Zanimivosti

Zgodovina velikih epidemij (kuga, črne koze, kolera, gripa, …)

V luči današnje situacije, ko se spopadamo z epidemijo korona virusa je prav, da se seznanimo tudi z zgodovino velikih epidemij, ki jih je doživljajo človeštvo skozi čas.

Velike epidemije in pandemije spremljajo človeštvo vso zgodovino. Že večkrat niso samo zdesetkale prebivalstva, ampak so s svojimi posledicami tudi preusmerile tok zgodovine.

Beseda epidemija izhaja iz grščine. Sestavljena je iz predpone “epi“, kar pomeni “na“, in besede “demos“, kar pomeni ljudje. Torej nekaj, kar se dogaja ljudem, v tem primeru nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni. Posebno hude in geografsko zelo razširjene epidemije označujemo z izrazom pandemija (beseda “pan” v stari grščini pomeni vse), torej bolezen, ki ogroža vse ljudi.

Prve epidemije so se začele pojavljati, ko so ljudje organizirano zaživeli v večjih skupnostih, krajih in mestih. Sprva so jih sprejemali kot naravni pojav, kasneje pa so jih pripisovali nadnaravnim silam, saj niso poznali vzrokov bolezni in načinov njihovega obvladovanja. V zgodovini so se proti boleznim borili na različne, pogosto tudi iracionalne načine. Učinkovitejši ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni so bili prepoved druženja, zapiranje mestnih vrat, poostrena higiena, pokopavanje trupel zunaj naselij in sežiganje kužnih predmetov. Pomemben napredek je pomenila uvedba karantene v 14. stoletju, novejšega datuma pa sta odkritje povzročiteljev večine nalezljivih bolezni in priprava uspešnih cepiv proti njim, s katerimi so v 19. in 20. stoletju vsaj v razvitem svetu bistveno omejili epidemije. Povsem preprečiti pa jih najbrž ne bomo mogli nikoli.

Kuga – črna smrt

Pred kugo so se hoteli ljudje zaščititi tudi z maskami v obliki kljuna. V maski so bile aromatične snovi, ki naj bi odvračale kugo. slika internetni vir

Razsežnosti epidemij iz preteklosti ni enostavno primerjati, saj so podatki o njih skopi in nezanesljivi, pa tudi življenjske navade in razmere so bile povsem drugačne. A večina strokovnjakov se strinja, da je bila najhujša morilka v zgodovini človeštva kuga – črna smrt.

Pravzaprav za vse epidemije iz preteklosti sploh ni potrjeno, da je šlo res za katero od štirih znanih inačic kuge. Že o prvi epidemiji tako imenovane antoninske kuge, ki je v drugem stoletju našega štetja pomorila približno tretjino prebivalcev Evrope, zahodne Azije in severne Afrike, je danes znano, da to ni bila kuga. Morda so bile črne koze, v zadnjem času pa so se pojavile celo špekulacije, ali ni bilo človeštvo morda že pred skoraj dva tisoč leti žrtev ebole ali vraničnega prisada. Justinijanska kuga, imenovana po tedanjem vladarju Bizanca, ki je zaradi bolezni umrl tudi sam in ki je v letih 541 in 542 odnesla 40 odstotkov prebivalstva tedanjega vzhodnorimskega cesarstva, pa je bila zagotovo kuga. To naj bi bil prvi izbruh bubonske kuge, po črnih lisah, ki so nastajale na telesih obolelih zaradi notranjih krvavitev, imenovane tudi črna smrt, strah in trepet srednjeveške Evrope. Najhuje je udarila v 14. stoletju. Med letoma 1346 in 1350 je umrlo okoli 25 milijonov ljudi, kar je po različnih ocenah od 30 do 70 odstotkov tedanje evropske populacije. Epidemije kuge so se vrstile tudi v naslednjih stoletjih in še danes za to boleznijo, ki je s sodobnimi zdravili sicer ozdravljiva, vsako leto umre okoli dva tisoč ljudi.

Črne koze so izkoreninjene

Še precej dlje kot kuga grozijo človeštvu črne koze. Prvi izbruhi naj bi se bili pojavili že deset tisoč let pred našim štetjem. V Evropi je bila najhujša epidemija konec 18. stoletja, ko je umrlo približno 400 tisoč ljudi. Še huje je bolezen pustošila v Ameriki, ko so jo tja zanesli evropski osvajalci. Pomorila je več milijonov ljudi, izginila so celotna ljudstva, kar je omogočilo evropsko prevlado v Novem svetu. Po iznajdbi cepiva proti črnim kozam konec 18. stoletja se je začela obolevnost hitro zmanjševati. Zadnja epidemija v Evropi je bila leta 1972 v tedanji Jugoslaviji. Bolezen se je razširila na Kosovu in v Srbiji, kamor naj bi jo bili prinesli romarji z Bližnjega vzhoda. Zbolelo je 175 ljudi, 35 jih je umrlo. V svetu je bil zadnji primer zabeležen leta 1977 v Somaliji, tri leta kasneje je Svetovna zdravstvena organizacija črne koze razglasila za izkoreninjeno bolezen.

Kolera

V zadnjih dvesto letih je bilo zabeleženih tudi sedem pandemij kolere. Bolezen, ki jo povzroča v stoječih vodah živeča bakterija, je zahtevala več deset milijonov življenj. Še danes zboli za kolero od tri do pet milijonov ljudi na leto, od 60 do 130 tisoč jih umre, predvsem v nerazvitih delih sveta z neurejeno kanalizacijo.

Gripa vedno znova

Tudi o gripi bi lahko rekli, da je stara toliko kot človeštvo. Prvi je to bolezen opisal grški zdravnik Hipokrat leta 412 pr. n. št. Prvo pandemijo gripe so v zgodovini zabeležili leta 1580, odtlej se v globalnem obsegu pojavlja vsakih deset do trideset let. Ponavadi dobi pandemija ime po deželi, kjer so jo najprej zaznali. Pandemija ruske gripe je denimo razsajala v letih 1889 in 1890. Najprej so o izbruhu poročali iz Uzbekistana, in sicer maja 1889, oktobra istega leta pa je že dosegla Tomsk in Kavkaz. Razširila se je po vsem svetu, povzročala je visoko smrtnost med obolelimi in terjala okoli milijon smrtnih žrtev.

Španska gripa

Najhujša pandemija gripe v novejši zgodovini je izbruhnila leta 1918. Španska gripa velja za bolezen, ki je v najkrajšem času pomorila največ ljudi. Po vsem svetu je zbolela približno tretjina prebivalstva, umrlo je 50 milijonov ljudi, po nekaterih podatkih celo 75 milijonov. O silovitosti izbruha priča podatek, da je 25 milijonov ljudi umrlo v prvih 25 tednih pandemije, največ žrtev pa je bilo med mlajšimi odraslimi, kar sicer za gripo ni značilno. Naslednje leto je pandemija tako nenadoma, kot se je pojavila, tudi ugasnila. V 50. letih je azijska gripa povzročila 1,1 milijona smrti, desetletje kasneje hongkonška le nekaj manj.

Leta 2010 se je svet tresel zaradi izbruha tako imenovane nove ali prašičje gripe, ki je odnesla 300 tisoč življenj. Povzročal jo je isti virus H1N1 kot zloglasno špansko gripo skoraj sto let prej. Pri nas je sicer več prahu leta 2006 dvignila ptičja gripa, ki jo povzroča virus H5N1 in za katero je po svetu umrlo 375 ljudi.

Aids

Po zadnjih podatkih je leta 2012 za aidsom zbolelo približno 2,3 milijona ljudi, kar je, mimogrede, najmanj po letu 1990. Prav tako leta 2012 je za posledicami aidsa po vsem svetu umrlo okoli 1,6 milijona ljudi. Bolezen, ki so jo odkrili leta 1981 (izhajala naj bi iz podsaharske Afrike) in je sprva zmotno veljala za bolezen homoseksualcev, je od tistih časov zahtevala več kot trideset milijonov življenj. Velja za eno najnevarnejših v zgodovini, tudi oziroma predvsem zato, ker zanjo še ni pravega zdravila.

Ebola

V zadnjem času je največ strahu v svetu in tudi pri nas povzročila epidemija ebole v zahodni Afriki. Bolezen, ki se je že prej občasno pojavljala v različnih afriških državah, je dobila ime po reki Ebola v Kongu.
Največja epidemija se je začela decembra 2013, ko je v Gvineji zbolel in umrl dveletni otrok. Kmalu za njim so umrle tudi njegova mama, sestra in babica. Na pogreb babice so prišli znanci iz sosednje vasi, ki so nato bolezen prenesli v svet. Iz Gvineje se je razširila v Liberijo, Sierro Leone, Nigerijo in Mali, okuženi potniki pa so jo zanesli tudi v ZDA in Evropo. V ZDA in Španiji se je okužba prenesla na zdravstvene delavce z bolnikov, ki so jih tja prepeljali iz prizadetih afriških držav, vendar se epidemija ni dalje razširila.
Epidemija ebole je trajala do januarja 2016 ter je prizadela 28.616 ljudi in zahtevala 11.310 smrti. Cepivo proti eboli je še vedno v poskusni fazi. Zdaj ebola spet razsaja v Kongu.

Kuga pri nas

Kuga ni obšla tudi naših krajev. Valvazor poroča, da je leta 1006 v Ljubljani divjala tako strupena kuga, da je v mestu skoraj vse podavila, v predmestjih in bližnjih vaseh pa pobrala in ugonobila nad 17.000 ljudi. Leta 1579 so zaradi kuge sodne in uradne posle iz Ljubljane prenesli v Kranj. Dvajset let pozneje pa je – kot pravi Valvazor – kuga v Ljubljani razsajala precej močno ter pobrala 350 oseb, zato so tudi sodne in uradne posle, prav tako tudi redno pošto prestavili v mesto Kamnik.

O divjanju kuge pričajo kužna znamenja, ki jih lahko še vedno vidimo v številnih naseljih po državi. Ohranila so se tudi poročila o spokornih procesijah. Na njih je bilo pogosto slišati prošnjo: »Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod.« V zahvalo, da so preživeli kugo, so naši predniki zgradili več kapel in cerkva. Na ribniškem sta to kapeli pri svetem Roku na Opekarski cesti in v Gorenji vasi. Cerkev so po zaobljubi zgradili na Strmci v Sodražici, kjer je sredi 19. stoletja razsajala kolera – župnijski vikar jo je imenoval kar kuga. Kužno znamenje stoji v Lipovšici ob gozdu na poti na Novo Štifto.  Spomin na kugo pa se je ohranil tudi v vsakdanji besedi; če hočemo poudariti, da kaj močno smrdi, rečemo, da smrdi kot kuga.

Na nas vseh je, da se dosledno držimo in upoštevamo navodila stroke, da se ne bomo sami znašli na črni statistiki, ki jo piše zgodovina.

Podatke zbral in zapisal Peter Lesar
vir: Večer – Zvezdana Bercko, Družina -Andrej Praznik

Komentiraj