Suhorobarstvo je najmočnejša domača obrt, ki se ponaša tudi z eno od najstarejših tradicij v Sloveniji. V Ribnici, kjer suho robo izdelujejo že od 14. stoletja, pa v zadnjem času žal opažajo drastičen upad števila rokodelcev, zato so nekatere rokodelske dejavnosti že skoraj na robu izumrtja.
V Ribnici včasih skoraj da ni bilo domačije, kjer ne bi izdelovali suhe robe. Ta je v Ribnici doma že od vsega začetka. Z njo so si kmetje prislužili dodaten zaslužek. S prodajo lesenih izdelkov pa so se preživljali v časih, ko ni bilo mogoče preživeti zgolj od zemlje. Skozi stoletja se je tako razvilo kar nekaj tradicionalnih veščin, ki se v Ribnici še danes predajajo iz roda v rod.
“Vsega skupaj je 11 tradicionalnih domačih obrti,” nam je razložil Franc Jaklič, ki je eden od redkih, ki se še vedno profesionalno ukvarjajo s suho robo. “Poznamo obodarstvo, podnarstvo, rešetarstvo, žličarstvo, posodarstvo, zobotrebčarstvo, pletarstvo, mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo in spominkarstvo. Temu pravimo domače obrti, saj se to znanje predaja iz roda v rod. Če so se pri neki hiši pred stotimi leti ukvarjali z eno od teh obrti, se z njo verjetno ukvarjajo še danes,” pravi Franc, ki se je izdelovanja lesenih posod – pintarstva – že v mladosti naučil od svojega očeta.
Suhorobarstvo je bilo nekoč donosen posel, v zadnjim stoletju pa je začelo število obrtnikov drastično upadati. Franc pravi, da je bilo to neizbežno: “Napredek je naredil svoje. Prišli so plastika, vodovod, pralni stroji, naša roba pa preprosto ni več šla v denar.” Franc je kljub zatonu nadaljeval družinsko obrt, le da se je nekoliko prilagodil trgu. Namesto velikih se je lotil izdelovanja manjših, bolj vsestranskih posod. Leta 1976 je bil v Ribnici prvi Ribniški sejem, leto pozneje je bil na sejmu prvič tudi Jaklič, od takrat pa pintar ni manjkal še na nobenem.
Suhorobarji dandanes izdelujejo vse od izdelkov za kuhinjo, dom in vrt pa do tradicionalnih spominkov. Kljub temu pa ribniški mojster pravi, da posel za mlade preprosto ni tako zanimiv, kot je bil nekoč. “Trenutno nam država postavlja take pogoje dela, da mladina zaslužek raje išče drugod. Če se nekdo loti posla, pričakuje, da bo z njim tudi nekaj zaslužil. Ne potrebujemo samo doktorjev, inženirjev in magistrov. Preživljati se je mogoče tudi z obrtjo. Potrebujemo le boljše pogoje za delo,” je prepričan Jaklič, dodaja pa še, da bo “obrt izumrla, če se mladi zanjo ne bodo več zanimali”.
Kulturna dediščina je naše največje bogastvo, a tega se ponavadi zavemo, šele ko neka obrt dokončno ugasne. Tudi mojstric in mojstrov ribniške tradicionalne obrti je iz leta v leto manj, tako da časa za prenos znanja na mlajše generacije ni na pretek. Da bi obrt ohranili, so že pred leti odprli Rokodelski center Ribnica, kjer znanje uspešno držijo pri življenju. Da bo ta vzcvetela, bo potrebnega še kar nekaj posluha vrha države.
Tisti, ki se s suho robo poklicno ukvarjajo, bodo kljub vsemu še naprej vztrajali. Pintar Franc Jaklič pravi, da si brez svoje obrti življenja sploh ne predstavlja več. “Če delaš tisto, kar te res veseli, potem ti še na kraj pameti ne pride, da bi to opustil. Preprosto ne moreš ven. S tem se ukvarjaš vse življenje, zato te delo kar samo vleče. Če nič drugega, grem v delavnico poslušat glasbo in popit kozarec vina. Ampak to se ne dogaja, ker je vedno kaj za narediti. Tudi svoje znanje sem že prenesel na sina, ki se žal ni odločil za družinsko obrt. Ampak kdo ve, mogoče se bo pa vnuk.”
Avtor: Jan Lukanović, plac.siol.net, Video: Gal Ancelj, Jan Lukanović
