Alenka Pakiž
Takrat sta spet začela plesati v folklorni skupini Tineta Rožanca, v Veteranski skupini, in da bi imeli ob plesih iz ribniškega konca tudi ustrezne kostume, sta z možem začela, kot je dejala Pakiževa, »vandrati od vasi do vasi«. »Zbirala sva material – plesni, glasbeni in pripovedni. In že na začetku sva na Danah našla tudi kose oblačil in stare fotografije, tako da smo lahko potem oblikovali dvajset oblačil za deset parov v folklorni skupini,« pravi Pakiževa.
Ko sta obiskovala ljudi, so jima ponavadi takoj na začetku rekli, da nimajo nobenih noš. »Vsakdo je mislil, da iščem noše, ne pa vsakdanja in praznična oblačila,« pravi Pakiževa, ki se s posebnim zanosom spominja najlepših trenutkov, ko so ljudje prinesli fotografije in so pripovedi začele kar vreti. Pogovori so trajali tudi štiri, pet ur, tkale pa so se tudi prijateljske vezi.
Dve leti pozneje, ko so v Ribnici organizirali izseljenski piknik, so v deželi suhe robe in lončarstva prvič predstavili ribniška oblačila. »Do takrat je veljalo, da v Ribnici glede oblek ni kaj pokazati,« pravi Pakiževa, ki z veseljem pripoveduje o izredno lepih tako trških kot podeželskih oblekah, ki se, če primerjamo kroje in detajle, niso bistveno razlikovale, kvečjemu v strukturi blaga. »Toda tako kot je bilo blago za obleke zelo drago, je podobno, če ne še bolj, veljalo tudi za čevlje, ki so bili – tako je videti tudi na fotografijah – mnogokrat obnošeni in večkrat zakrpani,« razlaga Pakiževa.
Da so bili Ribničani v preteklosti lepo oblečeni – seveda to še zlasti velja za posebne priložnosti – kažejo tudi kroji, ki so, kolikor se je dalo, predstavljeni v knjigi. »Ribničani so iz tujine, kamor so hodili krošnjarit, prinašali tudi darila in ideje, ne le denarja, tako da so tržani sledili modnim smernicam v večjih mestih, podeželani pa trškim. Kdor je mogel, je tudi z obleko pokazal, da ima nekaj pod palcem,« pravi Pakiževa o oblekah, ki jih seveda niso nosili le eno ali dve sezoni.
Ob deseti obletnici svojega raziskovanja je Pakiževa »oblekla« Vesele Ribničanke, članice Društva podeželskih žena Ribnica. »S tem se mi je izpolnila želja, da ta oblačila zaživijo v Ribnici. če to ne zaživi doma, nima nobene teže,« dodaja Pakiževa, ki je lani v obleke, ki so jih nekoč nosili na Ribniškem, oblekla tudi otroke, člane folklorne skupine Lončki. »To je več kot trideset otrok, ki so pridni in vse to, a še bolj se mi zdi pomembno, da je njihova največja vrlina, da se imajo radi in da si pomagajo,« razlaga Pakiževa, ki bo letos na povabilo lovcev in oglarjev, oziroma za ljudi, ki že vrsto let obujajo tradicijo kuhanja oglja v Rakitnici, pripravila obleke, ki so jih ob takih priložnostih nosili nekoč.
Kako bogato dediščino pa je v skorajda petnajstih letih raziskovala Pakiževa, pa je odlično predstavljeno v knjigi Ribčnčanč smo se lčpu nosilč!, ki ima 180 strani in 600 fotografij in ki sta jo izdala Javni sklad za kulturne dejavnosti in občina Ribnica. Delo je izjemno zbirateljsko in strokovno delo, ki je po mnenju dr. Bogataja tudi »nov standard in pozitivni vzor na področju ljubiteljskega zbiranja in raziskovanja«.
V hiši Alenke in Filipa Pakiža v Ljubljani pa se je v vsem tem času nabralo kar nekaj gradiva. »Polovica naše hiše je skladišče,« se smeji Pakiževa, ki je z Ribnico povezana prek moža, ki je doma iz Dan. Toda njihova hiša je le začasno mesto za vse te dragocenosti, saj bo vse to gradivo dobilo svoje mesto v Ribnici, kamor, pravi Pakiževa, tudi pripada: »Bistveno je, da so se vse te dragocenosti ohranile.«
Vir: Delo d.d., Simona Fajfar besedilo in fotografija
