V času novoletnih želja si izrečemo tudi številne zaobljube kaj vse ne bomo več počeli; npr. bomo prenehali kaditi, začeli bomo hujšati, bolj zdravo bomo živeli, več se bomo rekreirali in podobne zaobljube. Na nekatere od njih prav hitro pozabimo, kljub začetnemu vztrajanju. Na kaj pa ni potrebno preveč dolgo čakati, kar štejemo lahko tudi kot zaobljubo, pa mi je pred dnevi, ko sem prebiral zelo star časopis, padlo v oči in to zgodbo želim deliti z vami. Res da se dogaja v drugem, preteklem času, v obdobju življenja velikega pisatelja Ernesta Hemingwaya, pa vendar je izkušnja in življenjska modrost uporabna tudi za današnje dni.
Viski in cigara
Naslov članka se glasi “Česa me je naučil Hemingway?, ter podnaslov “Nikar preveč ne čakajte, kadar je treba poljubiti lepo dekle ali odpreti steklenico viskija.
Pred dvajsetimi leti sem služil na rečnem torpednem čolnu ameriške vojne mornarice. Bili smo vsidrani v ČUNKINGU na reki JANG TCE KIANG. Bil sem samo nadporočnik. Nekega dne pa sem se vendar, četudi skromno, proslavil. Sodeloval sem pri kitajski razprodaji MAČEK V VREČI. Ponujali so velik, trdno zaprt lesen zaboj z neznano vsebino. Zaboj je bil zelo težak in vsi so mislili, da je napolnjen z kamenjem, posebno ker je bil izklicevalec znan šaljivec. Ponudil sem 30 dolarjev. Izklicevalec je stegnil roko in zaklical: “Prodano!” “No, ta pa bo presenečen,” sem slišal govoriti. Toda, ko sem zaboj odprl, so vsi prebledeli od nevoščljivosti. Bil je poln steklenic viskija.
Vedeti morate, da je bil viski v tistih vojnih dneh tukaj dragocenejši od zlata. Uslužbenec angleškega konzulata mi je ponujal 30 dolarjev za eno steklenico, a to ni bila edina zapeljiva ponudba. Vse sem odklonil. Računal sem namreč, da me bodo v kratkem premestili, pa sem hotel prirediti veličastno poslovilno svečanost. Prva takrat je prispel v Čunking Ernest Hemingway. Tudi njega je nekoliko prizadelo pomanjkanje alkohola. Kmalu je prispel na palubo moje ladje.
“Slišal sem, da ste lastnik zaboja viskija,” je začel. – ” Da.” – Koliko bi mi računali šest steklenic?” – “Obžalujem, toda niso naprodaj. Hranim pijačo za veselo noč, ko bom prestavljen na novo mesto.”
Hemingway je potegnil iz žepa debel sveženj bankovcev. “Plačam vsako za šest steklenic.” – ” Vsako? ” – ” Vi določate ceno!”
Vsako ceno plača, mi je šinilo skozi možgane. “Ok,” sem naposled rekel. “Zamenjam šest steklenic za šest privatnih ur o temi, kako postanem književnik.” – “To je visoka cena,” je rekel Hemingway, “prekleto! Dolga leta sem potreboval, da sem se naučil svojega poklica.” – “Jaz pa sem leta in leta izgubljal na takšnih dražbah, dokler naposled nisem prejel ta dobitek.” – ” Velja,” se je nasmejal Hemingway.
Dobil je šest steklenic viskija in naslednjih pet dni sem imel pet lekcij. Bil je zelo dober učitelj. Znal je učiti na živahen način. Med lekcijami je povedal še vrsto šal. Včasih sem si ga tudi sam privoščil.
“Vidite, gospod Hemingway. Izplačalo se mi je sodelovati na tej dražbi. Izklicevalca sem presenetil, občinstvu sem pokazal, kaj znam, zdaj mi najboljši književnik Amerike za šest steklenic viskija izdaja svoje skrivnosti.” Hemingway mi je dobrodušno pritrjeval.
“Vi ste dober poslovni človek. Zdaj pa mi priznajte, koliko steklenic ste že na tihem izpraznili?” Povedal sem mu, da nisem še nobene odprl in da vse čakajo na veliko svečanost.
“Sinko!” mi je odgovoril Hemingway, moram vam nekaj povedati. Nikar preveč ne čakajte, ko je treba poljubiti lepo dekle ali odpreti steklenico viskija. Eno in drugo je treba čimprej poskusiti.”
Hemingway je moral zapustiti ČUNKING prej, kot je bilo predvideno. Spremljal sem ga na letališče. Dolgoval mi je še eno lekcijo. “Vem,” je rekel, “lekcijo bova imela na kraju samem!” Motorji so grmeli. Zašepetal mi je ne uho: “Kdor želi pisati o ljudeh,” je rekel, “mora znati živeti. A za to je potrebno dvoje: sočutje in – brezobzirnost. Nikdar se ne smejte ljudem, ki imajo smolo. Če pa imate sami smolo, se ne prepirajte z usodo. Udarite naprej in skočite nazaj.”
“Zakaj je to tako važno za književnika?” sem ga prekinil. Nisem imel pojma, na kaj cilja. “To je važno za vse življenje,” je počasi rekel.
Hemingway je šel proti letalu. Na pol poti se je še enkrat ozrl in mi zaklical: “Spoštovani! Preden boste vaše tovariše povabili, poskusite tisti viski!” Nekaj minut kasneje je bilo letalo v zraku. Ko sem se vrnil na ladjo, sem odprl steklenico, potem še eno, pa še eno. Vse so bile polne čaja. Kitajski izklicevalec me je vendarle prevaral. Hemingway je to vedel od prvega dne, vendar mi tega nikoli ni povedal. Ni se mi smejal in svojo obveznost je izpolnil. Sedaj sem razumel, kaj me je naučil.
So dnevi, ki odštevajo
naše življenje.
in so dnevi, ki štejejo.
In teh ti želim največ.
najlepše leto, ki prihaja
želi Peter Lesar
