Delovni dan na ribniški likovni šoli
Ribnica – »Naš cilj ni ustvarjanje množice amaterjev in niti ne množice umetnikov,« pravi Stane Kljun, vodja Galerije Miklova hiša, ki skupaj z akademskim kiparjem Markom Glavačem in akademskim slikarjem Sašem Koprivcem vodi in razvija Lice – likovni izobraževalni center, ki deluje v Ribnici.
Ta je v vsega treh letih delovanja postal prepoznavna kulturna ustanova na širšem območju od Ljubljane do Kolpe. Ko so pred štirimi leti v Miklovi hiši zbirali prijave za prvi letnik ribniške likovne šole, je bilo vsem jasno, da bo uspeh že, če se bo prijavilo osem, morda največ deset ljudi. Pripravili so šolski program, ki se je razlikoval od podobnih likovnih tečajev, potem pa so presenečeni dobili kar 106 prijav. »Morda je tako, da bolj ko je kraj bogu za hrbtom, bolj so ljudje kreativni,« razmišlja Beti Malinovič, ki šolo obiskuje že od začetka.
Prva generacija likovne šole je bila zelo pestra, pravi Sašo Koprivec, podobno različna so bila tudi pričakovanja slušateljev. »Takrat je bil to pilotni projekt, kjer smo vse izumljali sproti, a niti zdaj ni drugače,« pravi Marko Glavač o »pilotnem« projektu likovnega izobraževanja, ki je menda edino te vrste pri nas.
Še vedno iščejo pot med tem, kar si ljudje želijo in kar je njihov načrt; prilagajajo se in hkrati vztrajajo pri svojem programu. Vsekakor pa ribniška likovna šola ni tovarna za proizvodnjo ljubiteljskih umetnikov. »Če že kdo pride k nam s takšnim prepričanjem, ga mi spreobračamo. In ljudje to razumejo,« pravi Stane Kljun.
Beti Malinovič meni, da so največje prednosti te šole strokovnost, raznolikost programa in zavzetost predavateljev, ki se ukvarjajo z vsakim posebej. Pred tem je obiskala kar lepo število podobnih tečajev in delavnic, a niso primerljivi s tem, saj so bili drugje njihovi profesorji predvsem »blagajničarji«. »Tu se predavatelji ukvarjajo z nami, nas pohvalijo, povedo kritiko,« pravi in kot dodaten vzrok za tako dobro obiskanost dodaja ceno – 30 evrov na mesec je za te vrste izobraževanja ugoden znesek.
Od druženja v resno izobraževanje
Da je šola nekaj posebnega, najbrž pove tudi dejstvo, da se je letos v četrti letnik vpisalo 18 slušateljev iz prve generacije. Med njimi je Milan Vlašič, ki opis zajame v besede, kakršne so kakovosten program, raznoliki in kakovostni mentorji, nov izobraževalni pristop in seveda – druženje. »Verjetno se nas je večina odločila za vpis na to šolo zaradi druženja, na koncu pa se je to prelilo v resno izobraževanje, ki nam odpira nove razsežnosti,« pravi Vlašič.
Ribniška likovna šola se je v teh treh, štirih letih oblikovala v štiriletno šolo z osnovnim in fakultativnim programom, v nekakšno visoko strokovno šolo. »V drugi in tretji generaciji so že vedeli, kaj lahko pričakujejo, zato je bil vpis manjši, a tudi osip je zanemarljiv,« nadaljuje Koprivec.
Šola se je potem ustalila pri 70 slušateljih na leto. Ti ne prihajajo samo iz Ribnice, Kočevja in Loškega Potoka, ampak tudi iz Cerknice, Dobrepolja, Novega mesta in Ljubljane. V Rokodelskem centru Ribnica, kjer šola deluje, imajo enkrat na teden predavanja njihovega letnika, ob sobotah lahko obiščejo predavanje na določeno temo, poleg tega šola organizira obiske razstav in najmanj dve ekskurziji na leto. Beneški bienale je letos obiskalo 65 ljudi, v London se jih je odpravilo 56, šli so v Berlin, Muzej sodobnih umetnosti Zagreb… »Z nami hodi čedalje več partnerjev naših slušateljev, tako da je likovna šola mnogim postala način življenja,« pravi Marko Glavač.
Število predavateljev, ki predavajo v okviru njihove šole, se je povzpelo na 16. To so ljudje z različnih področij, od grafikov, arhitektov, industrijskih oblikovalcev, umetnostnih zgodovinarjev do fotografov, med njimi so znana imena, kot so Boris Gaberščik, dr. Jožef Muhovič, Matjaž Počivavšek, dr. Jure Mikuž, Jurij Selan, ki slušateljem predstavljajo to, kar ima Slovenija v svoji zgodovinski zakladnici, ali pa predavajo o sedanjih vrhunskih stvaritvah na likovnem področju.
Okolje je šolo vzelo za svojo
Šola zajema vsa področja, ki imajo likovnost v svojem konceptu, s tem, da želijo teoretična spoznanja in nova znanja uresničiti v konkretnih delih. Slušatelji »gradijo« svojo likovno govorico v risbi, sliki, kipu, reliefu, prosti kompoziciji v prostoru, grafičnem oblikovanju, redesignu, fotografiji, 3D-maketi, prostorski instalaciji …
»Začel sem se zavedati prednosti in pomanjkljivosti v svojem likovnem ustvarjanju,« pravi Milan Vlašič. Pomemben rezultat učenja se mu zdi razumevanje sodobne umetnosti: »V teh letih smo dobili možnost razumevanja spoja klasične in sodobne umetnosti, kar je bilo zame še posebno zanimivo na področju kiparstva.«
Prva generacija, ki je pred tremi leti začela risati prve risbe, je pred dvema mesecema sklenila s prostorskimi postavitvami v širšem ambientu mesta, v Kočevju. Slušatelji in mentorji so se v mestu ob Rinži predstavili z razstavo V iskanju podobe, svoja dela pa so razstavili v stari železnini, nekdanjem servisu Gorenja in na nekaterih lokacijah v mestu in na Jezeru.
Nesporni zmagovalec in dobesedno ljubljenec ljudskih src je postal kačji pastir na Rinži, odziv prebivalcev na razstavo pa je bil neverjetno pozitiven. To po svoje dokazuje tudi dejstvo, da so ostale postavitve po mestu tudi po dveh tednih skoraj nedotaknjene, brez vandalskih posegov.
Hkrati so slušatelji ribniške likovne šole postali znani po svoji zagretosti, zbranosti, tudi atmosferi, ki jo ustvarjajo. To priznavajo predavatelji, ki prihajajo v Ribnico, in obiskovalci, ki vidijo njihova dela, jih opazujejo med delom. To poudarjajo tudi vsi trije sogovorniki: da je potencial v ljudeh, s katerimi se vsak teden srečujejo v okviru šole, ogromen, s tem izobraževanjem pa se je – se zdi – sprostil nekakšen ventil. Prvič so porušene tudi tradicionalne delitve lokalnega okolja na »vi« in »mi« – Ribničani in Kočevarji –, saj so slušatelji iz različnih krajev, tudi različnih starosti in predznanja, vendar vso to raznolikost dojemajo kot vrednoto.
»Tako je v lokalnem okolju lažje zdržati«
V šoli so se povezali tudi likovni ustvarjalci tega okolja – kiparji, slikarji, arhitekti, umetnostni zgodovinarji, oblikovalci…–, ki prej niso imeli tesnejših stikov. »Zdaj se srečujejo, pogovarjajo in zavedajo cehovske pripadnosti,« razlaga Stane Kljun, zadovoljen, da se je ustvarilo vsebinsko jedro ljudi, ki v tem okolju in na tem področju delujejo javno. In takole mimogrede, a ne nepomembno: »Tako je v lokalnem okolju lažje zdržati.«
Vse to ima odsev tudi v družbi, opozarja Marko Glavač. A ne le tako, da so odprtja razstav Galerije Miklova hiša spet odlično obiskane in da so po odmevni razstavi v Kočevju postavitev prestavili v Cerknico, potem pa bodo na vrsti Velike Lašče oziroma Turjak. Zanimivo je tudi, da se je letos največ dijakov Gimnazije Kočevje pri izbirnih vsebinah odločilo ravno za likovno umetnost. Sašo Koprivec: »S poglobljenim razumevanjem likovnega jezika oziroma s katero koli ustvarjalnostjo nastajajo kritični in odprti ljudje.«
Vir: delo.si, Simona Fajfar
