Da bo postal reševalec, se je Danijel Andoljšek odločil že kot otrok. Nič drugega ga ni zanimalo kot ta plemeniti poklic. To, da je bil njegov pokojni oče zdravnik, ga je le še bolj utrdilo v izbiri. Zdaj je vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana in predan reševalec s skoraj 20-letnim stažem. Ker pogosto zre smrti v oči, je njegov odnos do življenja drugačen. Zavedajoč se minljivosti, ve, da je lahko kateri koli dan zadnji, ko so kot družina skupaj, zato tudi po nočni izmeni ne gre spat, ampak se raje igra z otroki.
dr. Danijel Andoljšek
Eden najglobljih sogovornikov, kar sem jih spoznala, bi se zlahka najprej pohvalil s posebnimi poklicnimi dosežki: eden prvih reševalcev na motorju, predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo, učitelj na tečajih prve pomoči, vodja izmene … A te podatke navrže mimogrede oziroma jih bolj izvlečem iz njega. Kajti če kdo, potem on ve, kaj je življenje in kaj je smrt in kako tanka je meja med njima, zato so zanj pomembne druge reči.
Danijel Andoljšek pravi, da v svojem poklicu zori od leta 1995, ko ga je začel opravljati. Vanj se je goreče podal takoj po končani srednji šoli, čeprav zgodnji spomini niso lepi. V eni prvih nočnih izmen je s kolegom hitel na pomoč k porodnici v temačno in vlažno kletno stanovanje, tam pa sta ugotovila, da je storila detomor. Novorojenčku kljub oživljanju ni bilo več pomoči, mamico so ob hudih poporodnih krvavitvah rešili. Sogovornik v isti sapi pravi, da je ne obsoja. Marsikaj vidi in pravi, da lahko poporodna depresija včasih nastopi izjemno hitro, že med porodom, v roku dveh ur.
Prav tako se je naučil živeti z vsemi neupravičenimi kritikami in obtožbami, ki jih sprejema kot del poklica. Z neverjetno mero razumevanja, s katero neprimerne reakcije pripisuje navalu nemoči in čustev, ki se budijo v bližnjih, ko so v strahu za svojce. Povzame svoje izkušnje: urbana središča imajo glede prve in nujne medicinske pomoči izjemno srečo, navadno mine le nekaj minut od klica do njihovega prihoda. A že pri vratih reševalci včasih poslušajo zmerljivke in očitke, da so se predolgo mudili, da naj se zavedajo, kdo jih plačuje, da oni poznajo odvetnika … Tudi kadar pomagajo v stiski ali le še lajšajo odhod na oni svet, so deležni »pouka« o tem, kako bi bilo bolj modro ravnati.
Danijel Andoljšek: Narašča število intervencij zaradi tragedij, ki jih povzročajo stiske.
Najhujša je pijana mladina
Reševalca pa bolj od te skupine ljudi motijo opiti mladostniki. Ti se na intervencijah, ko jim poskušajo pomagati, obnašajo, »kot da so požrli vso pamet tega sveta, le knjiga o bontonu jim je ob tem ušla«, je edinkrat med pogovorom malce nejevoljen sogovornik, ki ga kakšna mladenka ali mladenič v zahvalo za rešeno življenje še prijavi zaradi neustreznega odnosa med reševanjem. Ob tem nanese beseda na najini petnajstletnici. Pravi, da vidi toliko hudih stvari, zlasti na odmevnih množičnih dogodkih za mlade, da svoje ne spusti še na noben žur. Doma mora biti do devetih zvečer, ker nima kaj ponoči pohajati po mestu, ki je po njegovih besedah nevarnejše od podeželja. Nemalokrat žal rešuje življenje na smrt pijanih najstnikov, skoraj še otrok, ki jih tako imenovani prijatelji kar pustijo ležati ob kakšni cesti. Če se napije mlad človek na vasi, ga nekdo zagotovo pozna, pokliče starše, prijatelji ga ne pustijo, pripoveduje.
Tudi kadar ga kličejo na običajno reševanje, je na podeželju drugače. Čeprav so hišne številke razmetane brez logike in potrebuje do kakšnega zaselka tudi pol ure, se ljudje organizirajo tako, da jih na vsakem razpotju čaka kakšen fantič, ki jih vodi, da pride pomoč čim prej. Ko pa prispejo, ni redko, da jih pri vratih pričaka življenjski sopotnik umirajočega, ki se poslavlja od človeka, s katerim je preživel desetletja. Najprej se reševalcem iskreno zahvali za prihod, nato jih poprosi, naj še počakajo, ker se pri umirajočem ravno mudi župnik, s katerim se mora pomeniti še poslednje reči. In čeprav naš sogovornik ve, da bi umirajoči tisti hip čim prej potreboval vsaj protibolečinsko sredstvo, spoštljivo počaka in med tem ganjen razmišlja o globoki povezanosti teh ljudi.
Ker dela v poklicu že dve desetletji (vmes je diplomiral in v enem od seminarskih del pisal o odnosih svojcev), opaža tudi razlike o vrstah reševanja, ki jih izvaja s kolegi. Več ko je registriranih motorjev, več je motorističnih nesreč. Enako avtomobilskih. V Ljubljani pa je veliko običajnih nujnih voženj, ki so povezane s staranjem prebivalstva. Narašča še ena kategorija: intervencije ob silnih stiskah, ki jih doživljajo ljudje ob deložaciji, ko morajo za vselej zapustiti dom. Te so še posebej težke, pritrdi sogovornik, ki opaža, da je več tudi samomorilnosti in drugih s stiskami povezanih oblik obnašanja.
Njegov poklic je povsem nepredvidljiv. Dela v tako imenovanem ruskem turnusu, kar naj bi pomenilo, da dela 12 ur podnevi, nato je en dan doma, sledi 12 ur nočne službe in tej dva prosta dneva. A zaradi varčevanja in ob vseh zakonih in ukrepih o javnih uslužbencih, ki so se zgrnili tudi nad reševalce, je praksa drugačna. Mnogokrat mora takoj po nočni nazaj, kolege kot vodja izmene s težkim srcem kliče na proste dni, da se izidejo vse nepredvidene odsotnosti. Reševalcev je premalo, a kaj lahko storijo? »Naj rečem mami, ki kliče, ker njen otrok ne diha, da nas je premalo?« se sprašuje. Reševalci pač delajo s srcem in čeprav zvedo šele mesec po opravljenih nadurah, ali bodo te sploh plačane, pridejo in delajo, se borijo za življenja.
Pomoč psihologa
Čeprav je večini ljudi ob težkih situacijah laže, če so skupaj, Andoljšku ustreza, če je čisto sam, kadar mora ukrepati in se odločati pod pritiskom. Zato si je kot predan motorist izbral delo reševalca na motorju in leta 2003 v Ljubljani oživil projekt reševalca motorista. V takih trenutkih je vse odvisno samo od njega, pravi, in to je zanj več kot primerno. Takrat da od sebe res vse, kar lahko, saj ve, da ni nikogar, na kogar bi se lahko zanašal.
A ta poklic ima tudi temne plati. Pred nekaj leti se je njihov kolega kot reševalec na motorju poškodoval v prometni nesreči. Šele pred kratkim se je vrnil na delo in njegova desna roka bo ostala za vselej hroma. Tudi sam se spominja največje osebne stiske ravno z reševanja na motorju. Pred nekaj leti se je na avgustovski večer pred predorom Golovec pripetila huda prometna nesreča. Na prizorišče je prispel prvi. Čeprav je vajen vsega hudega, je doživel šok, saj je hkrati umiralo sedem do vratu ukleščenih ljudi. Takrat, se spominja, edinkrat zares ni vedel, kako naj se loti. Sam je bil s ponesrečenimi 12 minut in pravi, da so bile dolge kot večnost. Ker so vozniki zaprli pot z nepravilnim razvrščanjem, niso mogli do njega ne gasilci ne drugi reševalci. Pet ljudi je umrlo na kraju nesreče, še dva pozneje v bolnišnici. Danijel sicer vse hude stvari predela sam oziroma v pogovoru s kolegi reševalci po službi. Le po tej nesreči je potreboval psihologa, ki so ga aktivirali v službi, da je njemu in kolegom pomagal prebroditi stisko, ki se je porodila iz občutka nemoči.
Ne vprašam, a sam pove, da so najtežje nesreče, ko gre za otroke. Bil je v službi v obeh nepojmljivih primerih zadnjega časa, ko sta se očeta v Ljubljani pognala v globino skupaj z otrokom. Ko se pelje na tako intervencijo, ga skupaj s kolegi, ki so vsi po vrsti očetje majhnih otrok, stiska pri srcu. Tudi sam ima doma še dve deklici, stari štiri in eno leto. V prej omenjenih primerih ga je enkrat pričakal grozljiv prizor, drugič pa se je tudi po zaslugi hitrega ukrepanja reševalcev za otroka dobro izteklo.
Pa tudi sreča mora biti, je stvaren sogovornik. Še zdaj je v stikih z dvema, ki sta ostala na tem svetu po njegovi zaslugi: enkrat je bil to učitelj tenisa, ki je v Tivoliju doživel srčni zastoj, drugič motorist v središču mesta, ki je prav tako doživel srčni zastoj zaradi udarca v prsni koš ob nesreči. Danijel Andoljšek je bil z motorjem dovolj hitro pri obeh, da ju je lahko rešil. A čas je v takih primerih tako dragocen, da motorist ne bi preživel, če bi se ponesrečil v Črnučah, in ne v strogem središču mesta. Zato naš sogovornik polaga ljudem na srce, naj vselej pomagajo. Kajti ko je človek klinično mrtev, bolj mrtev ne more biti, je slikovit in dodaja, da v tem primeru ne morete narediti nič narobe. Lahko pa naredite največ, kar lahko – z aktivno masažo srca kupujete čas do prihoda reševalcev. Mimogrede, tudi njegova štiriletnica že zna ukrepati ob zastoju srca ali sprostiti dihalne poti.
Na začetku pogovora sem naredila nerodnost, ko sem vprašala, kako je sinovo poklicno izbiro sprejel oče. Žal je umrl, še preden je Danijel Andoljšek maturiral. A je takoj odgovoril, da mu bo nekoč moral pojasniti svojo odločitev za poklic reševalca, čeprav bi je bil verjetno vesel. Zato se vprašanje, ali ob vsem, kar vidi in doživi, verjame v posmrtno življenje, zastavi kar samo.
Pravi, da v neko novo življenje kot tako ne verjame, da pa je prepričan, da ne gremo v nič, ampak da nas nekoč vse nekje čaka možnost, da se s svojimi dragimi pogovorimo o vsem, kar je morebiti ostalo neizrečeno ali nedorečeno. Sam pa že zdaj dvakrat premisli, preden se razburi, in malenkostim se sploh ne pusti vznemirjati. Raje objame svoje drage in jim nameni ves svoj prosti čas, kolikor ga sploh še ostane, saj ima nenehno v zavesti, da je življenje le utrinek v času in da nikoli ne vemo, kdaj se bo za nekoga izmed nas končalo.
Vir: delo.si, Karolina Vrtačnik
