Martinovo in popotovanje od Litije do čateža nekoč in danes

Martinovo je tu, torej god sv. Martina, ki ga bodo ljubitelji rujne kapljice primerno zaznamovali, saj je ta dan po starih izročilih jesenski zahvalni praznik, ko se mošt simbolično spremeni v vino. Treba ga bo krstiti, okušati, kar pa ne gre brez dobre podlage. Ta je v prvi vrsti pečena gos, a tudi drugih dobrot ne sme manjkati. V Sloveniji je ta praznik zelo priljubljen.

Martinovo je obdobje novembrskih dni, ko je vinska trta obrana, zidanice in kleti pa so polne letine ter drugih jesenskih dobrot. Je tudi čas, ko je dovolj zrelega kostanja, znanilca poznojesenskih dni. Martinovo se navezuje na že tradicionalno popotovanje po Levstikovi poti od Litije do čateža, ki pa s tistim pravim Levstikovim nima skoraj nič skupnega. Usmerjeno je v dobiček, Fran Levstik se komaj še omenja.

Rodil se je v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah 28. septembra 1831, umrl pa 16. novembra 1887 v Ljubljani. Gimnazijo je končal v Ljubljani, v Olomucu študiral bogoslovje (1854-55), na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil domači učitelj, nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej, v obdobju 1864–65 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve leti je delal pri Wolfovem slovarju, 1870. na Dunaju izdajal list Pavliha, nazadnje pa je sodeloval pri prevodu državnega zakonika (187172) in delal kot skriptor v licejski knjižnici. Bil je pesnik, pripovednik, literarni kritik, časnikar in začetnik mladoslovenskega gibanja. Kulturne osnove slovenstva je prenovil in jih izoblikoval po meri 19. stoletja. Z deloma Popotovanje iz Litije do čateža (1858) in Napake slovenskega pisanja ter z različnimi kritičnimi spisi je zakoličil slovstveni program, ki je bil temelj našemu literarnemu ustvarjanju v 19. stoletju, čeprav je bil odmaknjen od sočasnih evropskih kulturnih iskanj. Kot primer uresničitve svojih literarnih načel in napotkov za pisanje proze je napisal povest Martin Krpan z Vrha (SG 1858). V skladu s svojimi pogledi na literarno ustvarjanje je napisal še veseloigro o ženitnih zapletih na vasi (Juntez, 1855) ter priredil in dopolnil Jurčičevo zgodovinsko tragedijo Tugomer (1876).

Levstik je po poti iz Litije do čateža menda hodil 11. novembra 1857, torej na martinovo, ko se po stari šegi mošt spremeni v vino. Takoj naj bi iz vtisov in popotnih premišljevanj nastal znameniti potopis, ki je ponatisnjen v posebni knjižici in je bil zato vrsto let navdih številnim šolskim izletom in kulturniškim popotnikom, zdaj pa še lepemu, a že močno skomercializiranemu množičnemu pohodu vsega, kar leze in gre, udeležijo se ga tudi ljudje, ki so tako ali drugače zavezani prizadevanju za kulturno samoohranitev. Kot o tej priložnosti piše dr. Matjaž Kmecl, zapis namreč ni eden tistih šolskih posnemovalnih spisov, ki so se po evropski modi začeli množiti takrat tudi med nami, temveč je njegova potopisnost prej in bolj izgovor za besedno odslikavo in opredelitev preprostega slovenskega ljudstva in njegovega duhovnega življenja.

Levstikovo Popotovanje nekoč

»Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga imenujem Radivoja, ker ni vsakemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knjigah od ust do ust. Vem, da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo; ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki pa tudi ne bodo. Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana. Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji. Kdor hoče iti na čatež, kakor sva midva misel imela, mora v Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno roko v hrib po grdem kolovozniku, da še kmet, ne vem, kako drva po njem izpeljava; pa vendar je dejala baba, da pride časi celo kočija sem dol, kadar se gospoda iz dolenjskih graščin pelje do Litije, potem pa dalje po železnici. Zdaj neki merijo drugo cesto, ki bo krajša, pa vendar ne bo imela tako zaprtih klancev.

Koračila sva z debelimi gorjačami po strugah in jarkih; babuza pa je pravila to in to, vendar nič takega, da je vredno opomina. Vprašam je, ali znajo v njenem kraju ljudje še kaj narodnih pesmi, pa mi ni vedela povedati; le v Šmartnem je kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih takih.

Pot je bila zmerom enaka. Šli smo zdaj skozi borovje in smrečje, zdaj po golem nizkem grmovju. Malokje je stala majhna kočica revnega osebenjka. Za nami so se dvigali ono stran Save beloglavi snežniki; pred sabo pa, tako tudi na levo roko, imeli smo same gozde. Le na desno, po daljnih gorah, vidiš tu in tam kako prijazno cerkvico. Najbliže ti je grad Wagensberg, dobre pol ure za Šmartnom, tikoma ravnine, strugi podobne. Zidan je vrh strmega, pa ne previsokega hriba, ki je enak seneni kopici. Nekdaj ga je imel Valvasor in slovečemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba Valvasorjeva; v njej nihče ne stanuje. Tako je ukazal knez Windischgrätz, ki je nedavno kupil to graščino.

Poldrugo uro od Litije klanec nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravnine, pa tudi to si je obrnil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše, tod in tam raztresene. Vidijo se tukaj že prvi vinogradje in vesel se čutiš, da si na Dolenjskem; ali kapljica teh trt je še kisla; svet ni še dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki. Temu kraju se pravi na Libergi. Tik pota stoji cerkvica brez duhovnega, pa ima pokopališče. Še kmalu nisem videl na kmetih tako čednih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in posajena z okroglimi kamenci, kakor imajo navado pri mestih. Ne vem, je li cerkovnik tako domiseln ali imajo ljudje toliko spoštovanja do mrtvih. Kolovoznik se je obrnil kmalu spet navkreber in čez majhne pol ure pridemo do gostega bukovja. ‘To je hosta turenske graščine,’ pravi bábina.

Radivoj odgovori: ‘Saj se precej pozna, da ni kmetova, ker je gosta in lepa. Kmetu ne dela nobena stvar tolikega nepokoja kakor lep, zaroden les. Nima prej miru, da ga izpridi; zato je pa dandanes povsod že tako malo drv. Prejšnje čase je bila marsikje dana kmetom pravica na grajskem sekati za domačo potrebo; tudi lastne gozde so imeli. Ali kako se je ravnalo! Povénil je, potlej pa pustil, naj segnije na mestu, če se mu je le zdelo, da klada ne pojde rada na dvoje. Še celo kadar je šel zelenje obirat, ako je naletel na dolgo bukev omladnih vej, kaj je storil, če ni mogel ali hotel nanjoč Da le ni bila predebela, posekal jo je zavoljo koša mladik. Videl sem nekdaj Laha, ki je bil zalezel visoko na okleščeni, lepi smreki vranje gnezdo. Ker ni mogel do njega, hotel je po vsej sili drevo izpodrobiti. Ravno tako grdo se je pri nas delalo. Dejali so: ‘Drv ne bo nikoli pomanjkanja.’ Pa že zdaj mora na kupílu kuhati in greti se skoraj vsa spodnja dolenjska stran. Pa kaj šele boč’ Modrovanju svojega prijatelja sem se jako začudil, baba pa še bolj. Vprašam je, kako se tukaj pravi. ‘Na Preski,’ odgovori. Slovenec ima dosti krajev, posebno pa gozdov, ki jih tako imenuje. Bržkone so bili ondod nekdaj preséki, narejeni za mejo hostam sosednjih gospodarjev, od tod menda ime.

Dalje grede smo videli tri grmade eno za drugo. Pravila je žena, da so v tem gozdu nekdaj prebivali hudi tolovaji. Stregli so popotne, jemali jim, kar se je zatélo, pa tudi pobijali jih. Ravno tukaj bi trije bili ubiti. Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo z nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: ‘Bog se usmili tvoje duše!’ Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehotoma pustiti zemljo; morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak: bogat in siromak, pobožen in hudoben. Vselej sprelete človeka bridke misli, kadar ide mimo take grmade. Narod sploh trdi in veruje, da se ne sme raznesti ali zapaliti dračje, ki leži v žalosten spomin, ker bi mrtvec na onem svetu potem ne imel pokoja; hodil bi strašit in klicat, dokler bi zopet ne dobil novega kupa. Vendar časi poredni pastirji zanetijo ogenj ali pa razmečejo veje; pa kmalu pride kdo, ki v novo suhovine in kamenja navrhováti. Ta šega je še gotovo ostanek iz poganskih časov.«

Del narodove kulturne dediščine

Akademik dr. Matjaž Kmecl o tem razmišlja tako: »Da gre za dolenjske kraje in dolenjske ljudi, ni niti naključje niti posledica Levstikove dolenjske rojenosti: bil je namreč prepričan, da sta tu doli slovenska samobitnost in izvirnost najbolj ohranjeni; vse druge slovenske dežele se dotikajo neslovenskih svetov in so od njih hočeš nočeš ‘okužene’, Dolenjska pa je varno spravljena v ‘čisto’ osrčje slovenskega ozemlja. Kdor hoče torej spoznavati in spoznati preprostega ‘nepokvarjenega’ človeka, njegov način življenja, njegove navade, njegovo misel in jezik. Bil je to torej temeljni kamen in zagotovo najznamenitejši del Popotovanja, tisti, ki govori o literaturi in poskuša povedati nasvet, kako in kam naj se slovenski pisatelji obračajo, da bo njihovo delo smiselno in narodno.

Pozoren bralec bo opazil, da je ta del spisa umeščen v bližino nekdanjega gradu Turna. Tudi to ni naključje: v graščinici je Levstik tik pred zasnovo potopisa doživel dve zanimivi leti življenja od jeseni 1855 do septembra 1857. Bil je za domačega učitelja pri tedanjih lastnikih grofih Pacetih, doživel spotoma burno ljubezen do premožnega moravškega dekleta, leto dni starejše in vsekakor veselejše, bogatejše in stasitejše Zidarjeve Tone (v Moravčah pelje pot pod njenim nekdanjim domom), se zapletel v flirt z grajsko guvernanto in še katerim dekletom, predvsem pa veliko hodil naokrog, se pogovarjal z razgledanim čateškim župnikom Kobetom, ki ga v Popotovanjih omenja, s številnimi preprostimi ljudmi ter se tako na eni strani precej odločilno osebnostno oblikoval, na drugi pa pri sebi vedno bolj gradil zamisli, ki jih je potem v Popotovanju strnil v zaokrožen program.«

»Zahvaliva se gorniku (Bojec) za pijačo ter hočeva iti; on pa nama nikakor ni dal od sebe. Skoraj se je bilo treba skregati, preden sva se mu izpulila. Tudi Mrtolazu (oseba v Levstikovi pripovedi, op. p.) ni bilo pogodu. Kislo se je držal, čeprav ni vedel, zakaj; gotovo ga je že imel vrč ali dva čez mero. Ko vidi Bojec, da vse nič ne pomaga, natoči zadnjič in nama prinese razhodnjo. Poskusiva, potem pa odrineva urno. Mrtolaz je vzel, kar sva imela s sabo, in tedaj se obrnemo zopet navzdol po kolovozniku.« Tako opisuje svoje Popotovanje oziroma razhodnjo, ki pa se dandanes končuje povsem drugače kot v Levstikovem obdobju.

Dovoljujem si uporabiti ugotovitev Janeza Bogataja, profesorja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki pravi tako: »Martinovo bi moralo postati priložnost za spoznavanje sporočil, ki nam jih ponuja vsak kozarec žlahtnega vina, za prijateljsko druženje in ne le pivsko pretiravanje.« Toda na to priporočilo se med martinovanjem le redkokdo ozira.

Vir in foto: Slovenske novice, Jože čurin