Ribnica – Žiga je večino zelo presenetil, ker nam že dolgo nekdo z besedami ni tako božal duše. Odločil se je uglasbiti svoje videnje Ribnice in kraju ter ljudem izkazati čast, ker nas ima zelo rad… Ko je spomladi predstavil svojo zgoščenko L’dje so rjakl’ na Škrabčevi domačiji, je to želel napraviti bolj diskretno kot ne, a že takrat je bil prostor premajhen za vse obiskovalce. Prišli so njegovi prijatelji, sodelavci, znanci, ljubitelji glasbe. Zdaj smo ga povabili, da pripravi še samostojni grajski večer in to mu je bil dobršen izziv. Žiga, Kočevc po rodu, a ribniške krvi, je s pesmimi, ki govorijo o ribniški naturi, osvojil domačine. 2. julija so spet množično prišli poslušat našega kantavtorja, ki je s svojo glasbo in s Prifarskimi muzikanti že zmagal na narečni popevki. Precej nas je presenetil, ker poje v ribniškem dialektu, kar je za kogarkoli, ki ni Ribničan, nemogoča misija, a Žigi se pozna, da je v otroštvu veliko časa preživel pri svoji babici v Lepovčah in da že 16 let živi z Ribničanko v Ribnici.
5. Grajski večer 2013 – Žiga Bižal
Lotil se je zgodbe o tem, kako smo se z lončenim kanonom streljali s Kočevarji, o naši Bistrici, o ljubezni na senu, o Sveti Ani in celo o študentski Alternativi, pred katero se starejši skrivajo v kleteh…
Večjega poklona si ne bi mogli želeti, kot da nas nekdo ujame v tekst in nam doda melodijo ter nas v 12 pesmih ‘zapeče’ na CD.
Občinstvo se je odzvalo zelo čustveno in Žigo so sprejeli v svoje srce. Pa tudi Medarda Puclja, ki ga je Žiga povabil, da z besedo vodi njegov večer; sicer pa je Medard, kot vedno rečemo, itak naša zaščitna blagovna znamka, ki zna s kako pikro besedo okrcati, kar je okrcati treba, pri tem pa še zvabiti nasmeh. Vsekakor pa omenimo še Jurija Štrbenka, ki je svojega prijatelja Žigo spremljal na harmoniki in dodal večeru še tisto dodatno noto, da se lahko prireditev pomni in pomni. Za odkrito privrženost njegovi avtorski glasbi pa se je Žiga Bižal zahvalil že kar med kratkim odmorom, saj ga je pristnost publike navdala s hvaležnostjo. Mi jo mu vračamo nazaj.
Tekst:Alenka Pahulje Foto:Marko Modrej
