Mag. Anton Berčan
Pred nami so prazniki upanja in veselja, ko bomo praznovali rojstvo Božjega Sina Jezusa Kristusa. Upanja, da bo tudi danes Bog prišel med nas, da nismo pozabljeni. »Kristus, Božji Sin, prinaša v temni, mrzli in neodrešeni svet, v katerega se je rodil, novo upanje in novo svetlobo.« (Benedikt XVI).
Evangelist Janez primerja prihod Jezusa Kristusa svetlobi, ki razsvetljuje svet. Adventni čas, čas pričakovanja, nam počasi razsvetljuje temo. Vsako nedeljo smo prižgali eno svečko več na adventnem vencu, da se tako pripravimo na prihod Božjega Sina, ki je luč sama. Današnji človek se boji teme, boji se srečanja samega s seboj in zato hoče že ta čas mogočno razsvetliti. In tako imamo že ves advent »bleščavo«, ki s svojo svetlobo zaslepi bistvo tega, kar pričakujemo. Luč božiča pa je blagi sij, ki se prižge v noči in se začne počasi razširjati iz določene točke v vesolju: iz betlehemske votline, kjer je na svet prišlo božje Dete. Čeprav živimo v časih, ko slabe novice kar dežujejo, nam božič govori, naj se ne bojimo. Mislim, da tudi v času rojstva Jezusa Kristusa ni bilo nič drugače. Toda ljudje so živeli v pričakovanju. kar pomeni, da so imeli občutek, da tako ne more iti več naprej oziroma navzdol in da se mora nekaj zgoditi.
»Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10–11).
Res se je nekaj zgodilo. V prvi sveti noči se je rodil otrok, ki ni bil navaden novorojenček, ampak Božji Sin, ki je prišel živet z nami naše življenje, revščino, preizkušnje in trpljenje, na koncu tudi smrt.
S tem, ko je prišel z nami živet naše bedno življenje, nam želi sporočiti, da zaradi preizkušenj, ki se zgrnejo na nas, ni treba obupati nad seboj in drugimi, ker tudi on ni obupal nad nami. Prišel je med nas, da bi nam dal vedeti, da je tudi življenje v težavah in preizkušnjah smiselno in vredno, da ga živimo. Prišel nam je vlit novega poguma, volje do življenja in zvestobe v dobrem. Prišel nam je pokazat, s kakšnim zaupanjem v Boga naj sprejemamo preizkušnje, s kakšno stanovitnostjo naj vzdržimo v težavah, s kakšno ljubeznijo naj odpuščamo vsem, za katere mislimo, da so krivi za našo nesrečo. Če se bomo dali tako poučiti Betlehemskemu otroku, nam bo podelil tisti notranji mir, ki so ga vsem ljudem, ki so Bogu po volji, v sveti noči obljubljali angeli.
Svet danes potrebuje spremembe. Spremenil pa se bo samo takrat, če se bomo spremenili mi ljudje. Da bi se mogli spremeniti, potrebujemo luč. Potrebujemo luč, ki prihaja od Boga, tisto luč, ki je v božični noči tako nepričakovano vstopila v našo noč.
[oglas tip=”200×200″ p=”D”]Današnji človek je izgubil upanje in zaupanje. Nimamo niti časa, da bi ga iskali. V vrtoglavi hitrosti današnjega časa smo si izmislili pripomočke, ki naj bi nam pomagali. Advent smo razsvetlili in velikokrat se počutim kot voznik, katerega so zaslepile močne luči nasproti vozečega vozila. Kljub obilici svetlobe ne vidim ničesar. Namesto pogovora smo si izmislili kratka SMS sporočila, namesto osebnega stika imamo facebook, kjer imamo ogromno »prijateljev«, pa nikogar, ki bi nam stisnil roko ali namenil topel nasmeh. Ves advent nam že bobni po ušesih »Jingle Bells«, v nevarnosti pa smo, da bomo preslišali angelski spev: Gloria in excelsis Deo et in terra pax hominibus.
Smisel božiča ni v reklamah današnjega časa, niti v tem, da moramo prinesti domov vse, kar nam ponujajo veletrgovine. Smisel božiča je v miru in preprostosti. Na svetu pa ne bo miru, dokler ne bo rešen glavni problem sveta: problem človeškega srca. Ustvarjeni smo bili po božji podobi, da bi živeli v tesni povezanosti s Stvarnikom, toda Boga smo izločili iz svojega življenja. Božič nagovarja naše hrepenenje po miru. In to po miru v svetu in tudi v naših družinah. Če dopustimo, da sporočilo te čudovite božične noči prodre v naše srce, potem se lahko tudi v nas rodi mir. In tega miru želim vsem v letošnjem božičnem prazniku.
Vir: Rešeto, december 2012
