranili pred angloameriškim izkrcanjem na Jadranu.
Bilo je spomladi leta 1942, ko je Tito v Zagreb poslal svojega generala Vladimirja Velebita s predlogom, da bi z Nemci sklenili premirje zaradi mogoče invazije angloameriških sil na jadransko obalo, razkriva več različnih virov, dostopnih v nemških in avstrijskih arhivih.
Tito se je namreč v času svojega skrivanja v divjini v zahodni Bosni zbal, da bi lahko zavezniki kaj kmalu izvedli izkrcanje na jadranski obali. To mu ni bilo pogodu, saj bi kaj takega pomenilo hiter konec za njegove komunistične ambicije. Tako je v dogovoru s Stalinom sklenil, da poskusi doseči premirje s Hitlerjem. Velebit je tako Nemcem predlagal premirje. V zameno za prenehanje s “teroristično aktivnostjo” je Tito pričakoval, da mu Nemci prepustijo del zahodne Bosne in ga ne nadlegujejo.
Stalin je hotel Balkan zase
Stalinu namreč ni bila všeč ideja, da bi se zavezniki izkrcali na Balkanu, ki ga je sovjetski diktator smatral za svoj satelit. Bolje od tega bi bilo tudi začasno premirje s Hitlerjem. Vseeno je nemški poveljnik, stacioniran v Zagrebu, general Edmund Glaise von Horstenau vedel, da o čem takem odloča Berlin. Informacije je posredoval domov, a ko je za predlagano premirje izvedel Hitler, je predlog zavrnil rekoč, da se z banditi ne pogaja, temveč jih je potrebno streljati.
Vsekakor je zanimiva Titova burna reakcija v 50-ih letih, ko so v javnost prvič prišle informacije o poskusu dogovora o premirju med jugo-komunisti in nacionalsocialisti iz britanskih časopisov, ki so povzemali knjigo The Secret Front avstrijskega zgodovinarja Wilhelma Höttla, ki je bil med vojno načelnik nemške obveščevalne službe za Vzhodno in Srednjo Evropo. Tito je namreč dejstva, navedena v Daily Telegraphu in Yorkshire Postu, označil za lažna, Britance pa obtožil blatenja naporov NOB.
Na koncu se je izkazalo, da je lagal Tito
Vseeno, ko so se v 90-ih letih odprli nemški in avstrijski arhivi, je bil ravno Tito postavljen na laž. Več nemških vojaških poveljnikov, obveščevalcev ter ljudi, ki so jim bili blizu, je namreč v arhivih pustilo svoje dnevnike ter telegrafska sporočila, ki so potrjevala namere o premirju. Izkazalo se je, da je edini lažnivec Tito sam.

Sorodne novice tej objavi

1 komentar

Komentiraj