Pri Isanu v Ribnici sladoled na kep’ce že 53 let!

Do pred nekaj dni sem bil prepričan, da je Isan s svojim sladoledom v Ribnici navzoč nekje od leta 1984, ko sem sam s tistimi  škrbinami, ki jim rečemo zobje, začel jesti sladoled. Mustafa in  Isak Iseni, oče in sin, pa sta mi povedala, da so v Ribnici že od  leta 1959.

Marjana, Mustafa in Isak Iseni

Leta 1959 sta torej prišla Mustafova oče in  mati v Ribnico, on pa je hodil še v osnovno  šolo. Ko jo je končal, je leta 1965 prišel sem  tudi on. »Od takrat delam tukaj in naslednje leto se bom upokojil.« Izhajajo iz bližine  makedonskega mesta Tetovo. Mustafov  oče je odkupil nekaj  slaščičarskih priprav od človeka, ki  je bil prav tako iz  Makedonije in je  do takrat deloval  v Ribnici, ter začel  delati. Od svojih  kolegov je slišal za  prodajo slaščičarskih  priprav, in tako so  prišli v Ribnico. Najprej je začel delati piškote, bombone,  sladoled in podobno na Gorenjski cesti pri  Kaprolu. Te sladice je  vozil v triciklu in jih  prodajal na trgu, v  takratni pekarni. Čez  dve ali tri leta se je  preselil v zdajšnji lokal, ki mu ga je Občina dala v najem, kasneje ga je kupil, še kasneje pa so kupili celotno stavbo. Od leta 1990 posle vodi Mustafa, druga slaščičarska generacija Isenijev.

Kakšne slaščice so bile v začetku in  kakšne so danes?

»Drugačne, vse je drugače in se spreminja.  Včasih smo prodajali kremšnite, šamšnite,  piškote, baklave, bombone in sladoled.  Zdaj je pa vse drugače.«Ko vprašam, če  je baklava še vedno enaka, odgovori kot  iz topa: »Baklava ostaja enaka kot takrat!«  Sladoled delajo po svojem, oziroma po  Mustafovem osebnem receptu. Tega se držijo, ker je kvaliteten. V začetku, ko so  vozili in prodajali sladoled po vaseh s triciklom, je veljala tudi blagovna menjava: eno  jajce za eno kepico sladoleda in Mustafa  še kdo od takratnih mulcev, zdaj resnih  mož, spomni na te lumparije, kako je doma  kradel jajca in jih menjal za sladoled od  Isana. V začetku so po sestavine za slaščice  hodili v Ljubljano, kasneje pa so se povezali s Trgoprometom v Kočevju, da jim je  dostavljal robo. Isak pa v smehu pristavi, da  je glavno, da so bila jajca. Tisti recept, ki ga  starejši domačini še vedno pogrešajo, je bil  sladoled iz mleka, jajca in sladkorja. Zdaj se  pa vse spreminja in se dela sladoled brez  jajc, se ga pasterizira in ne kuha. Isak dela  na ideji ‘sladoled z okusom piva’ in logična  posledica se mi zdi, da ob pici naročiš  kepico sladoleda z okusom piva.

Povedal sem jima štorijo izpred veliko let,  ko sem bil na morju v Malinski. Tamkajšnji  slaščičar je iz pogovora zvedel, da smo  iz Ribnice. Povedal je, da pozna Isena.  Mustafa in Isak sta rekla, da so iz iste vasi.  Na vprašanje, če bi odprli slaščičarno raje  kje drugje, je Mustafa odgovoril, da ne, da  jim je lepo v Ribnici in da nikoli niso imeli  nikakršnih težav. Z Makedonijo imajo še  vedno stike in hodijo tja na dopust.  V lokalu je trenutno zaposlenih šest ljudi.  Oče pa je nosilec dejavnosti. Sladoled je  njihov glavni izdelek, aktualen od aprila  do sredine septembra. Pred nekaj leti so  začeli še s hitro hrano, dodajajo pa še pice,  kalamare in podobno. Ko ju povprašam o  pogojih dela, v primerjavi s slaščičarji po  svetu, s katerimi so v stiku, o birokraciji,  inšpekcijah in podobno, Isak odgovori, da  so pogoji za delo tukaj dobri, sploh glede na Makedonijo, ki jo pozna najbolj. Pravi  tudi, da kontrole morajo biti, zaradi ohranjanja kakovosti, na katero prisegajo in da  do zdaj še niso imeli težav.

[oglas tip=”200×200″]Kadarkoli grem mimo, je Isan odprt. Sledi  logično vprašanje, če sploh kdaj spijo. Isak  odgovarja: »Ko je sezona sladoleda, delamo brez pardona, na dopuste pa hodimo  pozimi.«

Isak zase pravi, da je ribniški zet, saj je  poročen z Marjano iz Ribnice že tri leta in  imata dva sina. Mustafa bi raje videl, da se  fanta izšolata, saj je slaščičar težak poklic,  Isak si pa želi, da bi eden nadaljeval tradicijo, kot jo je sam prevzel od očeta in oče od  svojega očeta.

Kljub temu, da pojde Mustafa kmalu v  pokoj, pravi, da bo ostal v tem poslu in  pomagal, kolikor bo lahko. Morda bo začel  spet igrati šah. In kaj je lepšega kot šahirati  v senci ob neomejeni količini sladoleda?

Vir: Rešeto, avgust 2013. Tekst in foto: Sašo Hočevar